Poslanec in podpredsednik državnega zbora Miran Potrč se od državnega zbora poslavlja, saj na predčasnih parlamentarnih volitvah ne bo več kandidiral. Kakšni so njegovi spomini, kakšno politiko vodi stranka SD, kakšna konkurenca je Zoran Janković in kako ocenjuje dejanja Milana Kučana, smo se na MMC-ju pogovarjali z "največjim gospodom med tovariši in največjim tovarišem med gospodi," kot je Potrča ocenil Borut Pahor.

V politiki ste že dolgo, v državnem zboru že od njegove prve seje - kaj se vam je v teh petih mandatih najbolj vtisnilo v spomin?
Bilo jih je šest, ker prvi je bil še mandat, ko smo volili skupščino, ampak že na podlagi večstrankarskega sistema, in to so bile prve demokratične volitve. Najbolj se mi je vtisnilo v spomin odločanje o osamosvojitvi Slovenije in sprejemanje nove slovenske ustave, ker so bili to dokumenti, ki so pomenili največjo prelomnico v razvoju Slovenije.

Katero obdobje je bilo pa najtežje z vidika politike, gospodarstva?
Najtežje je bilo kar zadnje obdobje. Pričakoval sem, da bo vsak mandat lažji, predvsem pa, da bo vsak mandat utrdil in povečal vlogo državnega zbora in sodelovanje različnih strank in skupin, in sem v tem pogledu bolj razočaran kot ne. Posebej sem razočaran tudi nad zadnjim mandatom, kjer je bilo spotikanja in medsebojnega nerazumevanja več kot v prejšnjem mandatu in kjer je bilo poskusov, da bi se razvrednotilo tudi kaj, kar je dobrega, in to več, kot bi bilo pošteno, predvsem pa več, kot bi bilo to koristno za reševanje problemov v Sloveniji.

Zakaj se tokrat niste odločili za kandidaturo?
Osnovni razlog so leta. Lahko vprašate, pa jih bom povedal, ali pa ne, ampak toliko jih je, da enostavno nisem prepričan, da bi za cel mandat lahko ohranil polno energijo in sposobnost. Na pol delati pa nisem navajen. To je en razlog in drugi, naj se pa pohvalim in povem, čez nekaj mesecev bi dopolnil 50 let delovne dobe. Prepričan sem, da imamo v stranki dovolj ljudi, ki so sposobni, pripravljeni, željni delati v korist stranke in predvsem v korist države, ne v svojo osebno korist. In najbrž je prav, da se tem ljudem dajejo tudi priložnosti, ne pa da nekateri starejši mislimo, da smo nenadomestljivi. Bom ostal dejaven v stranki in jaz verjamem, da bom lahko še kakšnim nasvetom pomagal.

In ravno to je naslednje vprašanje. Kaj boste počeli zdaj?
Jaz se šalim, da bom najprej pospravil pisarno. Imam namreč ogromno materiala, ki ga moram v miru pregledati in videti, kaj hraniti in česa ne. Sem eden od tistih, ki ima nekaj zgodovinskih stališč, mnenj, odločitev, tudi še za 20 in več let nazaj. Drugo, kar je, posvetil se bom malo sebi in v šali sem že kdaj rekel, da bom šel na grad in na Golovec. Skratka malo več gibanja. In tretje - v stranki se bomo dogovorili, kje so tiste stvari, pri katerih bom lahko še pomagal.

Za stranko SD bi lahko rekli, da je prijatelje spoznala v nesreči. Zdi se namreč, da je v težavah ostala sama, zapustile so jo številne poslanke: Župevčeva, Klasinčeva, Brnuskoletova ... Pahor je uporabil celo izraz podgane. Kako gledate na te odhode?
Najprej bi rad izrazil trdno prepričanje, da moj prijatelj in strankarski kolega Borut Pahor, ko je govoril o podganah, ni mislil na konkretne ljudi. Pa tudi ne na te poslanke, ker je hkrati ob teh odhodih rekel tudi, da se ima vsak pravico odločati po svojem prepričanju in da mu je žal za vsakega, ki odhaja. Obsojati pa nimamo pravice nikogar. In to je tudi moje stališče. Škoda, da so odšle ali pa odšli, ker so bili vmes tudi moški. Za vsakega nam je žal. Mislim, da smo se v delu poslanske skupine in stranke maksimalno trudili, da ne bi dali neposrednega povoda. Ali je v tem iskanje osebnih koristi? Je, samo to niso nesprejemljive stvari.

