»Infrastruktura večine državnih domov, ki so bili pospešeno grajeni v 70. in 80. letih, je zastarela in pogosto neprimerna. Takrat so se domovi gradili za relativno zdravo populacijo starejših kot 'seniorski hoteli', danes pa so potrebe predvsem po zahtevni zdravstveni negi. Poleg tega so objekti dotrajani, pogosto nefunkcionalni in praviloma energetsko neučinkoviti. Tudi novejši domovi nimajo ustreznega bivanjskega standarda, saj so še vedno na voljo predvsem večposteljne sobe, čeprav delež enoposteljnih postopno narašča. Starejši objekti imajo tudi v glavnem skupne kopalnice in pogosto sanitarije ter veliko pomanjkanje spremljevalnih prostorov. Samo kakovost oskrbe ocenjujemo kot solidno, vendar se soočamo predvsem s hudimi omejitvami togih kadrovskih normativov in zastarelo infrastrukturo. Strokovno je delo na visokem nivoju, predvsem pa primanjkuje več delovne sile za neposredno delo s stanovalci.«
Boris Koprivnikar za MMC
Na številna opozorila in predloge po spremembah se država odziva prepočasi ali pa sploh ne – kot največji uspeh navaja veliko povečanje kapacitet, do katerega pa je prišlo zgolj s podeljevanjem koncesij in najemi, stroške pa krijejo zdravstvena zavarovalnica in uporabniki.
Omogočiti strokovno in poslovno avtonomijo izvajalcem prek spremembe togih kadrovskih normativov, poenostavitve poslovnih postopkov, zmanjšanja birokratskih zahtev za vodstva in strokovne delavce.
Izenačiti pogoje poslovanja različnih izvajalcev in zagotoviti enake pogoje dostopa do storitev prek spremembe pravil za oblikovanje cen, statusnega preoblikovanja javnih zavodov v javna podjetja ter participacije države za pokrivanje stroškov infrastrukture za izvajanje javne službe.
Omogočiti obravnavo oskrbnih storitev in storitev zdravstvene nege kot enotne storitve, z enotno kategorizacijo in enotnim načinom oblikovanja cen. Dokler ni sprejet zakon za dolgotrajno oskrbo, je mogoče ta koncept v praksi izvajati s financiranjem iz različnih virov, kar bi za uporabnike pomenilo bistveno povečanje kakovosti in fleksibilnosti storitev, za izvajalce poenostavitev poslovanja, za nadzornike pa lažji, v kakovost storitev usmerjen nadzor (zdaj nadzorniki iščejo pomanjkljivosti v zapleteni dokumentaciji, ne pa zadovoljstvo uporabnikov s storitvami).
Sprejetje zakona o zavarovanju za dolgotrajno oskrbo je treba pospešiti, vendar predvsem zagotoviti, da bo zapisano v zakonu v konsenzu z uporabniki, izvajalci, plačniki in državo – slabega zakona, ki bo podražil sistem in ne bo prispeval k večji dostopnosti storitev za starejše, ne potrebujemo. Hkrati pa sprejetje zakona (kakor se pogosto razume državne predstavnike) ne sme biti razlog, da se nič ne zgodi v obstoječih predpisih in praksi. Takojšnje sprejetje zakona bo tako ali tako dal učinke v praksi šele v nekaj letih.
Investicijsko dejavnost je treba preusmeriti v prenovo obstoječih zmogljivosti oz. njihovo nadomestitev s primernejšimi – tu pa država kot lastnik mora odigrati bistveno pomembnejšo vlogo kot do zdaj. Po letu 2002 je bilo na letni ravni iz državnega proračuna investiranih približno 1,5 milijona evrov v sistem domov, ki ima letnega prometa prek 240 milijonov evrov. V letih 2007 in 2008 so bile na podlagi številnih pritiskov investicije nekoliko večje (5 in 7 milijonov evrov), vsekakor pa ne dosegajo niti ravni enostavne reprodukcije. Ker za tekoče poslovanje iz državnega proračuna domovi ne dobijo ničesar, bi morali iz proračuna vsaj zadovoljivo pokrivati investicijske potrebe – za vse izvajalce.
