Namestnik vodje Komisije za preprečevanje korupcije Praprotnik meni, da bi primere poslancev s sporno preteklostjo lahko preprečili le tako, da bi kandidati za poslance pred volitvami pregledno razkrili vse svoje zadeve, da bi tako volivci vedeli, za koga glasujejo.
Ker pa tega od kandidatov ni mogoče pričakovati niti ne predpisati, največ bremena nosijo stranke, liste, na katerih kandirajo "sporni" poslanci. "Te bi se morale pred kandidaturo natančno pogovoriti s kandidati in preveriti, ali so skozi svoja prejšnja ravnanja in delo izkazali tiste vrednote, ki jih načeloma zastopa tudi stranka sama," pravi.

Stranke morajo določiti, kako kaznovati poslance
S tem se strinja tudi predsednica društva Integriteta-Transparency International Slovenija Simona Habič: "Politične stranke bi poleg vsakega posameznika morale najprej prevzeti odgovornost tudi nase." Prav tako bi morale določiti, kako bi kaznovale svoje poslance, ki ne delujejo v skladu s cilji stranke oziroma programov, ki ogrožajo njen ugled in delujejo neetično.

"Vsak ima svojo preteklost in vsakega posameznika označujejo določene življenjske izkušnje. Je pa res, da če te življenjske izkušnje ogrožajo javno dobro, bi moral po mojem osebnem mnenju posameznik razmisliti, ali želi zastopati javno dobro," je poudarila.

Etični kodeks bi bil nujen
Prav zato je Praprotnik prepričan, da bi morali poslanci sprejeti t. i. poslanski kodeks. Sicer se postavlja vprašanje, kdo bi odločal o kršitvah kodeksa, kljub temu pa bi imeli vsaj neka zapisana pravila, s katerimi bi lahko bodisi neka etična komisija bodisi javnost presojala, ali je poslanec dejansko nekaj storil v nasprotju s kodeksom.
Virant: Poslanec bi moral odstopiti sam, ali pa bi ga morala k temu pozvati stranka
Predsednik DZ-ja Gregor Virant pa ob zadnjih aferah ocenjuje, da bi moral poslanec, če se pri njem odkrijejo hujše kršitve zakona ali etičnih pravil, ki škodujejo ugledu DZ-ja, odstopiti sam oziroma bi ga morala k odstopu pozvati njegova stranka. Primeri Simčič, Marinič, Meršol in Vogrin pa nedvomno so taki, je dodal.

Le z odstopi poslancev, pri katerih odkrijejo hujše kršitve zakona ali etičnih pravil, bo zaščiten ugled parlamenta in velike večine poslank in poslancev, ki jim takih ravnanj ni mogoče očitati, je prepričan. Virant je sicer navedel, da poslancu, ki se mu očitajo kršitve, seveda ni treba odstopiti, če obtožbe prepričljivo javno ovrže.
Tako bodo tudi v primeru poslanca Vogrina v DLGV-ju konec marca preverili, ali je poravnal dolgove in se na podlagi tega odločili o ukrepanju. Poslanec je sicer v četrtek pojasnil, da je poplačal 70 odstotkov dolgov.