Pogosto me sprašujejo, ali se bo SD-ju zgodilo podobno kot LDS-u. Mislim, da v nobenem primeru ne, ker se nismo znotraj stranke skregali. To, kar je ostalo v stranki, ima željo skupno delovati, imamo tudi veliko novih ljudi, saj imamo okoli 50 odstotkov novih kandidatov. Ljudje so zahtevali nove obraze, in mi jih imamo. Ampak imamo tudi ogromno ljudi, ki so izrazili polno pripravljenost za stranko, v korist stranke in Slovenije delati naprej. Ostaja tudi sedem ministrov, od tega štirje, ki niso bili neposredno člani stranke, in imamo 16 poslank in poslancev, ki ostajajo. Vidi se, da stranka niti najmanj ni v krizi. Bi pa radi in se bomo trudili, da bi tudi drugi to spoznali, ker če to mislimo samo mi, je za volitve malo premalo.

Milan Kučan je vaši stranki očital, da je premalo socialdemokratska. Kje ste pogrešili oz. zakaj vam to očita?
Z njim sem delal 30 oz. nekaj več let. On je imel pogosto stališča do obdobij družbenih vprašanj in tudi, ko je odšel iz politike, se je tu in tam javil, kdaj pa kdaj tudi na naš poziv. Recimo ena od njegovih izjav, ki je popačena, se še vedno uporablja, predvsem v SDS-u jo uporabljajo, in sicer tista o likvidacijah, ki je on sploh ni izrekel. Mi smo imeli in imamo še danes z njim stike. Je bil pa kritičen do dela slovenske politike nasploh in do tega, da se slovenska politika premalo povezuje, da premalo išče neke skupne cilje. Zdaj je potrebna nova vizija. In o tej viziji Milan Kučan govori dolgo časa, in sestavni del te vizije so tudi socialdemokratski elementi politike v Sloveniji. Potem Kučan ni povedal, ali ima kdo socialdemokratske politike več od nas. Sem prepričan, če bi ga vprašali, da bi rekel ne. Drugi jo imajo še manj, bi si pa želeli, da jo imamo tudi več. Ni pa danes tako zelo enostavo tudi definirati v vsakem elementu, kaj je in kaj ni socialdemokratska politika.

Ampak on je podprl Zorana Jankovića.
Bil je v skupini ljudi, ki so povabili, predlagali, prosili, najbrž je bilo prej dogovorjeno, ni bilo čisto spontano, ampak kljub temu so pozvali Jankovića, da gre kandidirat. Ne bom rekel, da sem glede položaja stranke vesel, da imamo konkurenco v Jankoviću, ki prav gotovo obstaja. Mislim pa, da je težko zameriti komur koli, če je v situaciji, v kateri je stranka, slabo kazalo, razmišljal o tem, ali se odpre še kakšna možnost. Pustimo, ali je to upravičeno ali ne, bistveno je, da se je število zadovoljnih z delovanjem naše stranke po anketah le zmanjševalo. Kadar se ponudi neka možnost, ki bi morda vsrkala del tistih, ki menijo, da ne bi več podprli naše stranke, so pa na levosredinskem polu in ne bi dovolili preko njihovih glasov in njihovih volilnih opredelitev, da zmaga ena toga, desna usmeritev, ki bi pomenila drugačno Slovenijo, kot smo si jo večina ob plebiscitu v letu 1991 predstavljali. In če na ta način razumem, potem se mi zdi, da je težko tem ljudem, ki so to predlagali, kar koli očitati, ker so razmišljali ne povsem o položaju posamezne stranke, ampak so razmišljali o interesih Slovenije in ljudi. Poznam dobro mnoge od teh, ki so bili zraven in sem z njimi na štiri oči govoril in povem samo, da je bilo tudi njihovo mnenje takšno, da njihovo povabilo proti naši stranki, ampak v korist odpiranja političnega prostora, zato da bi ljudje lahko imeli širše možnosti odločanja na volitvah.