Vir: Boris Koprivnikar za MMC
V Sloveniji povpraševanje po mestih v domovih ves čas narašča, čeprav je naša država že dosegla evropski kriterij, to je zagotovitev od 4,5 do 5 odstotkov postelj glede na število starejših od 65 let. Čeprav se je število zmogljivosti v državi v zadnjih letih hitro povečevalo, so sproti vse zasedene, je za MMC pojasnil predsednik upravnega odbora Skupnosti socialnih zavodov Slovenije (SSZS) Boris Koprivnikar. Tako velikemu povpraševanju je po njegovih besedah glavni vzrok to, da se je samo med letoma 1995 in 2005 število starejših od 65 let povečalo za 26,5 odstotka, število starejših od 80 let – iz te skupine prihaja glavnina uporabnikov domov – pa se je povečalo za dvakrat toliko.
Sogovornik navaja, da je trenutno še vedno evidentiranih okoli 15.000 prošenj za mesto v domu, obenem pa poudarja, da ta podatek ni realen, »saj večina starejših prošnjo odda bistveno prej, kot dejansko nameravajo oditi v dom, kar se kaže tudi v primerih, ko v domovih obveščajo prosilce, da lahko pridejo, pa jih pogosto tudi več kot 10 zavrne prihod in ga odloži na pozneje«. Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve ugotavljajo, da bi takojšen sprejem v dom potrebovalo od 5.000 do 7.000 ostarelih.
Tako ministrstvo kot Koprivnikar o seznamu čakajočih pravita, da je relativen. V nekaterih delih Slovenije naj čakalnih vrst sploh ne bi bilo, v Ljubljani in Mariboru pa je, denimo, včasih treba na posteljo čakati več let. »Vendar lahko zatrdimo, da je mogoče v nekaj tednih najti namestitev za vsakogar, ki jo potrebuje, če je pripravljen sprejeti tudi namestitev, ki ni ravno v domačem kraju. Vse bolj kritične pa so namestitve za najtežjo nego, ker je po njih največje povpraševanje, domovi pa nimajo ustreznih zmogljivosti, saj so že tako postopno večino stanovanjskih zmogljivosti preoblikovali v negovalne – te pa je treba dodatno opremiti, prilagoditi, zagotoviti kader …« je težave popisal vodja SSZS-ja.
Domovi opravljajo dejavnosti, ki ne sodijo v njihovo poslanstvo
V Sloveniji je po podatkih ministrstva 82 domov za ostarele, v katerih je na voljo 15.936 mest. Med njimi je 55 državnih in 27 zasebnih zavodov. Koprivnikar k temu dodaja še pet posebnih ustanov, namenjenih za odrasle. Sam je prepričan, da je skupno število primerljivo s številom v drugih razvitih evropskih državah in da so resnične težave, povezane z zmogljivostjo, drugje. Mednje po njegovih besedah sodi neustrezna razporejenost domov, saj se na SV Slovenije novejši domovi spopadajo z veliko težavo nezasedenih zmogljivosti, medtem ko je na Gorenjskem, Primorskem in v Ljubljani položaj povsem nasproten. Še zlasti je, kot že rečeno, kritična prestolnica, kjer bi za ostarele nujno potrebovali dodatnih 1.000 mest.
Druga velika težava pa je to, da domovi izvajajo precej širšo dejavnost, kot izhaja iz njihovega temeljnega poslanstva, pravi Koprivnikar. Kar 11 odstotkov zmogljivosti tako zasedajo invalidne osebe, mlajše od 65 let, ker ustreznih oblik pomoči zanje država še vedno ni organizirala. Poleg tega domovi izvajajo tudi funkcijo negovalnih bolnišnic, ki jih zdravstveni sistem ni razvil v večjem obsegu, »osnovni razlog pa je cena, ki je v domovih za primerljivo nego bistveno nižja kot v bolnišnicah«. Najdražja oskrba v domu namreč stane okoli 35 evrov na dan, pri čemer Zavod za zdravstveno zavarovanje zanjo odšteje 17 evrov, medtem ko ostalo plača uporabnik sam, v bolnišnici pa primerljiv negovalni dan, ki ga v celoti poravna ZZZS, 117 evrov.
