Tarča je tokrat preiskovala, kako bi nepremičninski davek udaril po eliti, ki si je v zadnjih letih kopičila stanovanja kot naložbe, in kako druge državljane. Za dva milijona evrov vredno vilo, v kateri živi, lastnik ne bi plačal davka, bi ga pa nekdo za del prazne stare podedovane hiše na podeželju, ki ni več primerna za bivanje. Nekateri politiki so dodatne nepremičnine že prepisali na družinske člane.

Sorodna novica Boštjančič: Spodbuditi želimo, da čim več stanovanj pride na trg

Tarča se je lotila tudi teme, kdo so podjetniki, ki jim država plačuje ali jim je plačevala milijonske zneske za najem prostorov. Med njimi so celo davčni dolžniki in lastniki podjetij v davčnih oazah.

Gostje oddaje so bili aktivist Miha Blažič, ekonomist Bogomir Kovač, davčni strokovnjak Ivan Simič, minister za delo, družino in socialne zadeve Luka Mesec, izvršni direktor družbe Equinox nepremičnine Matej Rigelnik. Minister za finance Klemen Boštjančič je bil povabljen, a ni prišel. Oddajo je vodila Erika Žnidaršič.

Koga bi nepremičninski davek najbolj prizadel? To je v prispevku ugotavljal novinar Klemen Košak.

Mojca Žižek Mesarec, lastnica in direktorica mariborske nepremičninske agencije Galea, je pokazala enosobno stanovanje v starejšem bloku. Prodaja se že opremljeno in kupec bo lahko takoj vselil podnajemnika: "To je enosobno stanovanje, Maribor, Pobrežje, na odlični lokaciji. Je v celoti obnovljeno in v celoti opremljeno, kar je velik plus za investitorje, ki želijo stanovanje oddajati na trgu."

"To stanovanje se prodaja za 125 tisoč evrov in bi bila najemnina na trgu približno 450 evrov," še pove Mojca Žižek Mesarec ob razkazovanju stanovanja.

Cene stanovanj v Mariboru so še vedno nekje na polovici tistih, ki veljajo za Ljubljano, čeprav hitro rastejo. Najemnine pa rastejo še hitreje, potrjujejo naključne sogovornice na mariborskih ulicah. "Res so se kar povišale cene, da. So kar naraste," pravi Iris Farteli in dodaja, da so cene višje tako za najem kot nakup.

"Ko so pri železniški postaji gradili nov bloki, sem za šalo klicala, ali imajo kakšno stanovanje. Je rekla, da so vsa šla, samo garsonjere so še. Sem rekla: 'Koliko pa stanejo?' 'Od 600 evrov naprej,' je rekla," razlaga Marija Caf.

Težke razmere za tiste, ki nimajo stanovanj, a privlačne za investitorje, ki kupujejo stanovanja z namenom, da jih oddajajo. "Imamo tudi takšne kupce, ki redno kupujejo, bom rekla, da skoraj vsako leto kupijo kakšno stanovanje. Sploh premožnejši imajo nepremičnine kot neke vrste hranilnik," pravi Žižek Mesarec.

Vlada se je vprašanja dragih mestnih stanovanj in najemnin lotila posredno – z napovedjo obdavčitve praznih stanovanj. "Danes imamo cele objekte, ki so vsi pokupljeni in prazni. Taki objekti, taka stanovanja bodo obdavčena. Namen pa je, da jih spravijo na trg, najboljše pa, da jih spravijo med najemna," je 16. decembra razlagal premier Robert Golob.

V Sloveniji naj bi bilo praznih več deset tisoč stanovanj. Vendar nihče, niti vlada, ne pozna natančne številke. Kaj šele, da bi vedeli, zakaj so stanovanja prazna. In koliko je takih, v katere bi se ljudje želeli vseliti.

Mirna Peč: občina z 28 naselji, v katerih živi nekaj več kot tri tisoč prebivalcev. Z županom Andrejem Kastelicem se je ekipa Tarče popeljala po občini – zgolj v treh vaseh v dolini smo našteli 26 praznih hiš. "Po vaseh se marsikje najde taka domačija, kjer so starši odšli, otroci so šli za kruhom po svetu in to na koncu oni dobijo kot dedovanje. In zdaj dobiti nekoga za najem je vprašanje," razlaga Andrej Kastelic.

