"Upam, da ni strašljivo, ampak tako je bilo, in tudi danes je precej bolj črnogledo, kot pa se zdi komur koli, ki to opazuje od daleč." S temi besedami je Jelko Kacin sklenil pogovor o obdobju covida-19, ko je bil uradni govorec vlade Janeza Janše. Janševa vlada je prisegla na današnji dan pred petimi leti, dan po razglasitvi epidemije pri nas. 14. marca je Kacin v novi vlogi prvič stopil pred mikrofone. V mesecih, ki so sledili, so nanj leteli številni očitki od spornosti načina komuniciranja z javnostjo do tega, kdo se je sploh pojavljal pred mikrofoni na uradnih novinarskih konferencah. Kacin je položaj govorca zapustil sredi januarja 2021. Za oddajo Ob osmih se je v pogovoru z Eriko Štular razgovoril o tem, kako vidi tisto obdobje zdaj, po petih letih.

Kako pet let po razglasitvi epidemije gledate na tisti čas? Kako se ga spominjate, kako opredeljujete svojo vlogo uradnega govorca Janševe vlade v zvezi z epidemijo? Kaj je na vas pustilo največji pečat?
Če dovolite, bi v uvodu povedal, kako sem se pravzaprav znašel v tej funkciji. Nekega dne me je po ne vem koliko letih nekomuniciranja poklical Janez Janša, povedal, da so stvari slabe in da potrebuje pomoč. Moj odgovor je bil zelo kratek: Janez, stvari so slabše, kot se tebi zdijo. Vlada je nefunkcionalna, je neoperativna in zelo se boste morali potruditi in ekipirati, da boste temu kos. Naslednji dan sem prišel skupaj z njim v prostore vlade, in najbolj osupli so bili ljudje iz njegove stranke. Pozneje je Aleš Hojs povedal, kako sem jim sploh prišel na misel. Sedeli so zvečer, ugotavljali, da so razmere težke, in gospod Hojs je rekel, da bi v tem času potrebovali "enega Kacina". In naslednji dan je Janša pripeljal prav tega Kacina, potem se je začelo dogajati. Ampak rad bi povedal, da je ta, zdaj bom prijazno diplomatski, manj operativna vlada v svojih izdihljajih počela nedopustne stvari. Naj spomnim, da so takrat pripravljali veliki koncert najbolj znanega italijanskega tenorista v Ljubljani. Na severu Italije so bile razmere že drastične. Jaz sem se oglasil na družbenih omrežjih, rekoč, da je treba ustaviti njegov prihod. In druga, še bolj grozljiva stvar je bila, da smo začeli pozivati k sklicu Svet za nacionalno varnost in skušali pridobiti vse, ki bi lahko kakor koli pomagali, pa je predsednik vlade vztrajal, da opozicije pa za živo glavo ne. Skratka, v tistih razmerah, ko je bilo treba povabiti vse, ki bi lahko pomagali, tudi medije, ker brez njih ta zadeva ni bila obvladljiva, predvsem pa je bilo treba predramiti stroko, zdravstvo, kajti tudi na ministrstvu za zdravje smo se ves čas covida mučili z nezadostno operativnostjo.

In prav zaradi teh ostrih stališč in tudi načina komuniciranja ste si nakopali, če rečem tako, veliko sovražnikov. Bi zdaj ravnali kako drugače, kaj bi spremenili?
Odgovoril bom na vaše prejšnje vprašanje. Uživajte, dokler lahko. Bil sem gost jutranjega programa ene od televizij in voditeljica je na vsak način želela neko sladko, optimistično izjavo, mi pa smo imeli zelo jasno klinično sliko, da se zadeve poslabšujejo, da tistega cepiva AstraZenece, ki je bilo naročeno, nikoli ne bo, ker so vse narejeno zadržali v Veliki Britaniji. V teh razmerah saditi rožice se mi je zdelo skrajno neprimerno. Ljudem je treba povedati resnico, pa naj bo še ne vem kako boleča. Zato sem pač povedal to, kar zagovarjam še danes. Če se nekdo nameni uživati, naj uživa, dokler lahko. Ampak razmere se bodo poslabševale – in so seveda se, še dolgo.