Zasebni domovi dražji za od 25 do 30 odstotkov
Slovenija ima v primerjavi z drugimi zahodnimi državami tudi težavo izredno majhnega števila uporabnikov ambulantnih in mobilnih storitev. »Na enega stanovalca v domu so na primer v Nemčiji trije uporabniki pomoči na domu, pri nas pa je razmerje 1 : 2,5, ampak v korist stanovalcev v domovih,« razliko ponazarja sogovornik in izpostavlja, da je prav to tisto, kar povečuje pritiske na domove.
To pa še ni vse. Še zlasti ne za tiste, ki jim ne preostane drugega, kot da gredo v zasebni dom. Zanj sicer veljajo enaka pravila ter enaki kadrovski in tehnični standardi, infrastrukturo pa imajo v povprečju neprimerno boljšo (več o infrastrukturi domov na splošno si lahko preberete v priloženem okvirčku), a bistvo je v ceni. Zasebni zavodi so od javnih dražji za od 25 do 30 odstotkov, nam je povedal Koprivnikar. Po podatkih ministrstva povprečna cena v javnem zavodu znaša 15,79 evra, pri koncesionarjih pa 20,35 evra.
Koprivnikar: Država vse prenesla na koncesionarje
Osnovno oskrbo doma mora stanovalec plačati sam. Če si tega ne more privoščiti, mu je dolžan pomagati svojec, če tudi ta pot ni mogoča, pa je dolžna stroške bivanja v domu doplačati občina, iz katere prihaja ostareli, oz. država, je postopek plačila predstavil prvi mož SSZS-ja. (Delno) oprostitev plačila določa Zakon o socialnem varstvu. A tu ne gre pozabiti na (do)plačilo zdravstvene nege, ki smo ga opisali zgoraj.
Vas zanima več? Zakonodaja.
In kako Koprivnikar na področju domov za ostarele ocenjuje delo države? »Država se je po letu 2002 praktično odrekla investicijam v novogradnje in jih je v celoti prenesla na zasebne investitorje – zasebni domovi in državni z najetimi objekti pa svoje stroške na podlagi predpisane metodologije vključijo v ceno storitev. Tako je dejansko država breme širitve javne mreže prenesla na stanovalce domov, kar je po naši oceni nesprejemljivo,« je kritičen. Krivične se mu zdijo ne le že omenjene razlike v istem sistemu (javno – zasebno), temveč tudi razlika med izvajalci primerljivih storitev (bolnišnica – dom) ipd.
Ministrstvo: V domove 5,3 milijona evrov
Da država nove prostore za ostarele ustvarja predvsem s pomočjo koncesionarjev, so nam potrdili tudi na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, kjer menijo, da so ravno tako uspeli doseči visok delež pokritosti z domovi. Za MMC so povedali tudi, da končujejo razpis za podelitev koncesij v Mariboru in Ljubljani, ki bodo prinesle 750 novih postelj, letos pa naj bi začelo delovati 13 koncesionarjev oz. novih enot javnih zavodov z okoli 1.200 mesti, in sicer v okolju, kjer mest za ostarele najbolj primanjkuje.
Več informacij (tudi o plačevanju domov), ki nam jih je posredovalo ministrstvo, si lahko preberete tukaj.
»Država finančna sredstva, ki jih ima na voljo, usmerja predvsem v že obstoječe domove, ki zaostajajo po kakovosti za tistimi, ki so bili zgrajeni po letu 2000. Zato je določila 10 prednostnih domov, kjer bo s finančnim vložkom sodelovala pri posodobitvi,« so tudi razložili na ministrstvu. Za to imajo v letu 2009 na voljo nekaj več kot 5,3 milijona evrov.
»Sistem zastarel, infrastrukturno neprimeren, zbirokratiziran«
»Sistem je zastarel, standardi togi, vsebinsko in infrastrukturno neprimeren in odločno preveč zbirokratiziran,« je pogovor pesimistično sklenil Koprivnikar, zato predstavnikom vlade polaga na srce, naj realizirajo njihove predloge, katere, si lahko preberete v priloženem okvirčku.