Za take objekte pobirati nepremičninski davek je nesmisel, je prepričan župan: "Da bi tako vsoto plačevali oni sami ali njihovi otroci, je vprašanje. Da bi se sem preselili in tu živeli ... najbrž vsi ne bodo za to."

1,45 odstotka vrednosti nepremičnine letno za vsa stanovanja, v katerih ne živi lastnik – tak je predlog ministrstva za finance. Posamezniki bi si lahko davek znižali, če bi stanovanja oddajali.

Zaradi zapletene slovenske realnosti pa se postavlja vprašanje: sta imela premier in minister za finance pri pripravi predloga davka v mislih samo domnevno prazne luksuzne stavbe v Ljubljani? Morda celo eno samo? Tisto, v kateri živi Robert Golob? Lastnik vseh stanovanj v tisti stavbi je gradbeno podjetje Eltim Darka Perka, ki je sicer član SDS-a – blizu naj bi si bil z bratoma Janezom in Rajkom Janšo – in je bil pobudnik vaške straže v Ivančni Gorici.

V stavbi je devet stanovanj. Po uradnih podatkih geodetske uprave pa se oddaja samo eno – 160 kvadratnih metrov veliko stanovanje, v katerem je Robert Golob. Mesečna najemnina znaša 4500 evrov, kar je po nekaterih podatkih najvišja najemnina v državi. Perko nam je sicer v telefonskem pogovoru zatrdil, da so v stavbi oddana stanovanja.

Je imel torej Golob, ko je govoril o praznih stavbah, v mislih kakšno drugo? V premierjevem kabinetu so zatrdili, da nam bo odgovorilo ministrstvo za finance. Tam pa pravijo: "Podatkov o konkretnih primerih nimamo. Navedbe o naložbenih nakupih oziroma drugih primerih stanovanj, ki ostajajo prazna, se večkrat pojavljajo v medijih in javnih razpravah o problematiki nepremičninskega trga."

Lastniki luksuznih novogradenj v Ljubljani

Mediji so v zadnjih letih poročali predvsem o lastnikih luksuznih novogradenj v Ljubljani. Med njimi je več znanih oseb, na primer podjetnik Tim Mitja Žagar, ki se ukvarja s kriptovalutami. V Ljubljani ima tri stanovanja v Situli, tri v Šumiju, v Portorožu ima hišo, pred kratkim pa je kupil še razpadajočo Rilkijevo vilo na Bledu.

Lobist, nekdanji direktor policije Marko Pogorevc, ima eno stanovanje v Šumiju, eno v Šiški in eno v izolski marini.

Solastnik in direktor nepremičninske agencije Stoja Trade Zoran Đukić pa ima pet nepremičnin v Rezidenci Masarykova in dve v soseski Belle Vie Tivoli. A Đukić pravi, da vsa svoja stanovanja že oddaja: "Pomanjkanje stanovanj ni zaradi nas, ki smo kupili pet stanovanj ali pa šest. Mi jih damo vsi na trg, ker si praznega stanovanja ne morem privoščiti že brez tega davka, ker moram plačati elektriko, vodo, najemnik mora plačati vse stroške. In stanovanje se uničuje, če ni oddano."

Najemnine v njegovih stanovanjih so visoke, nekatere presegajo znesek povprečne neto plače: "Imam bolj zahtevne stranke in sem na maksimumu te cene. Ta stanovanja tudi niso dosegljiva ranljivemu sloju, ki najema neka normalna stanovanja."

Številnih zelo bogatih nepremičninski davek ne bi prizadel. Vlada bi jih celo razbremenila. Zdaj od stanovanja, v katerem živijo, plačujejo davek na premoženje, ki bi ga vlada ukinila.

Na portalu INFO360 so na primer izpostavili 1,9 milijona evrov vredno vilo poslovneža Janeza Škrabca na Bledu. Več kot dva milijona evrov vredno vilo poslovneža Rajka Hrvatiča nad Piranskim zalivom. Več kot milijon evrov vredno vilo odvetnika Uroša Iliča v Portorožu.

Medtem pa bi se lahko nekatere najemnine zaradi davka celo zvišale. "Recimo neka gospa, ki oddaja na Fužinah stanovanje, najemnina znaša 700 evrov, ima dobrega najemnika že tri leta. Ona bo točno tem ranljivim skupinam morala dvigniti najemnino, ker jo zakon prisili, da bo ujela to razliko. Mi, ki imamo draga stanovanja, pač že imamo najvišje cene," pove Zuran Đukić.

Kaj v praksi pomeni olajšava za najemnine?

