Makarovič je prepričan, da se je zamenjava generacij pri tako imenovani levici precej očitno ponesrečila. Foto: BoBo
Makarovič je prepričan, da se je zamenjava generacij pri tako imenovani levici precej očitno ponesrečila. Foto: BoBo
Borut Pahor in Katarina Kresal
Po odhodu Zaresa iz vlade levega trojčka se je vlada skrčila na dvojec Pahor-Kresal, ki obljublja "nadzorovan prehod v predčasne volitve". Je imenovanje Dušana Vučka, nekdanjega poslanca LDS-a in dolgoletnega funkcionarja omenjene stranke, na mesto glavnega tajnika državne volilne komisije del tega "nadzorovanega prehoda"? Foto: BoBo
Gregor Golobič med novinarji. Desno novinar MMC-ja Gašper Petovar, levo novinar Radia Slovenija Marko Škrlj.
Najprej je z vladne Pahorjeve ladje "pobegnil" Erjavčev DeSUS. Sledil mu je Golobičev Zares, ki upa, da bo kot opozicijska stranka na naslednjih volitvah lažje prišel v parlament. Foto: MMC RTVSLO/ Jan Pirnat
Katarina Kresal
Kresalova je po t. i. superreferendumski klofuti dejala, da gre ljudem vlada na živce in da jo je zato treba rekonstruirati. Makarovič je dejal, da je vlada takšna, kakršna je koalicija. Na podlagi te koalicije in teh razmerij sil si težko predstavlja vlado, ki ljudem ne bi šla na živce. Foto: BoBo
Anton Stres
NOB in odnos med državo in Cerkvijo. To sta dve t. i. kulturnobojniški temi, ki sta na volitvah do zdaj vedno koristili levici. Je zakon o verski svobodi, ki ga je v parlamentarni postopek pred dnevi vložilo 29 poslancev s prvopodpisanim Antonom Anderličem (LDS), del ponovnega obujanja kulturnega boja? Je to rešilna bilka, ki se je skuša oprijeti levica? Foto: BoBo
Viktor Orban
Pahor je v razvpitem mariborskem 'off the record' pogovoru z izbranimi novinarji Orbanu napovedal "politični pogreb", ko bo Madžarska končala predsedovanje EU-ju. Kdo bo v resnici prej doživel "politični pogreb" - Pahor ali Orban? Foto: Reuters

Slovenija omembe vredne levice v evropskem smislu sploh nima. V običajnih demokracijah je bistvo levice v zagovarjanju večje enakosti med ljudmi, naša kvazilevica pa ščiti privilegije in monopole močnih in bogatih.

Ironično je, da je prav Zares tista stranka, ki je največ prispevala k slabi podobi te vlade. Ko je Pahor po aferi Ultra vzel v bran Golobiča in njegovo laž, se je začelo tudi potapljanje Pahorjeve vlade. Sicer pa mislim, da niti takšni manevri ne morejo rešiti Zaresa pred izpadom iz državnega zbora na naslednjih volitvah.

Majda Širca, ministrstvo za kulturo
Zakone Ivana Svetlika, ministra za delo, in Majde Širca, ministrice za kulturo, so volivci na referendumih zavračali kot po tekočem traku. Svetlik je do zdaj na referendumu izgubil tri zakone (malo in črno delo ter pokojninsko reformo), Širca pa dva (zakon o RTV-ju in arhivski zakon). Bo zdaj, ko je Širca odstopila, vlada iz procedure umaknila njen sporni zakon o medijih ali bo čakala na morebiten nov referendumski poraz? Foto: RTV SLO
Dušan Kumer
Kumer je pred časom razburil javnost z izjavo: "Jutri začnemo delati." V petek je krivce za politično krizo našel v "koalicijskih odpadnikih", opoziciji in ljubljanskem nadškofu Antonu Stresu. Foto: BoBo
Danilo Türk
Predsednik države Danilo Türk je pred referendumi skoraj vedno podprl vladne zakone. Desnica na splošno očita Türku, da kot predsednik države ni nepristranski, temveč naklonjen levici oz. vladi. Foto: BoBo
Razred
Pomembno vlogo pri t. i. ideološki hegemoniji ima poleg medijev tudi nadzor nad šolstvom. Foto: EPA
Borut Meško
Del t. i. hegemonskega diskurza levice je tudi očitek, da je desnica nestrpna, medtem ko sebe razglaša za zgled humanosti in strpnosti. Primeri, kot je primer Boruta Meška, ta levičarski mit rušijo. Ko je Meško julija 2007 postal odgovorni urednik Slovenske tiskovne agencije (STA), je dotedanja odgovorna urednica postala njegova namestnica in urednica zunanjepolitične redakcije. Ko pa je oblast prevzela Pahorjeva vlada, so Meška novembra 2009 ne samo razrešili z mesta odgovornega urednika, ampak ga tudi odpustili. Umrl je nekaj mesecev pozneje. Foto: Primož Lavre/Reporter