Je bil torej ta pristop, ki je na neki način pomenil strašenje ljudi, načrten, zato da bi se zavedali resnosti razmer in da bi upoštevali ukrepe? Je bil to del neke premišljene komunikacijske strategije ali vašega trenutnega presojanja situacije?
Več ravni analiziranja, kaj in kako naprej, je bilo. Dragocene so bile izkušnje iz najbolj prizadetih držav, iz Italije, iz Azije, veliko nam je pomagalo sklicevanje Evropskega sveta, od koder je predsednik vlade prinašal interne informacije o cepivih. Vse to je sestavljalo mozaik presoj, kaj narediti v nekem trenutku. No, druga stvar, ki je zelo specifična za nas, Slovence, pa je, da smo mi najpametnejši na svetu, da nam nihče ne seže do kolen in da je to, kar si mi zamislimo, prav, in nič drugega. Dolgo smo bili v samoupravnem socializmu, kar koli smo si že mislili o tem, to pomeni, da je bil vsak prisiljen razpravljati o vsem, in to se nam je pokazalo kot eden od problemov.

Če prav razumem, se vam zdi, da so bile odločitve o komunikaciji z javnostjo pač optimalne. Bi zdaj naredili enako ali kako drugače?
Nikoli niso optimalne. Vedno se da povedati bolje. Zdajšnjemu predsedniku vlade zamerim, da kljub temu da hodi na srečanja voditeljev, da ima na voljo informacije, še vedno sadi rožice in ne pove, kako drastično so se razmere poslabšale in kako hitro je treba ukrepati. To je naša stran počela. In še nekaj: nekateri so si predstavljali, da bi mi morali imeti novinarske konference trikrat na dan. Tukaj sva bila na nasprotnih bregovih s predsednikom vlade, jaz sem bil pri tem zelo zadržan, trdil sem, da bo enkrat na dan dovolj. Pa so bili pritiski ali pa so nas dogodki silili v to, da smo morali sklicati novinarske konference večkrat.

Sogovorniki, s katerimi smo se pogovarjali ob peti obletnici razglasitve epidemije, so ocenjevali, da je bilo sprva res smiselno, da so bile novinarske konference zelo pogoste, sledila pa je neke vrste prenasičenost z informacijami. Predvsem je bilo moteče to, da je bila stroka pred kamerami potisnjena ob stran. Slišali smo tudi javne izjave, da imajo predstavniki NIJZ-ja kot ključne strokovne institucije prepoved nastopanja ali pa da niso smeli nastopati na vaših novinarskih konferencah. Zakaj se je to dogajalo?
To je vaš vtis in je napačen. Resnica je veliko bolj boleča. Mi smo morali opraviti marsikaj, čeprav se stroka ni odzivala. Zdaj bom dal konkreten primer. Zvezda je bil glavni epidemiolog, ki je večkrat izginil za 14 dni, ni se oglašal svojemu direktorju, nikomur drugemu, odpeljal se je z avtodomom na enega od otokov v Sredozemlju in tako smo se mi sami, brez stroke, ukvarjali s covidom. Drugič, stroka je zelo previdna in strok je več, pri covidu pa je potreben interdisciplinarni pristop, zato smo pač oblikovali ekipo tistih, ki so se lahko odzivali v realnem času. Moram reči, da je izjemno vlogo opravila Infekcijska klinika tako s predstojnico kot s predstojniki posameznih oddelkov, ki so se odzivali vedno, kadar smo jih potrebovali, ki so prišli in povedali tudi bridko resnico. Medtem ko se je tisti del t. i. stroke na čelu NIJZ-ja, preden je prišlo do zamenjave, preprosto izgubljal. Ni bilo operativnega odzivanja, trdili so, da je za odločitve premalo informacij, mi pa smo se morali po medsebojni izmenjavi informacij poenotiti. Zato so pač predvsem dame in gospodje z Infekcijske klinike prevzeli največje breme odzivanja. Drugo so bili pa seveda problemi organizacijske narave v zdravstvu. Veste, da je bilo zdravstvo pred štirimi leti, kar zadeva digitalizacijo, v veliko slabšem položaju. Mi smo pripravili poseben program za cepljenje, pa so se izvajalci cepljenja temu upirali, češ da imajo oni svoj sistem.

