"Glede napovedovanja izida primerov pred Sodiščem EU-ja sem zaradi izkušenj z zastopanjem pred tem sodiščem vedno izredno predviden. Glede te zadeve pa mi je bilo po prebranem jasno, kakšna bo odločitev, zato sem si jo včeraj upal javno napovedati. Nisem pa je želel napovedovati prej, da ne bi morda negativno vplival na potek dogodkov," je odločitev Sodišča EU-ja za MMC komentiral Damjan Kukovec, ki predava na Univerzi v Londonu, gostujoči profesor pa je bil tudi na ljubljanski pravni fakulteti.

Po mnenju Kukovca Sodišče EU-ja ni imelo nobene resne podlage v pravu Evropske unije za presojo odgovornosti Hrvaške za neizvršitev arbitraže. Če bi šlo sodišče v drugo smer, bi bila to prelomna sodba Sodišča EU-ja, saj bi s tem raztegnilo svojo pristojnost tako daleč v mednarodno pravo, da bi lahko to v prihodnosti sodišču povzročilo mnogo težav.

"Ne strinjam se z mnenjem, da je mednarodno pravo samo po sebi del pravnega reda EU-ja, to nikakor ne drži." Kot opozarja Kukovec, je od sodbe Sodišča EU-ja v primeru "Kadi" popolnoma jasno, da je mednarodno javno pravo treba prenesti v pravo EU-ja. Mednarodno pravo namreč ni del prava Evropske unije samo po sebi. Za mednarodno pravo so pristojna mednarodna sodišča, bodisi arbitražna bodisi haaško sodišče itn. "Seveda je pristojno tudi Sodišče EU-ja, a le, če je mednarodno pravo vneseno v pravo EU-ja."

"Mednarodno pravo je treba vnesti v pravo EU-ja, česar pa Slovenija nikoli ni storila."
Slovenija je tako po Kukovčevem mnenju naredila napako že v pridružitvenem sporazumu s Hrvaško. "Če bi v tem sporazumu pisalo, da se "Hrvaška in Slovenija nepreklicno zavezujeta, da izvršita arbitražno odločbo", bi bila situacija danes popolnoma drugačna." Taka navedba bi predstavljala obligacijo po evropskem pravu, tako pa je le obligacija po mednarodnem pravu, ki ni samo po sebi del evropskega prava. "To je bilo evidentno že iz dokumentacije. Edina podlaga so bile določene opombe v pridružitvenem sporazumu, torej da se bo določena zakonodaja začela izvrševati, ko se bo arbitraža izvršila."

Hrvaška se je Evropski uniji pridružila leta 2013 in takrat žal nihče ni pomislil na to, da bi v pridružitveni sporazum morali vključiti pogoj, da se Hrvaška dogovora drži. "Na to nihče ni pomislil in to je bila usodna napaka. Ta tožba pa resnično ni imela pravne podlage v evropskem pravu," poudarja Kukovec.

Kukovec dodaja, da nikakor ni res, da je bila tožba proti Hrvaški edina mogoča pot. "Sprožil bi se lahko postopek predhodnega odločanja v skladu s členom 267 PDEU, v katerem bi Slovenija lahko nabirala točke in se, če že, morda potem spustila v tožbo." Kaj to pomeni? Če bi prišlo do spora pred nacionalnim sodiščem in bi šlo v sporu za vprašanje uporabe evropskega prava, bi nacionalno sodišče zadnje instance moralo vprašati Sodišče EU-ja za interpretacijo, če bi bila interpretacija prava nejasna, pojasnjuje Kukovec. "V takem postopku bi se interpretacija lahko artikulirala, torej kakšna so pravna vprašanja in ali je Slovenija dejansko ovirana pri izvrševanju evropskega prava zaradi neizvršitve arbitražne odločbe itn."

"Res je, pozitivna stran je, da sodišče poziva k izvršitvi arbitražne odločbe," meni Kukovec, a vseeno je to bolj tolažba za Slovenijo, saj za Hrvaško ne predstavlja nobene obveznosti. "Če bo politika spretna, se ga morda da operacionalizirati, a na podlagi tega poziva Slovenija sodno ne more storiti ničesar."