Z Matejem Makarovičem, političnim analitikom in predavateljem na novogoriški Fakulteti za uporabne družbene študije (FUDŠ), smo se med drugim pogovarjali o spornem medijskem zakonu, razvpitem Pahorjevem mariborskem "off the record" pogovoru in možnostih normalizacije slovenske levice.

Levica ima v rokah t. i. ideološki aparat države - medije in šolski sistem -, ki ji omogočajo t. i. ideološko hegemonijo v družbi. Spomnimo se le na poenostavljene delitve na "urbane, inteligentne levičarje" in "na ruralne, zaostale desničarje", ki so svoj odmev našle tudi v "znanstvenih" študijah na Fakulteti za družbene vede (FDV). Je ta ideološki aparat levice že kaj načet? Je polom Pahorjeve vlade oz. vlade levega trojčka slovenski levici že sesul mit o lastni večvrednosti oz. o nekakšni večji kompetentnosti levičarjev za vladanje?

Morda intuitivno, morda čisto zavestno so znali slovenski komunisti vsaj že v drugi polovici osemdesetih let slediti idejam italijanskega neomarksista Gramscija, ki je - po mojem mnenju pravilno - pokazal, da pri obvladovanju neke družbe ne gre samo za lastnino in oblast, temveč tudi in predvsem za obvladovanje diskurza, kjer imajo odločilno vloga šola, mediji in civilna družba.

Odločitev za sestop z oblasti konec osemdesetih let, zato ni bila pretirano težka, če so ob tem ostali gospodarji hegemonskega diskurza. V okviru takega diskurza je seveda vsako stališče tako imenovane levice nekaj samoumevnega, normalnega, pravilnega, vsako drugačno stališče pa problematično, čudaško, skrajno in podobno. Kljub temu pa ta hegemonija postopoma slabi: deloma zato, ker več ljudi, predvsem mlajših, danes razmišlja bolj samostojno in kritično.

Kar pa zadeva same kompetence, so razmerja danes že precej drugačna, kot so bila v devetdesetih letih. Zamenjava generacij se je pri tako imenovani levici namreč precej očitno ponesrečila, tako da imam osebno vse bolj vtis, da so trenutno prav tako imenovani levičarji tisti, ki so v poprečju strokovno in intelektualno inferiorni.

Se bo slovenska levica sploh kdaj normalizirala? Se bo kdaj otresla svojih značilnosti - ideološkega ekskluzivizma, samozaverovanosti v nekakšno intelektualno večvrednost nad slovensko desnico, stremljenja po izničenju desnice itn.? Bo kdaj tudi politično intimno sprejela odprto družbo, kjer nima nihče že vnaprej v posesti končne resnice, in glavno značilnost demokratične družbe - da se oblast menjuje?

Slovenija omembe vredne levice v evropskem smislu sploh nima. V običajnih demokracijah je bistvo levice v zagovarjanju večje enakosti med ljudmi, naša kvazilevica pa ščiti privilegije in monopole močnih in bogatih. Običajna levica je zazrta v prihodnost, se ukvarja z idejo boljše družbe, naša kvazilevica pa je zagledana izključno v preteklost, zato tudi ne more imeti vizije prihodnosti: utemeljuje se namreč izključno na navezanosti na neko interpretacijo preteklosti in s tem povezano titoistično mitologijo.

Osebno upam, da bomo kdaj dobili tudi normalno levico, ne morem pa presoditi, ali bo nastala na pogorišču sedanje kvazilevice ali povsem neodvisno od nje. Druga stvar, ki bi prišla prav vsem slovenskim političnim akterjem, pa bi bilo na splošno več strpnosti do drugače mislečih. Nestrpnost se namreč od elit zlahka prenaša tudi na običajne državljane in zdajle si že predstavljam ogorčeno zgražanje na vašem forumu, ker imam svetovni nazor, kot ga imam, in ker si ga drznem celo javno izražati.

Kresalova je po t. i. superreferendumski klofuti dejala, da gre ljudem vlada na živce in da jo je zato treba rekonstruirati. Gre res ljudem na živce vlada, če si sposodim njen izraz, ali jim gre na živce tudi sama koalicija? Je mogoče, da ni težava v vladi, ampak v koaliciji, ki sestavlja oz. je sestavljala to vlado?

Vlada je takšna, kakršna je koalicija. Na podlagi te koalicije in teh razmerij sil si težko predstavljam vlado, ki ljudem, kot pravi Kresalova, ne bi šla na živce.

Zaradi poloma vlade levega trojčka je najprej "iz potapljajoče se vladne barke pobegnil" Erjavčev DeSUS, nazadnje še Golobičev Zares. Prav Zaresov izstop iz vlade je predvidljiv - jasno je, da so šli iz vlade zato, ker upajo, da jim bo kot opozicijski stranki na naslednjih volitvah uspelo priti v parlament. Jim bo to uspelo ali jih bodo volivci "prebrali"?

Ironično je, da je prav Zares tista stranka, ki je največ prispevala k slabi podobi te vlade. Ko je Pahor po aferi Ultra vzel v bran Golobiča in njegovo laž, se je začelo tudi potapljanje Pahorjeve vlade. Sicer pa mislim, da niti takšni manevri ne morejo rešiti Zaresa pred izpadom iz državnega zbora na naslednjih volitvah.

Nekako se zdi, da skušata LDS in Zares vso krivdo za neuspeh vlade prevaliti na Pahorja, da skušata ti dve stranki prikriti dejstvo, da to ni samo Pahorjeva vlada, ampak vlada levega trojčka + DeSUS. Kaj menite vi?

Pahor je v tej igri verjetno najbolj tragična osebnost te koalicije - krivec in žrtev obenem. Tudi s svojo šibkostjo in nesposobnostjo je omogočil določenim političnim in lobističnim krogom, da plenijo po Sloveniji, zdaj pa ti isti krogi prek svojih izpostav kažejo nanj, češ da je prav on vsega kriv.

Pred tedni je prišel v javnost posnetek Pahorjevega "off the record" pogovora z nekaterimi novinarji. Ali tudi to po vašem mnenju kaže na "zlizanost" levo usmerjenih novinarjev z levico (takšni očitki prihajajo z desnice) ali gre preprosto za normalen, profesionalen odnos med politiki in novinarji? Gre tudi za spor med Zaresom in SD-jem?

"Off the record" pogovori niso tako neobičajni, vendar pa drugi predsedniki vlad vedo, da tudi "off the record" ne smejo povedati čisto vsega, kar jim v danem trenutku pride na misel. Če pa delujejo ob tem novinarji kot instrumenti te ali one politične stranke, to seveda ne pove nič dobrega o našem novinarstvu.

V razvpitem mariborskem "off the record" pogovoru je Pahor dejal, da bo imel madžarski premier Viktor Orban, potem ko bo Madžarska končala predsedovanje EU-ju, politični pogreb in da bodo Madžarsko izolirali. Nekoliko pozneje je na novinarski konferenci po seji vlade dejal, da se bo z Orbanom na vrhu EU-ja pozdravil kot z dobrim prijateljem. Kako komentirate take izjave? Se bodo zaradi takšnih njegovih izjav ohladili odnosi z Madžarsko ali pa preprosto tudi v tujini več ne jemljejo resno Pahorja in ob njegovih izjavah samo zamahnejo z rokami?