In zdaj vam bom razkril nekaj, česar morda ne ve nihče. Ko je umrlo dekle v Ljubljani, so ugotovili, da njeno cepljenje sploh ni bilo registrirano v sistemu. In ker so jo pripeljali v zelo slabem stanju, tudi ekipa, ki jo je sprejela v UKC-ju, sploh ni vedela, da je bila cepljena, s čim je bila cepljena, celo po njeni smrti cepljenje še vedno ni bilo registrirano. Zdaj lahko povem, da sem z visokimi decibeli izsilil, da so vendarle vsaj ta primer vpisali post mortem, da smo imeli za zgodovino zapisano, zakaj se je zgodil.

Ko gre za cepljenje, so imela velik vpliv družbena omrežja, po nekaterih kanalih se je širilo veliko teorij zarot, glasni so bili nasprotniki cepljenja. Vam je zdaj bolj jasno, kdo je bil dejansko v ozadju, s kakšnimi nameni, kdo je imel največ koristi pri spodkopavanju znanosti, ko gre za ta vprašanja?
Torej, razmere so bile izredne in marsikdo je iskal priložnost. Ti "anticepilci" so seveda našli svojo nišo. Ljudje so bili dojemljivi za vse mogoče teorije, predvsem pa si ne želijo sprememb. Epidemija pa je velika sprememba, je pretres, in v taki stiski so ljudje veliko bolj dojemljivi za alternativne vesti, za kakršno koli zgodbo, ki je malo bolj optimistična, ki od njih ne zahteva odločanja. Ljudje so vodljivi in samo majhen delež se jih lahko v realnem času spoprime s stisko in se tudi odloča.

Zdaj se zdi, da smo znova v podobno kritični situaciji, Evropa se pripravlja na vojno, ameriški predsednik Trump umika solidarnost po 5. členu Severnoatlantske pogodbe. Kateri so ključni nauki kovidnega obdobja, uporabni za zdajšnjo situacijo, ko bo treba pojasniti ljudem, zakaj orjaški izdatki za obrambo?
Prvič, odzivati se je treba v realnem času. Ura zamujena ne vrne se nobena. In ljudje so danes tako šokirani, da preprosto ne morejo verjeti, da je to, kar se dogaja, res. Pa je res, in to so nova dejstva, ki jih je treba sprejeti, tako kot je bilo takrat ključno, da ukrepamo takoj, da začnemo nositi maske. Dal bom primer. V zdravstveni stroki nismo našli človeka, ki bi se podpisal pod dokument, da je nošenje mask obvezno. Do danes tega dokumenta ni bilo, sem pa naslednji dan povabil dve mladi zdravnici; ena je razlagala, kako se pravilno nosi maska, druga pa to praktično pokazala. Mladi zdravniki so bili stroka, z njimi smo naredili obvod in poskušali dopovedati ljudem, da drugače, kot da zavarujejo sebe, ne bo šlo.

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v podkastu Ob osmih ali s klikom na spodnjo povezavo.
Oddaja je nastala v okviru projekta Pet let pozneje, v katerem se na RTV od januarja ukvarjamo s temami, povezanimi z epidemijo in njenimi posledicami. Vse lahko poiščete v naših arhivih oziroma na MMC podstrani 5 let pozneje, vsak petek izide tudi istoimenski podkast.