Pa vendarle, Janković govori o socialnem čutu in tako dalje. Kako komentirate ta socialni čut, ki naj bi ga on imel ob neplačanih delavcih v Stožicah ...
Vsak, kdor je dovoljeval, da se ne spoštujejo obveznosti, ki jih ima kot delodajalec, težko govori o socialnem čutu. Moral bi imeti zelo objektivne razloge, ki bi jih znal opravičiti, da bi to bilo opravičljivo. Res pa je, da sedanji ljubljanski župan o tem rad govori in nekaj elementov tega - se pravi odprtost do ljudi, sposobnost komuniciranja prav gotovo ima, samo treba je vedeti, da toliko, kot je ima Janković, jo ima tudi naš Borut Pahor, ki je bil zelo odprt do ljudi. Mnogo slik je, kjer objame koga, kjer daje roko in podobno. Menim, da je vloga predsednika vlade malo zmanjšala to odprtost do ljudi, in prepričan sem, da se tega zaveda, da jo bo povečal in da je to tudi en od elementov karizmatičnosti nekega politika.

Še pred časom je Pahor govoril, da koalicija z Janšo ni mogoča. Peter Frankl pa je dejal, da bi bila najboljša ravno koalicija Janša - Virant - Pahor.
O koalicijah bodo odločale stranke. Najbž po zelo, zelo tehtnem razmisleku, ker je strankarska struktura, ki gre tokrat na volitve, bistveno drugačna. Zna se zgoditi, da bo tudi preko rezultatov prišlo do pomembnih premikov v politični strukturi, in takrat bo treba to zelo temeljito videti, oceniti, razmisliti, poiskati svoj položaj in kje se da več pomagati, ali v koaliciji ali opoziciji. Danes govoriti o tem je zelo težko. Ne oporekam t. i. analitikom, da dajejo svoje ocene, ker so te ocene tudi za nas zanimive, da vidimo, kakšna so razmišljanja. Ampak seveda so to kljub temu ocene in ni nujno, da imajo z realnostjo veliko stičnih točk. Pahor in mi smo rekli, da najverjetneje v koalicijo z Janšo ne bomo šli. Za to imamo kup razlogov. Najpomembnejši med njimi je drugačne metode dela. Metode dela, ki pomenijo poveljevanje, ne pa dogovarjanje. Nas so Janševi slovenski demokrati ves čas v parlamentu obtoževali, da nismo znali doseči socialnega sporazuma in da so ga oni dosegli. Oni ga tudi niso dosegli, ker če bi ga, bi že takrat šli v pokojninsko reformo, v reformo trga dela, v zdravstveno reformo. Res pa so se umaknili, ko je bil govor o enotni davčni stopnji, ampak temeljnih problemov Slovenije se niso lotili. Mi smo se tega lotili, ampak na žalost je bila v zadnjem koraku odločitev ljudi na referendumu negativna in s tem nismo uspeli. Najmanj pri tem krivim ljudi, tudi ne krivim tistih strank, ki so bile nasprotne, morajo pa razmisliti, kaj bo to pomenilo zanje v naslednjem mandatnem obdobju, če bodo dobili pravico vladati. Ker potem bodo morali požreti svoje stališče, da pokojninska reforma ni potrebna, ali pa, da je sosedska pomoč edina pomembna stvar, ko govorimo o vprašanju trga dela. To so bile take poenostavitve, ki so bile morda zanimive za ljudi, ki so jih zagrabili in rekli: 'Ja, ja, tega pa res ne smemo dovoliti,' in šli na referendum, z dejanskim položajem in interesi ljudi in države pa nimajo ravno veliko skupnega. To so temeljna vprašanja.