Poziv sodišča k uveljavitvi arbitraže je največ, kar smo lahko dobili

Odločitev Sodišča EU-ja o nepristojnosti v primeru slovenske tožbe glede arbitraže je bila tudi po mnenju profesorice prava Evropske unije na Pravni fakulteti v Mariboru Janje Hojnik pričakovana. Poziv sodišča Sloveniji in Hrvaški, da morata storiti vse potrebno za izvršitev arbitražne razsodbe, pa je po njenem mnenju "največ, kar smo lahko dobili".

Kot je povedala za STA, je bilo že na začetku, ko je Slovenija vložila tožbo, jasno tveganje, da zna sodišče presoditi tako, kot je. Sodišče v Luksemburgu je potrdilo, da je arbitražna odločba akt mednarodnega prava in da je bilo arbitražno razsodišče sodišče mednarodnega prava. Spoštovanje mednarodnega prava pa je osnovna premisa mednarodnega prava in domneve o spoštovanju dogovorov ter da bodo države delovale "zrelo in na časten način".

Tako je po mnenju Hojnikove ves čas obstajalo tveganje, da bo sodišče EU-ja razumelo tožbo, kot da Slovenija problem skuša rešiti "po nekem ovinku, da po mednarodnem pravu za to ni nekega foruma in je zadevo tako tudi sprejelo".

Vendar Hojnikova meni, da je vseeno prav, da je Slovenija skušala izkoristiti vse pravne poti za dosego spoštovanja arbitražne odločbe. "Na območju nekdanje Jugoslavije je namreč preveč nerešenih sporov in preveč potrditev, da jih ne znamo reševati na miren način," je opozorila in dodala, da je v urejeni družbi "primerno, da se spori rešujejo po pravnih poteh. Res pa je, da so, ko gre za mednarodno pravo, te pravne poti precej omejene." Vrh hrvaške politike zatrjuje, da je arbitraža mrtva zaradi kompromitiranega arbitražnega postopka, vendar pa je zdaj Sodišče EU-ja pritrdilo, da ni tako, je poudarila Hojnikova.

Sorodna novica Cerar: Sodišče potrdilo, da je arbitražna razsodba zavezujoča

V EU-ju je Sodišče EU-ja najvišja instanca, vendar bi po 273. členu Slovenija potrebovala hrvaško soglasje, da bi sodišče presojalo o sporu. Tega tudi nismo zapisali že v arbitražni sporazum, da bi bilo namreč za spore v zvezi z arbitražno odločbo pristojno Sodišče EU-ja. Hrvaška ni šla v arbitražni postopek zato, ker bi želela urediti mejo, temveč zato, ker jo je Slovenija v to prisilila, če je želela vstopiti v EU, je opozorila.

Taktično previdna odločitev s političnim predznakom

Bolj kritičen do odločitve sodišča EU-ja je bil mednarodni pravnik Marko Pavliha. Po njegovem mnenju gre za "taktično previdno odločitev s političnim predznakom in kančkom diplomacije, ki pa je zavezujoča in jo je treba spoštovati".

Hrvaška politika se je vnovič izkazala kot izjemno vplivna in brezkompromisna, za nameček ji koristita predsedovanje Svetu EU-ja in nenavadno pospešen postopek, da bi lahko britanski sodnik poročevalec opravil svoje delo pred vrnitvijo domov zaradi brexita, je po odločitvi sodišča v Luksemburgu, da ni pristojno za obravnavo slovenske tožbe proti Hrvaški, sporočil Pavliha.

Sodišče EU-ja, kot meni Pavliha, ni odločilo v duhu evropskega in mednarodnega prava ter pravičnosti. Ena od temeljnih vrednot Evropske unije je spoštovanje pravne države, med temeljne vrednote spada tudi spoštovanje človekovih pravic, zato se po njegovem mnenju postavlja vprašanje, ali so po razumevanju sodišča tudi te pravice akcesorne narave, torej postranske.

Spoštovanje pravne države pomeni tudi spoštovanje mednarodnega javnega prava, ta status ima arbitražna odločba, ki je res iudicata, pravno veljavna odločitev. Mednarodno pravo, kot poudarja, je sestavni del pravnega reda EU-ja in je umeščeno med primarno pravo, kamor spadajo ustanovitvene in pristopne pogodbe, listina EU-ja o temeljnih pravicah, temeljna načela, običajno pravo in sodna praksa Sodišča EU-ja, in sekundarno pravo, ki zajema uredbe, direktive in sklepe.

