Pedro Opeka se je v Argentini rodil slovenskim staršem Antonu in Mariji, zato je v njem tako nekaj slovenskega kot nekaj argentinskega. "Argentinski značaj mi je dal veselje, spontanost. Značilnost Slovencev pa je poštenost, to, da držite besedo, da začeto delo tudi končate in ste dosledni," razlaga Opeka in dodaja: "V Argentini smo bolj sproščeni, ko se pozdravljamo, objemamo, poljubljamo. Tega tukaj ni. Včasih je čutiti malo zadržanosti. Včasih se človek malo drži nazaj in ne izda čustva. Se mi pa zdi, da se je tudi v Sloveniji malo odprlo, vidim, da so ljudje bolj spontani."

"Ostal sem brez besed"
Opeka je na Madagaskar prvič prišel leta 1970. Najprej je delal na podeželju jugovzhodnega dela otoka, leta 1989 pa je prišel v prestolnico Antananarivo in se tam, kot pravi, srečal z najhujšo bedo v svojem življenju: "Ostal sem brez besed. V meni se je zbudil močan upor. Vprašal sem se:´Kje je tukaj Bog, zakaj to dopušča?´Potem pa sem si rekel: 'Saj Bog tega ne dopusti, mi ljudje to dopuščamo.' In nato sem ga prosil: 'Moj Bog, pomagaj mi, da bomo nekaj naredili za te otroke.´ Tisti dan je bil zame pravi šok."

Na pomoč je priskočil z lastnimi rokami in začel zidati hiše. Tega se je, kot pravi, naučil pri očetu, ki je bil zidar, za kar mu je še vedno hvaležen. "Ko sem prišel v Argentino na dopust, sem v cerkvi rekel očetu: ´Ata, hvala, da si me naučil delati, da si me učil poštenosti, da se ne bojim težav.' Enako sem rekel tudi svoji mami."

Na smetišču živelo 5.000 ljudi
Na smetišču je bilo 800 družin, ki so tam tudi živele, skupno torej okrog pet tisoč ljudi. Pedro Opeka je bil sprva zanje beli človek, simbol bogatih ljudi, ki so revne zatirali. Ko sem hotel z njimi spregovoriti, so mi rekli: ´Beli, govori!´ Pa sem rekel: "Ni navada, da se govori na cesti, pojdimo v hišo.´ Pa mi je rekel eden od njih: 'Ti boš vstopil v to hišico iz kartona in plastike, visoko en meter in trideset centimetrov?´Sem rekel: ´Če ti vstopiš, grem jaz za teboj.' In po štirih sva šla v njegovo hišico. Rekel sem jim: ´Jaz sem vaš brat, lahko vam pomagam, da bodo vaši otroci imeli boljšo prihodnost. Tukaj sem, da vam pomagam. Če znate delati, bom poiskal orodje. Dajmo z voljo premagat to usodo, za katero mislite, da je vaša usoda. Iz te revščine lahko pridemo ven!' Sramota za človeštvo je, da ljudje živijo na smetiščih."

Z leti je na svojo stran pridobil domačine
Opeka si je z leti pridobival domačine, Malgaše, na svojo stran in jih do danes okoli sebe zbral 412. Skupaj vodijo leta 1990 ustanovljeno združenje Akamasoa, kar v malgaščini pomeni Dobri prijatelji. V okviru združenja so sprejeli 250.000 ljudi, zgradili 17 vasi in 2.000 hiš iz opeke, zaposlili so 3.600 ljudi. 8.500 otrok, ki so nekoč živeli na smetišču, zdaj vsak dan hodi v šolo. Tudi te gradijo - skupno so jih postavili kar 72. Poleg vsega tega Akamasoa omogoča tudi 40.000 zdravstvenih pregledov na leto in sploh tako ali drugače pomaga lajšati vsakdanje tegobe domačinom.

Dovolj je bil obrok riža na dan
Misijonar pravi, da so začeli tako rekoč iz nič - na začetku Opeka ni imel nobenega denarja, a ga to ni motilo: "Saj ni denar tisti, ki dela čudeže. Ljubezen in vztrajnost sta tisti. Čudež dela naša prisotnost med njimi. Te ljudi je treba predramiti iz njihove usode. Začeli smo tako, da smo dajali otrokom en obrok riža na dan. In starši so si rekli: ´Ti ljudje imajo radi naše otroke in jih spoštujejo, torej spoštujejo tudi nas'."

In kako Opeka gleda na zahodne države?
"V Evropi se nekaj podira. Mislili ste, da je napredek v tem, da imate vedno več in več stvari, v resnici pa je napredek v tem, da človek postaja vedno večji v svojem duhu, v svoji notranjosti. Imetje, bogastvo, napredek - vse to nam je bilo dano za skupno dobro. Zgradili so zid. Poskusimo zdaj ta zid premakniti in poslušajmo tudi glas, ki na južni polobli sveta vpije: Dajte tudi nam del tega svetovnega bogastva."

Misijonar tistim, ki se jih morda loteva obup, ki v tem svetu ob raznih krizah, onesnaževanju in vedno novih tragičnih novicah, o katerih pišejo mediji, ne vidijo več smisla, svetuje: "Ne obupajte! Svet je ustvaril Bog. Njegova zamisel je, da bi bil človek srečen, vesel in da to deli z drugimi. Vsak človek, ne glede na to, kje živi, ima svoj prostor v sodobni družbi. Tam, kjer ste, delajte za boljši svet. Svet delamo vsi, ne samo oblastniki."

V kaj verjeti, če ne verjameš v Boga?
Čeprav Pedro Opeka črpa svojo moč iz vere v Boga, verjame, da vsak človek v sebi nosi neko vero - pa ni nujno da v Boga: "Mislim, da ima vsak človek nek cilj v življenju, vsak človek nosi v sebi neko žerjavico Božje ljubezni, a mora ta plamen zagoreti. V vsakem človeku je to." Ob tem misijonar še pravi: "Včasih mi rečejo, da sem lahko srečen, ker imam vero. Ampak ti ljudje mislijo, da je vera kot obleka, kot avto, ki te popelje, kamor hočeš. Ne! Vera so tudi dvomi, tudi tveganje, ko greš v neznano. Prepričan sem, da me vodi Božja moč, Božja ljubezen – za ljubezen smo pa vsi odprti, tudi tisti, ki si pravijo ateisti. Ko se ljubimo med seboj, ko se spoštujemo in pomagamo, tam je Bog."