Z nepremičninskim davkom bi namreč ministrstvo za finance uvedlo tudi olajšavo v vrednosti 25 odstotkov najemnine – toliko dohodnine se plača od oddajanja stanovanj. Kaj to pomeni? Poglejmo hipotetični primer iz ljubljanskih Fužin podrobneje. Recimo, da ima neka gospa 65 kvadratnih metrov veliko stanovanje, vredno 270.000 evrov. Če bi bilo prazno, bi plačala 3900 evrov nepremičninskega davka. Če bi ga oddajala za 700 evrov na mesec, bi zaradi olajšave plačala samo 1800 evrov nepremičninskega davka. Če bi ji najemnino uspelo dvigniti na 1000 evrov mesečno, pa nepremičninskega davka sploh ne bi plačala.

Vendar premier Robert Golob zagotavlja, da nepremičninski davek ne bi spodbujal dviga najemnin, saj so te že zdaj dovolj visoke: "Ko boste videli konkretne izračune, ki jih bo predstavilo ministrstvo za finance, boste videli, da se ta dva davka izničujeta v večini Slovenije razen v Ljubljani, na Obali in v Kranjski Gori," je dejal 23. decembra lani.

Vendar teh izračunov na ministrstvu za finance nimajo: "Pri pripravi izhodišč in ocenjenih prihodkov smo izhajali iz grobih zbirnih podatkov. To seveda pomeni, da pripravljeni izračuni niso vključevali podrobnih podatkov po krajih, zavezancih in tako dalje."

Mišo Mrvaljević z ženo živi v Ljubljani, nedaleč od železniške postaje. Preden sta zaživela skupaj, je žena s posojilom kupila enosobno stanovanje v Kosezah, zdaj ga oddaja za 500 evrov mesečno. "Namerno dajeva za nižjo ceno, ker je solidna najemnica in se na ta način to ohranja. Tukaj sva izračunala, da bi morala, če bi želela, da stvari ostanejo kolikor toliko enake, najemnino s 500 evrov podvojiti na 1000, da se nič ne bi bistveno spremenilo."

V lasti ima še večje stanovanje v središču Ljubljane, kjer živi njegova 80-letna mama in ga je še pred smrtjo prepisala nanj: "Ker je stanovanje razmeroma veliko in v središču Ljubljane, bi na letni ravni samo za to stanovanje plačeval 6000 evrov davka. Komu naj ga računam? Moji mami, ki tam živi od začetka, sebi? 6000 evrov je polovica slovenske povprečne plače. Ali kaj naj naredim? Naj mater pri 80 letih vržem na cesto, češ pojdi v dom za ostarele, ker si tega ne moremo privoščiti?"

Več nepremičnin ima tudi predlagatelj novega davka, finančni minister Klemen Boštjančič. To je, zdi se, uradno precej nizko ocenjena hiša, v kateri živi. Vredna naj bi bila 332.000 evrov.

Dve minuti vožnje stran pa ima še dve parceli za stanovanjsko gradnjo. Če bi ostali nepozidani, bi zanju po svojem predlogu plačal 1600 evrov davka na leto. Če bi zgradil hišo, vredno na primer pol milijona evrov, bi njegov davek znašal 7250 evrov. Lahko pa bi se davku izognil s prenosom nove hiše na sina. Tako kot je njegova žena leta 2022 hčerki podarila svoje stanovanje v ljubljanskih Kosezah. "Ne vidim težave, če bo kakšen bogat starš zaradi tega na otroka prej prepisal nepremičnino, mislim, da je to pozitivno," je Boštjančič dejal 6. januarja letos.

Davek bi najbolj prizadel tiste, ki nepremičnine nočejo ali ne morejo oddajati

Boštjančič je davek zastavil tako, da bo najbolj prizadel tiste, ki nepremičnine nočejo ali ne morejo niti prodati niti oddajati. Na primer lastnike počitniških hiš. Med njimi je tudi župan Mirne Peči. Na pobočjih naselja Golobinjek je pred skoraj 30 leti skupaj z vinogradom in sadovnjakom postavil zidanico. "S prihranki nisem delal počitniške hiše na morju ali kje drugje kupoval na Hrvaškem, sem si uredil zidanico, imam za rekreacijo navsezadnje in nekaj pridelkov – iz vinograda, sadovnjaka, pa še kaj drugega, pa kdaj se tukaj podružimo," razlaga Kastelic.