Marjetka Nared
marjetka.nared@rtvslo.si
»Infrastruktura večine državnih domov, ki so bili pospešeno grajeni v 70. in 80. letih, je zastarela in pogosto neprimerna. Takrat so se domovi gradili za relativno zdravo populacijo starejših kot 'seniorski hoteli', danes pa so potrebe predvsem po zahtevni zdravstveni negi. Poleg tega so objekti dotrajani, pogosto nefunkcionalni in praviloma energetsko neučinkoviti. Tudi novejši domovi nimajo ustreznega bivanjskega standarda, saj so še vedno na voljo predvsem večposteljne sobe, čeprav delež enoposteljnih postopno narašča. Starejši objekti imajo tudi v glavnem skupne kopalnice in pogosto sanitarije ter veliko pomanjkanje spremljevalnih prostorov. Samo kakovost oskrbe ocenjujemo kot solidno, vendar se soočamo predvsem s hudimi omejitvami togih kadrovskih normativov in zastarelo infrastrukturo. Strokovno je delo na visokem nivoju, predvsem pa primanjkuje več delovne sile za neposredno delo s stanovalci.«
Boris Koprivnikar za MMC
Na številna opozorila in predloge po spremembah se država odziva prepočasi ali pa sploh ne – kot največji uspeh navaja veliko povečanje kapacitet, do katerega pa je prišlo zgolj s podeljevanjem koncesij in najemi, stroške pa krijejo zdravstvena zavarovalnica in uporabniki.
Omogočiti strokovno in poslovno avtonomijo izvajalcem prek spremembe togih kadrovskih normativov, poenostavitve poslovnih postopkov, zmanjšanja birokratskih zahtev za vodstva in strokovne delavce.
Izenačiti pogoje poslovanja različnih izvajalcev in zagotoviti enake pogoje dostopa do storitev prek spremembe pravil za oblikovanje cen, statusnega preoblikovanja javnih zavodov v javna podjetja ter participacije države za pokrivanje stroškov infrastrukture za izvajanje javne službe.
Omogočiti obravnavo oskrbnih storitev in storitev zdravstvene nege kot enotne storitve, z enotno kategorizacijo in enotnim načinom oblikovanja cen. Dokler ni sprejet zakon za dolgotrajno oskrbo, je mogoče ta koncept v praksi izvajati s financiranjem iz različnih virov, kar bi za uporabnike pomenilo bistveno povečanje kakovosti in fleksibilnosti storitev, za izvajalce poenostavitev poslovanja, za nadzornike pa lažji, v kakovost storitev usmerjen nadzor (zdaj nadzorniki iščejo pomanjkljivosti v zapleteni dokumentaciji, ne pa zadovoljstvo uporabnikov s storitvami).
Sprejetje zakona o zavarovanju za dolgotrajno oskrbo je treba pospešiti, vendar predvsem zagotoviti, da bo zapisano v zakonu v konsenzu z uporabniki, izvajalci, plačniki in državo – slabega zakona, ki bo podražil sistem in ne bo prispeval k večji dostopnosti storitev za starejše, ne potrebujemo. Hkrati pa sprejetje zakona (kakor se pogosto razume državne predstavnike) ne sme biti razlog, da se nič ne zgodi v obstoječih predpisih in praksi. Takojšnje sprejetje zakona bo tako ali tako dal učinke v praksi šele v nekaj letih.
Investicijsko dejavnost je treba preusmeriti v prenovo obstoječih zmogljivosti oz. njihovo nadomestitev s primernejšimi – tu pa država kot lastnik mora odigrati bistveno pomembnejšo vlogo kot do zdaj. Po letu 2002 je bilo na letni ravni iz državnega proračuna investiranih približno 1,5 milijona evrov v sistem domov, ki ima letnega prometa prek 240 milijonov evrov. V letih 2007 in 2008 so bile na podlagi številnih pritiskov investicije nekoliko večje (5 in 7 milijonov evrov), vsekakor pa ne dosegajo niti ravni enostavne reprodukcije. Ker za tekoče poslovanje iz državnega proračuna domovi ne dobijo ničesar, bi morali iz proračuna vsaj zadovoljivo pokrivati investicijske potrebe – za vse izvajalce.
Vir: Boris Koprivnikar za MMC
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje