"Zdaj se je naša percepcija spremenila: imamo to, kar smo želeli, ampak to ne ustreza našim pričakovanjem. Se pa pričakovanja vedno izostrujejo, zlasti v napetih gospodarskih časih. Ljudje so vedno bolj alergični na politično elito, ki relativno dobro živi, hkrati pa ne ponuja izhodov," pravi avtor knjige Državni zbor 1992-2012: O slovenskem parlamentarizmu.

Ugotovil je, da je bila sestava prve skupščine med letoma 1990 in 1992 raznovrstna. Takrat še ni bilo kariernih politikov, ampak ljudje iz najrazličnejših poklicev, ki so "dajali drug intelektualni nivo parlamentu". "Po letu 1992 dobimo sloj profesionalnih parlamentarcev, ki spodobno opravljajo svoje delo," meni Gašparič.

Poslanska integriteta? Izvoljeni so!
Glede na to, da je v zdajšnji sestavi državnega zbora več poslancev prepisovalo diplomska oziroma magistrska dela, Gašpariča vprašamo, ali imajo zdajšnji poslanci enako integriteto, kot so jo imeli poslanci prvega sklica DZ-ja leta 1992. "Imeli so enako integriteto – bili so izvoljeni, ravno tako kot ti poslanci, je pa res, da je bilo obče pričakovanje ljudi višje, prav tako je bila volilna udeležba višja."

Odpoklic poslanca nevarna rešitev
Gašparič meni, da bi bil odpoklic poslanca neprimerna rešitev. Bistvo funkcije poslanca je, da je samostojen, da lahko štiri leta misli s svojo glavo, glasuje po svoji vesti itn. Neposredna demokracija, ki bi poslance odpoklicevala, pa bi po njegovem mnenju pomenila popoln politični kaos. "To bi bil navidezen korak v večjo demokracijo, pravzaprav pa bi destabiliziralo politični sistem. Ne ravno v smeri avtokracije ali totalitarizma, so pa ti koraki vedno nevarni," opozarja.

20 let je izjemno kratek čas
Kdaj pa bo potem slovenski parlamentarizem dosegel raven britanskega? "20 let je izjemno kratek čas, tega se moramo zavedati. Generacije se šele zdaj spreminjajo, še vedno so nekateri poslanci, ki sodijo v elito, še s konca 80. ali začetka 90. let. Mislim, da je treba počakati vsaj še eno generacijo," odgovarja.

Dodaja tudi, da si parlament lahko ugled povrne sam, a na dolgi rok. Kratkoročno pa je seveda strelovod, saj je njegov smisel v tem, da akumulira nezadovoljstvo. Toda zato, da bi nezadovoljstva bilo vse manj in da se ob tem ne bi usmerjal na najbanalnejše podrobnosti.

V dunajski parlament hodili z noži
Zgodovinsko dokazan edini eksces fizičnega nasilja ostaja ravnanje Jelka Kacina, ki je Iva Hvalico udaril s časopisom po glavi. "Pretepi v parlamentu so stalnica zadnjih 150 let, v dunajski parlament so hodili tudi z noži in kričali. Bilo je bistveno hujše," pa ponazori historično perspektivo Gašparič.

Trdi, da je težko primerjati slovenski parlament z britanskim. "Smiselno je primerjati z vzhodnoevropskim prostorom, kjer se vsi soočajo s podobnimi, tranzicijsko pogojenimi težavami. Hitro so zrastle nove institucije, mentalni procesi v glavah ljudi pa so veliko počasnejši. Zato imamo takšno situacijo, kot jo imamo," sklene Gašparič.