Interpolova baza podatkov je sicer obsežna, saj v njej najdemo preko 35 milijonov razpisov o ukradenih predmetih, zlikovcih na begu, pogrešanih ljudeh in še marsičem drugem. Tretjina vseh iskanih zadev je iz sosednje Italije, manj kot odstotek pa iz Slovenije, je za TV Slovenija poročala Ana A. Gajič.

Dušan Kerin, Interpol, pojasnjuje, da njihovo delo ni v tem, da bi zadeve reševali na terenu, temveč dajejo podporo končnemu uporabniku, torej policiji. Po njegovih besedah je največ kaznivih dejanj s področja premoženjskih deliktov. Iščejo tudi ljudi, ki so za različna kazniva dejanja že bili obsojeni, pa so pobegnili.

Ubežniki zatočišče najpogosteje poiščejo v državah, kjer nimajo težav z jezikom, kulturo, religijo in zaposlitvijo. Po Kerinovih besedah stikov z domačimi večinoma ne pretrgajo, temveč najdejo tako ali drugačno pot komunikacije.

Vseh evropskih metod še nimamo na razpoalgo
Zato evropske policije ubežnike iščejo tudi s pomočjo metod tajnega opazovanja svojcev, s prisluškovanjem in preverjanjem denarnih tokov. A v Sloveniji tovrstne metode še niso uzakonjene. Kerin tako pojasnjuje, da se lahko zgodi, da si policija močno prizadeva za to, da kaznivo dejanje odkrije, ko pa je krivec obsojen, izgine in kazni ne odsluži.

O tem priča tudi primer Roberta Tomaža Zavašnika, pravnomočno obsojenega na pet let zapora zaradi tragedije pred diskoteko Lipa konec leta 2005, ko je množica do smrti poteptala tri dekleta. Zavašnik je na begu že leto in pol, in čeprav je policija dobila že precej namigov o njegovem skrivališču, ji ga še ni uspelo izslediti.