Že zdaj zanjo plačuje davek od premoženja 153 evrov. Po predlaganem nepremičninskem davku bi glede na trenutno uradno vrednost objekta – 44.500 evrov – plačeval 650 evrov davka: "Da bi moja zidanica razbremenjevala plače – s tem namenom, s tem načinom se ne strinjam. Sam sem tu delal s svojimi prihranki in nikakor nisem pripravljen, da bi šlo za ta namen."

Boštjančič namreč želi prihodke od novega davka nameniti za razbremenitev plač. S podobno davčno reformo, kot jo je leta 2022 sprejela Janševa vlada, aktualna vlada pa jo je razveljavila takoj po prevzemu oblasti. Tako je to pred volitvami utemeljeval Golob: "Menedžerji v moji starosti res ne potrebujemo nižjih davkov. Res ne vem, kaj bi meni nižji davki koristili. Razen da bi imel več denarja na računu in bi ga zapravljal mogoče za večje neumnosti," je dejal 14. aprila 2022.

V Levici so bili takrat do Janševe davčne reforme še bolj kritični. Trdili so, da gre za "rop prebivalstva" in "obdarovanje bogatih".

Kako se s tem primerja predlog Golobove vlade? Delavcu s povprečno plačo bi uresničitev Janševe reforme prinesla 582 evrov na leto, Boštjančičeva pa 60 evrov manj, 520 evrov. Nekomu s 770.000 evri letne bruto plače, kolikor je predlani dobil direktor NLB-ja Blaž Brodnjak, bi Janševe spremembe neto plačo zvišale za 27.000 evrov. Po Boštjančičevi ideji pa bi dobil še 10.000 evrov več, 37.000 evrov. Več kot tri dodatne minimalne plače vsak mesec.

Država najema, določeni poslovneži služijo

Sorodna novica Neka zgodba o usodi nedolžne, lepe in pametne

Stavba na Dimičevi ulici 16 je postala simbol negospodarne države, je poročal novinar Tarče Žan Dolajš. Usodna je bila za politično kariero nekdanje notranje ministrice Katarine Kresal. Stavbo je zgradil Jurij Pogačar, znanec nekdanje notranje ministrice. Vanjo naj bi se preselil elitni kriminalistični urad NPU. Shema, ki se je po izbruhu afere sicer sfižila, je bila za Pogačarja sanjska. Njegov Ram Invest je za investicijo v stavbo plačeval lizing 125.000 evrov, ministrstvo za notranje zadeve pa je Pogačarju plačevalo 136.000 evrov mesečne najemnine. S tem je lahko Pogačar pokrival mesečne stroške lizinga, ostalo pa mu je še več kot 10 tisočakov zaslužka. Po plačilu zadnjega obroka pa lastnik več milijonov evrov vredne stavbe ne bi bila država, ampak Pogačarjevo podjetje. Zgodba z Dimičevo in NPU-jem je stara, a poučna. Gre za enega najnazornejših primerov negospodarnega najemanja države, od katerega imajo po navadi na koncu največ vplivni in bogati najemodajalci.

Velika večina agencij najema pri zasebnikih

In kako je z najemanjem države danes? Tarča je analizirala številne nepremičninske posle. Seznam je dolg, enotnih evidenc pa ni. Samo ministrstva in ožji državni aparat za najemnine letno porabijo več kot 26 milijonov evrov. Kaj pa še javni zavodi, občine, šole, knjižnice in javne agencije? Velika večina agencij najema prostore in skoraj vse najemajo pri zasebnikih. Najemnine gredo tudi v desettisoče evrov mesečno.

Sorodna novica Najbogatejši so še bogatejši; na vrhu družina Lah s 385 milijoni evrov

Agencija za zavarovalni nadzor najema prostore v stavbi TR3, ki je v lasti podjetja enega najbogatejših Slovencev Igorja Laha. Za okoli 1000 kvadratov nakaže agencija Lahovemu podjetju CEEREF vsak mesec 19 tisočakov najemnine. Od leta 2007 je agencija po javno dostopnih podatkih CEEREF-u za najemnine plačala že več kot 3,6 milijona evrov. Tarča je pregledala trg poslovnih nepremičnin v Ljubljani. Za ta denar bi agencija lahko kupila tudi svoje prostore.