Kar skrb vzbujajoče je, da smo se pri nas nekako že kar navadili, da naš predsednik vlade javno govori čudne stvari in da je popolnoma nekonsistenten. Prav tako smo se tudi že kar navadili, da je naš predsednik vse bolj očitna tarča posmeha domače javnosti in bojim se, da vse bolj tudi v določenih krogih v tujini. Toda ker gre za predsednika vlade, to ni težava enega posameznika, temveč težava države. Le kaj naj si potem ljudje mislijo o taki državi? To je samo še eden izmed razlogov, da se mora sedanja agonija čim prej končati, to pa je mogoče samo s čimprejšnjimi predčasnimi volitvami.

V javnosti se vse bolj poudarja nekakšno 'vsegliharstvo' - to, da so vsi politiki enaki oz. enako slabi. Gre tukaj za taktiko podpornikov zdajšnje leve vlade, ki preprosto vedo, da z neposredno podporo vlade ne bi nikogar več prepričali in so zato navzven prevzeli retoriko skeptikov? Če potegnemo zgodovinsko analogijo - t. i. "vsegliharstvo" (trditve, da so vsi politiki pokvarjeni in da zato pač menjava oblasti ne bi ničesar spremenila) je bilo značilno tudi za obdobje vlade Antona Ropa (2002-2004), saj so tudi takrat levi politiki in dominantni mediji začutili, da levica izgublja podporo. Takrat levici "vsegliharstvo" ni uspelo, saj je leta 2004 izgubila oblast. Bo zdaj taktika levice uspešnejša?

Ta taktika je očitna. Krizo slovenske kvazilevice skušajo prikazati kot krizo celotne slovenske politike. To pa je seveda očitno zavajanje. Leta 2008 je dobil SDS podobno raven podpore kot leta 2004, velika večina njegovih takratnih volivcev pa to stranko, kot kažejo ankete, podpira še danes. SLS lahko, kot kažejo ankete, realno izboljša svoj izid izpred treh let, pa tudi Nova Slovenija ima realne možnosti, da se vrne v državni zbor. Vse stranke in vsa politika torej niso v krizi in iz anket se da zelo lepo razbrati, katere so tiste stranke, ki so razočarale svoje volivce in jih zato tudi toliko izgubile - najbolj očitno to vsekakor velja za Zares in SD.

Pahor in Kresalova sta napovedala nadzorovan prehod v predčasne volitve. Kaj menite, da sploh pomeni ta nadzorovan prehod? Bo prišlo do predčasnih volitev ali ne?

Njuna želja so očitno volitve, ki bi se jim reklo predčasne, da bi se tako na videz ugodilo pritiskom javnosti, hkrati pa bi bile čim pozneje, da bi lahko ostala čim dlje na oblasti. Sam bi temu rekel precej neokusno oklepanje oblasti, ki lahko koristi kvečjemu posameznim lobijem, ki bodo skušali iz tega potegniti čim večje, predvsem materialne koristi.

Nasprotniki predčasnih volitev pravijo, da te ne bodo ničesar spremenile, da bodo "face" iste, kot pravi Dušan Kumer. Ni to nevarno razmišljanje, ki vodi v prepričanje, da volitve sploh niso potrebne?

Demokracija vedno pomeni izbiro v okviru dane ponudbe, ta pa se lahko seveda tudi poljubno širi. Tako je v politiki očitno lahko dovolj prostora za precej stare obraze, kot je na primer Dušan Kumer, vstopajo pa lahko tudi novi. Nihče ni tako pameten, da bi znal sam pravilno določiti, koliko novih in koliko starih obrazov potrebujemo ter kateri naj to bodo.

Prav zato se zanašamo na volitve kot odraz kolektivne inteligence. Izbire niso vedno optimalne in volivci se, podobno kot tudi potrošniki, lahko zmotijo pri svoji izbiri in so potem razočarani. Končno so to pokazale prav volitve leta 2008. So pa zato vsake nove volitve priložnost za kolektivno učenje na preteklih napakah in prav zato ni v demokraciji nobena izbira dokončna in večna.

Je že jasno, da bo prišlo do menjave oblasti, ali je to še prenagljeno razmišljanje? Občutek je, da je med volivci še mnogo tistih, ki raje propadejo z levico kot preživijo z desnico, če se tako izrazim, oz. bodo iz čustveno-iracionalnih oz. ideoloških razlogov (NOB, nostalgija za socialističnim obdobjem, proticerkvena usmerjenost oz. klerofobija) volili levico, čeprav vedo, da nima rešitev za izhod iz krize?