Mi imamo drug način dela in sodelovanja. Ves čas trdim, da je nemogoče imeti stranko, katere vodja poslanske skupine ni pripravljen iti na noben razgovor k predsedniku države, kadar gre za uresničevanje njegovih funkcij, ki jih ima po ustavi. To je nedostojen odnos, pa sem zelo blag izraz uporabil, lahko bi našel tudi kakšnega bolj trdega. V vsakem primeru stranka, ki tako ravna, ne more biti stranka, s katero bi pričakoval, da boš lahko enakopravno sodeloval in se skupaj dogovarjal.

Kaj je boljše za SD? Zmaga Jankovića ali Viranta?
Mi gremo na volitve, da bi dobili čim boljši izid in uspeh svoje stranke. Naša želja je, da tudi v teh štirih tednih, ki nam ostajajo do volitev, prepričamo ljudi, da je bilo v teh treh letih storjenega le več dobrega, kot se v javnosti čuti. Vesel sem, da vaši novinarski kolegi in javnost v zadnjih dneh to po malem zaznavajo in da pravijo, ja, kaj se je pa zgodilo, da nismo znali, tudi novinarji ne, nič dobrega reči o potezah, ki so bile za Slovenijo tudi koristne, ki so bile tudi socialdemokratske, ki so tudi utrjevale položaj Slovenije do sosedov in v Evropi, ki so odpirale prostor za nove naložbe, nova delovna mesta. Radi bi imeli položaj, v katerem bomo lahko še vplivali na politiko. Iz kakšne pozicije? Ne vem, ker je odvisno od rezultata. V vsakem primeru bi pa raje videli zmago ljudi, ki jim lahko pripišemo del socialnodemokratske politike, del demokratskih komunikacij in odnosov in del levosredinske usmeritve bolj, kot pa nekoga, ki je po naši oceni bolj desnosredinsko usmerjen in konec koncev na ta način tudi v Evropi povezan.

Janši ankete bolj ali manj napovedujejo zmago na volitvah, nasprotniki pa mu očitajo, da zaradi Patrie sploh ne bi smel kandidirati.
To je stvar moralne opredelitve posameznika. Formalno sem kot pravnik vedno na stališču, da dokler nekomu ni krivda dokazana in ni pravnomočno obsojen, je nedolžen. Res pa za politika to velja v pogojnem smislu. Če politik oceni, da preko obtožbe, ki so zoper njega vložene, lahko škodi sebi osebno, stranki, državi, potem najbrž mora razmisliti, ali bi kandidiral, ali ne. Ampak govoriti o Patrii je ta trenutek meni zelo težko, ker bi moral Janša o svojem položaju že zdavnaj razmišljati in potem bi moral morda razmišljati še kdo. Raje bi videl, da takšnih primerov v Sloveniji ne bi bilo. Upam, da jih je zelo malo. Volivke in volivci morajo to upoštevati, ko se odločajo, in doslej izkušnje kažejo, da jih ni zelo motilo.

Če v Sloveniji politik, ki je v kakršnem koli postopku, ne bi smel kandidirati na volitvah, bi ostal skoraj le še Borut Pahor.
In mi smo na to ponosni, zelo ponosni. Ker, če kaj, Pahorju do zdaj nihče ni uspel očitati delovanja v osebno korist, tudi ne v strankarsko korist, predvsem pa nobene zlorabe položaja ali okoriščanja. Veste, da smo včasih s predsednikom vlade imeli pogovor o tem, ali kot predsednik vlade dela tudi v skladu z interesi tudi predsednika in stranke, ali ne. In je vedno rekel: Dokler sem predsednik vlade, dokler sem prisegel pred parlamentom, da bom delal za razvoj Slovenije, do takrat mi bo prioriteta odločitev, za katero bom prepričan, da je v korist države in razvoja.