V TR3 Lahovo podjetje prostore oddaja tudi Centralni tehniški knjižnici. Za okoli 3000 kvadratih metrov, ki jih knjižnica opredeljuje kot delno primerne, mesečna najemnina v zadnjih letih znaša 32 tisoč evrov. Od leta 2007 se je nabralo 4,7 milijona evrov evrov plačanih najemnin.

In komu te javne ustanove pravzaprav plačujejo zajetne najemnine? Igor Lah je pidovski baron, ki je obogatel med divjo privatizacijo. Zaradi očitkov o izčrpavanju podjetij in nekaterih drugih domnevno spornih poslov je se moral že nekajkrat zagovarjati pred sodiščem. Enkrat je bil celo obsojen, a na koncu oproščen. Danes se lastniške povezave njegovih podjetij končajo v švicarskem kantonu Zug, ki velja za davčno oazo.

Sorodna novica Neuradno: Kriminalisti ovadili prevzemnike Svilanita

Se torej tudi najemnine, ki jih plačujejo javne institucije, nalagajo na podjetja v davčnih oazah?

Sorodna novica Preiskave zaradi suma zlorabe položaja v Iskri ISD in Svilanitu?

V stavbi nekdanjega gradbinca SCT na Slovenčevi ulici v Ljubljani prostore najema agencija za zdravila in medicinske pripomočke. Mesečno za najem 2460 kvadratnih metrov odšteje 33 tisoč evrov. Še okoli 6800 evrov agencija plača za najem arhiva v Šiški. Skupaj za najemnine namenja več kot 37.000 evrov mesečno. Poslovni prostori v nekdanji SCT-jevi stavbi se najemajo od leta 2014. Najprej je bila lastnica stavbe zdaj že nekdanja zavarovalnica Adriatic Slovenica, nato so prišli novi lastniki. Od leta 2018 najemnino pobirajo podjetja nekdanjega menedžerja Iskre ISD Jurija Tepine, ki je prav tako kot Lah znan iz domnevno spornih privatizacijskih praks. Leta 2011 so bile pri njem opravljene hišne preiskave, še vedno pa ni končan postopek v primeru spornega lastninjenja podjetja Svilanit, v katerem je Tepina eden od obtoženih. Njegovo podjetje KLT Real zdaj vsak mesec na svoj račun dobi dobrih 30 tisočakov najemnine od javne agencije. Agencija je v desetih letih najema na tej lokaciji plačala že več kot 3,6 milijona evrov najemnin, stavba pa je po zadnjih, sicer poskusnih izračunih GURS-a vredna 3,4 milijona evrov. Tržna vrednost stavbe bi bila gotovo nekoliko višja, a vseeno: zakaj država z najemninami ustvarja krepke donose zmagovalcem privatizacije, namesto da bi s tem denarjem plemenitila svoj nepremičninski fond, ki je že sam po sebi dobra naložba?

Sorodna novica Sodišče Ročniku ni odobrilo alternativnega prestajanja kazni

Dolguje državi, od nje dobiva denar

Pri nas pa so se spisale tudi takšne zgodbe: finančna uprava je podjetju obsojenega Tomaža Ročnika plačevala najemnino za poslovne prostore v Velenju, medtem pa so Ročnikova podjetja Fursu dolgovala več milijonov evrov neplačanih davkov. Ročnik je prišel na naslovnice medijev nazadnje predlani, ko je na obali Krka nasedel s svojo 700 tisoč evrov vredno jahto – medtem ko ga je država še zmeraj tožila za povrnitev več milijonov evrov.

Ožji državni aparat najema slabo tretjino vseh nepremičnin, ki jih uporablja. Letno gre zato slabih 16 milijonov, nad najemi pa bedi ministrstvo za javno upravo. "Delež zagotovo ni optimalen. Ministrstvo za javno upravo ima tukaj precej višje ambicije z vidika zasledovanja strateškega cilja krepitve fonda lastniških državnih nepremičnin," je dejala direktorica direktorata za stvarno premoženje, Maja Pogačar.

Tukaj pa so še ministrstva, ki za svoje potrebe najemajo v lastni režiji. Ministrstvo za obrambo porabi okoli pet milijonov letno, ministrstvo za notranje zadeve pa okoli 4,2 milijona evrov.

Prišteti pa je treba še strošek ministrstva za pravosodje, ki zagotavlja prostore za delovanje pravosodnih organov. Letno se za ta namen za najemnine odšteje 4,6 milijona evrov. Najemodajalci: od odvetnikov, državnih podjetij, podjetij ruskih državljanov pa do nepremičninskih podjetij brez zaposlenih. Seznam je dolg, pravosodni organi v Ljubljani pa so dobesedno razmetani po vsem mestu.