Pri tem je izrazil obžalovanje, da Slovenija ni zahtevala izločitve predsednika sodišča, ki je že pred dobrim letom večkrat javno komentiral, da sodišče najverjetneje ni pristojno za obravnavo tožbe proti Hrvaški. Namesto 259. člena pogodbe o delovanju EU-ja, ki je podlaga za ukrepanje članice proti članici na sodišču, je predsednik predlagal 273. člen, ki predvideva, da članici spor sodišču predložita sporazumno. Da bi bil 273. člen edina mogoča pravna podlaga za presojanje sodišča v tem sporu, je v svoji argumentaciji poudarjala tudi Hrvaška, to pa je danes omenilo tudi Sodišče, opozarja Pavliha.

Sorodna novica Cerar: Počakajmo na dokončno odločitev Sodišča EU-ja

Sloveniji po njegovem mnenju zagotovo tudi "niso pomagale domače politične peripetije glede prisluškovalne afere niti obelodanjena stališča nekaterih kvazi poznavalcev in politikov, da je bila tožba pred sodiščem zgrešena poteza".

Drugega Sloveniji po njegovem mnenju namreč ni preostalo, glede na to, da mednarodno pravo ne omogoča nobenih pravnih sredstev izvršbe pravnomočne sodne ali arbitražne odločbe, poleg tega pa bi se morala v primeru slovenske tožbe pred Meddržavnim sodiščem v Haagu s pristojnostjo tega sodišča strinjati tudi Hrvaška.

Kot ocenjuje Pavliha, ni druge poti, kot da se obe državi vrneta za pogajalsko mizo in poiščeta kompromisni način udejanjanja veljavne in zavezujoče arbitražne odločbe. Vendar pa bo Slovenija, kot meni, "kajpak zopet potegnila kratko, tako kot običajno v preteklosti, vsaj kar se sosednjih držav tiče, kajti kot pravi star pregovor, priložnost zamujena, ne vrne se nobena".

Odločitev sodišča posledica napak slovenskih vlad v zadnjih desetih letih?

"Sodba zame sploh ni presenečenje, saj so bili sklepni predlogi pravobranilca odlično argumentirani, sodba pa temu sledi," je dejala nekdanja generalna pravobranilka na Sodišču EU-ja Verica Trstenjak.

Po mnenju Trstenjakove je Slovenija pogosto preveč poudarjala mednarodno pravo, ki v tem postopku ni bilo pomembno, in ponovila, da odločitev sodišča v Luxembourgu ne vpliva na veljavo arbitražne odločbe. "Pravna zmagovalka je sicer Hrvaška, a sodišče je tudi poudarilo, da se je treba pravnih dogovorov držati in jih spoštovati in posredno, da arbitražna odločba velja, kar Slovenija ves čas trdi," je dejala.

Kot je še dodala, so po pravu EU-ja poti izčrpane, Slovenija pa bo morala zdaj vztrajati pri arbitražni odločbi in iskati rešitev za njeno izvrševanje tudi z diplomacijo. Teoretično je tudi možnost, da strani ne upoštevata arbitražne odločbe in gresta v novo iskanje rešitve, a slovenska stran tej možnosti ni naklonjena.

Člen 273 Pogodbe o delovanju EU-ja, ki ga omenja Sodišče EU-ja, je namenjen reševanju sporov na podlagi mednarodnega sporazuma, kjer je potrebno soglasje strank, ki pa ga med Slovenijo in Hrvaško ni, je pojasnila Trstenjakova.

Izpostavila je, da je današnja odločitev posledica napak slovenskih vlad zadnjih desetih let. "Tako smo Hrvaški vedno dovoljevali izjeme v pravnih aktih EU-ja," je pojasnila. Kot primer je navedla sporazum Hrvaške o pristopu k EU-ju iz leta 2012, v katerem piše, da na primer za področje ribištva velja izjema in se začne režim uporabljati šele, ko se začne v celoti izvajati arbitražna odločba. "To pomeni, da je Hrvaška vedno nekaj korakov naprej in je že takrat vnesla te določbe, pozneje jih je uveljavila tudi v uredbi EU-ja o ribištvu, kjer imajo enako izjemo," je dejala in dodala, da je pravobranilec vse to izrecno razdelal.

"Slovenija se mora tudi zavedati, da je pri reševanju problemov in izbiri strokovnjakov za njihovo reševanje pomembna le stroka, ne levi in ne desni, ne prijatelji in ne sorodniki," je bila še kritična Trstenjakova.