Janez Stanovnik je v intervjuju za MMC dejal, da je treba odstopiti od nekaterih načelnih levičarskih zadev. Kaj se je tako spremenilo, da je treba odstopiti celo od načelnih levičarskih zadev?
Tega ne vem. Tega ne razumem. Prav gotovo se položaj strank spreminja. Prav gotovo se ocena, kaj je levica, kaj je desnica, kaj je socialdemokratsko, kaj je kaj drugega, spreminja. Življenje prinaša vsak dan nov položaj, nove elemente. Če bi kdo pred petimi leti rekel, da se bo dogajala taka velika kriza v Evropi, bi mu najbrž rekli, da je evroskeptik. V tem smislu razumem, da moramo vsak dan sproti ocenjevati, kaj je mogoče in kaj je realno v politiki. Jaz sem zelo blizu tistih, ki pravijo, da bo treba veliko bolj, kot nam ni do zdaj uspelo niti v Sloveniji, čeprav to ni samo naša naloga, niti v Evropi, čeprav bi to naloga Evrope v večji meri bila, niti v svetu, na novo osmisliti nekatere družbene usmeritve, ki bodo zagotavljale večjo uspešnost, večjo pravičnost, bolj solidarne odnose med ljudmi, manj razlik, manj možnosti zlorab in ki bodo na neki način na novo razmislile, ali je zdajšnji sistem, v katerem so stranke tako dominantne, da včasih kakšnemu kolegu rečem, da bomo imeli parlament, v katerem bodo odločali predsedniki treh ali petih koalicijskih strank. To ni dobra usmeritev. In moramo gledati, kako usmeriti življenje naprej tako, da bi mladi, starejši, zaposleni imeli možnost sodelovanja pri odločanju, da bi zagotavljali večjo pravičnost med ljudmi, da bi zagotavljali socialno varnost tudi za tiste, ki si iz objektivnih razlogov ustreznega položaja ne morajo zagotoviti. V tem smislu je treba razmišljati na novo o političnih usmeritvah družbe v celoti, in jaz bom vesel, če se bomo tega lotili. Takrat bomo mogoče tudi za 20 in več let nazaj razmislili, ali smo imeli v Sloveniji že kakšno usmeritev, ki bi lahko v novih pogojih pomenila nekaj več kot samo podlago za kritiko, kar resnica danes dela.

Ali ste ponosni, da je najbogatejši Slovenec član SD-ja?
Sandija Češka poznam. Poznam ga dolga leta. On je eden od najuspešnejših direktorjev, kolikor vem, je res premoženje, ki ga ima, ustvaril z delom in svojo sposobnostjo. Z delom in sposobnostjo ustvarjenja premoženje je pošteno, je prav, da se omogoča, da se ga dosega in v tem pogledu nimam nobenih pomislekov. Premoženje mu privoščim, verjamem, da ga uporablja zelo koristno za razvoj, da ima zelo korektne in dobre odnose z ljudmi, ki jih zaposluje, in v tem smislu ob premoženju, ki ga ima ostaja socialdemokrat in pošten do ljudi in okolja. Problem v Sloveniji je, da smo bili dvajset in več let nazaj morda preveč egalitarna družba. Morda, za moje prepričanje sicer ne, ampak morda. Ampak skok, ki smo ga iz te velike egalitarnosti v te prevelike razlike naredili, je bilo prevelik, in ljudje tega ne sprejemajo. Ljudje ne sprejemajo, da ima danes lahko nekdo 500 evrov in mora preživeti, pa ima lahko nekdo tudi manj. Drugi pa 10.000 in več evrov, pa pravi, da je revež in da je premalo, kar zasluži. Ljudje ne sprejemajo, da je lahko nekdo postal lastnik firme v nekaj letih na pošten način, tudi jaz ne verjamem. To je tisto, kar nas vse skupaj boli, in kjer bi morali določene rešitve najti in kjer smo tudi v postopku tranzicije ali družbenih sprememb delali napake.

Kakšne rešitve?
Skozi politiko, ki bo zagotovila, da si ne bo nihče imel možnosti nekaznovano ustvarjati nesorazmernega premoženja, da bo politika socialnega partnerstva zagotovila, da bodo razlike v plačah sprejemljive, da se bo uveljavljala solidarnost med ljudmi na nekaterih področjih, šolstvo, otroško varstvo, zdravstveno zavarovanje, študij ... in na ta način prepričala ljudi, da želimo kot država in upravljavci države delati v korist vseh, ne pa dovoljevati, da prihaja do zlorab.