Namesto gradnje sodne palače polomija na Litijski

Sorodna novica Revizorka spornega nakupa stavbe na Litijski dobila opozorilo pred odpovedjo

Medtem pa za Bežigradom že desetletja sameva največja gradbena jama v državi, ki je bila po zadnjih načrtih namenjena gradnji zaustavljenega projekta nove sodne palače.

Kam nas pripeljejo rokohitrske rešitve, pa se je jasno videlo pred kakšnim letom. Pravosodno ministrstvo je za potrebe pravosodnih organov kupilo razvpito stavbo na Litijski. Po dobrem letu se stavbo ni zgodilo še nič, sodniki vanjo ne želijo. Na ministrstvu za pravosodje še ne vedo, kaj bi s stavbo naredili; sporočajo, da odločitev o namembnosti stavbe še ni sprejeta. In če bi želela država dobiti gradbeno dovoljenje za obnovo stavbe, mora najprej od Sebastijana Vežnaverja pridobiti še del manjkajočega zemljišča. Je to državi že uspelo? ... Ne.

Kako zadevi strežejo Avstrijci

Če je stavba na Litijski zadnja pridobitev slovenskega pravosodja, je avstrijsko regijsko sodišče v Salzburgu pred kratkim prenovilo in adaptiralo svojo stavbo, staro več kot sto let. Dodali so ji 6000 kvadratnih metrov sodobnega prizidka. Stavba je narejena po najvišjih gradbenih in okolijskih standardih. Avstrijci znajo graditi javne nepremičnine. Za potrebe javne uprave in javnih ustanov objekte pri severnih sosedih gradi državno nepremičninsko podjetje BIG, ki je v 100-odstotni državni lasti. "V naših stavbah in zunaj njih vsak dan dela pol milijona ljudi. Gradimo jih in jih oddajamo v najem ministrstvom. S tem denarjem opravljamo tudi druge naloge v javnem sektorju," je pojasnil Gerald Beck iz BIG-a.

Kar okoli 90 odstotkov vseh javnih ustanov najema njihove nepremičnine. Ne dobijo jih zastonj, državnemu podjetju plačujejo pošteno tržno najemnino, v zameno za katero dobijo izjemno kakovostne nepremičnine. Denar od najemnin pa se ne steka v žepe tajkunov ali poslovnežev s sumljivo preteklostjo. BIG najemnine reinvestira v gradnjo in posodabljanje šol, univerzitetnih kampusov ali pa denimo kulturnih ustanov. "Zadnjih 30 let vrednost podjetja redno raste. Zdaj je vredno več kot 17 milijard evrov, kar je zelo veliko," je dodatno pojasnil Beck.

Pri nas bi lahko takšno vlogo prevzela državna nepremičninska družba DSU, ki že gradi in upravlja objekte za državo. A potrebni bi bili jasna strateška usmeritev in seveda politična volja. "To zahteva tudi razmišljanje preko več mandatov vlad, ki mora biti enotno in usmerjeno v pravo smer," je komentiral Mitja Križaj, direktor DSU-ja.

"Navsezadnje se iz preteklosti vidi, da se naš avstrijski sistem odlično obnese," je sklenil Beck.

Sorodna novica Zaradi spora s sosedi ljubljanska Drama še ni pridobila gradbenega dovoljenja

Zapleti z Dramo

Vrnimo se v slovensko realnost. V središču Ljubljane se je izpraznila stavba Drame. Zaradi načrtovane prenove se je gledališče preselilo v industrijsko cono v Šiški, kjer za najem industrijske hale podjetju Alterna Intertrade Mirana Boštica mesečno plača 71 tisoč evrov z davkom. Tri leta naj bi veljal tak aranžma. Najemodajalec bo za sicer prilagojeno in predelano skladišče v tem času dobil krepkih 2,5 milijona evrov. A velika verjetnost je, da bo vse skupaj trajalo več kot tri leta. Razlog je slabo načrtovanje. Gledališče se je namreč na novo lokacijo preselilo, še preden je bilo izdano gradbeno dovoljenje za prenovo Drame. S tem pa se zdaj zatika – obnovi namreč nasprotujejo sosedje. Vsako leto zamude pri obnovi pa bi po trenutnih najemninah najemodajalcu na začasni lokaciji v Šiški prineslo 852 tisoč evrov.