Ali bo prišlo do menjave oblasti, ne bo jasno pred večerom volilnega dne. Obremenjenosti z ideologijo in zazrtost v preteklost sta vsekakor neprijetni lastnosti, vseeno pa mislim, da so mlajše generacije s tem vse manj obremenjene. Predvsem pa povprečni državljani od ideologije ne morejo živeti. Smer, v kateri se danes giblje Slovenija, lahko ogrozi in do neke mere že ogroža temelje materialne blaginje. Verjamem, da bo na koncu vendarle odločilno to, kdo se bo izkazal kot kompetentnejši pri ustvarjanju razmer za ponovni zagon slovenskega gospodarstva.

Pred dnevi smo praznovali dan državnosti. To so dnevi, ko se velikokrat govori o tem, kako smo bili v tistih dneh enotni. Pa je to res ali je to le mit? Je to mit, ki naj bi prikril dejstvo, da je bila levica do osamosvajanja zadržana?

Impresivno dejstvo tistega časa je bila predvsem enotnost slovenskih državljank in državljanov, ki jo je pokazal plebiscit. Kar zadeva politične voditelje, pa je bilo jasno, da so bili nekateri nad osamosvojitvijo navdušeni, drugi zadržani, tretji pa odkrito proti. Nič novega ne povem, če rečem, da je bila slovenska kvazilevica pač v večji meri ideološko, interesno in intimno navezana na socialistično Jugoslavijo in da je bila tudi temu primerno manj navdušena nad osamosvojitvijo kot Demos.

Ampak iz tega nima smisla delati kakšne velike politične zgodbe. Končno državljane današnjega časa veliko bolj zanima, kaj jim lahko politiki ponudijo zdaj, kot pa kaj natanko je kdo počel pred dvajsetimi leti. Zgodovinsko je lahko seveda čisto zanimivo, kaj je kdo počel leta 1941, leta 1945 ali leta 1991, kdo je bil kdaj osvoboditelj in kdo kolaborant,ne more pa to biti produktivna politična tema za današnji dan.

Kako komentirate zadnje odstope Zaresovih ministric in njihove začasne zamenjave? Se vam zdi Pahorjeva odločitev, da prevzame začasno ministrstvo za javno upravo, modra ali zgrešena?

Gre samo za nadaljevanje zdajšnje agonije. Kot rečeno, se lahko iz tega izvijemo samo s čimprejšnjimi predčasnimi volitvami.

V javno obravnavo je prišel zakon o medijih, ki ga je pripravila ministrica Majda Širca. Kakšno je vaše mnenje o tem zakonu in stanju v medijih na splošno?

Zakon o medijih, kot ga predlaga ministrstvo za kulturo, ne ustreza temeljnim demokratičnim standardom. Gre za izraz nevarne tendence po oblastnem nadzoru nad mediji in omejevanju medijske svobode. Stanje v slovenskih medijih pa gledam v nekoliko daljši časovni perspektivi.

Če so bili v devetdesetih letih praktično popolnoma politično instrumentalizirani v korist tako imenovane levice, so danes vendarle bolj heterogeni in raznoliki. K temu so največ prispevali dodatna konkurenca, delen vstop tujega kapitala, prihod mlajših generacij novinarjev in predvsem vzpon spletnih medijev. Predlog medijskega zakona je namenjen ravno temu, da bi te nove trende zatrl, vendar sem prepričan, da politiki to ne bo več uspelo.

Slovenija omembe vredne levice v evropskem smislu sploh nima. V običajnih demokracijah je bistvo levice v zagovarjanju večje enakosti med ljudmi, naša kvazilevica pa ščiti privilegije in monopole močnih in bogatih.

Ironično je, da je prav Zares tista stranka, ki je največ prispevala k slabi podobi te vlade. Ko je Pahor po aferi Ultra vzel v bran Golobiča in njegovo laž, se je začelo tudi potapljanje Pahorjeve vlade. Sicer pa mislim, da niti takšni manevri ne morejo rešiti Zaresa pred izpadom iz državnega zbora na naslednjih volitvah.