Osamosvojitvena vojna je bila vrhunec in tudi dokončni razplet napetih odnosov med Slovenijo, ki je po spomladanskih volitvah leta 1990 vse bolj stopala po poti proti samostojni in neodvisni državi, in med jugoslovansko vojsko (uradno se je v skladu s takratno socialistično terminologijo imenovala Jugoslovanska ljudska armada - JLA).

JLA nasprotuje slovenskemu osamosvajanju
JLA se je v procesu razpadanja jugoslovanske zvezne države nedvoumno postavil na stran unitarističnih in centralističnih sil. Hkrati so v JLA, zlasti potem ko je na politično prizorišče stopil Slobodan Milošević, postajale vse močnejše velikosrbske težnje, kar ni bilo presenetljivo, saj je bila velika večina častnikov JLA srbske in črnogorske narodnosti.

Prvič je JLA močno posegel v slovenske notranjepolitične razmere maja 1988, ko se je začela t. i. afera JBTZ (Janša-Borštner-Tasič-Zavrl). Načrt, da bo sodni proces pred vojaškim sodiščem proti Janezu Janši (ta je bil že dolgo trn v peti JLA zaradi idej o temeljitem reorganiziranju JLA in civilnem nadzoru nad vojsko), Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiču in Franciju Zavrlu v kali zatrl demokratične procese v Sloveniji, je spodletel. Še več, slovenska partijska oblast in JLA sta z aretacijo celo sprožila t. i. slovensko pomlad.

Maja 1990 JLA razoroži teritorialno obrambo
Po drugi strani je proces proti četverici v Sloveniji med ljudmi še okrepil strah, da bo JLA v Jugoslaviji uvedel vojaško diktaturo. Ta strah in negotovost pa nista preprečila zmagoslavja koalicije Demos na volitvah leta 1990. Zaradi zmage Demosa je JLA začel razoroževati slovensko teritorialno obrambo (TO) - republiški štab TO-ja je vodil generalpodpolkovnik Ivan Hočevar, ki je bil na strani JLA in je sodeloval pri razorožitvi. Ukaz o razorožitvi TO-ja je 14. maja 1990 izdal generalštab JLA.

Čas razoroževanja je bil spretno izbran, saj Demos še ni popolnoma prevzel oblasti. 17. maja je novi obrambni minister postal Janez Janša, ki je 18. maja upravnim organom za ljudsko obrambo prepovedal oddajo orožja JLA. Predsedstvo Republike Slovenije pa je šele 19. maja popoldne poslalo v občine zaupno brzojavko, s katero je ustavilo oddajo orožja občinskih štabov TO-ja jugoslovanski vojski.

Odvzeto 70 odstotkov orožja
Do zaustavitve oddaje orožja je JLA odvzel več kot 70 odstotkov formacijske ter dodatne oborožitve in opreme slovenske Teritorialne obrambe. Nekatere občine niso hotele oddati svojega orožja jugoslovanski vojski - orožje je obdržalo 12 občinskih štabov TO-ja. Prav tako ni bilo izročeno orožje in strelivo 30. razvojne skupine TO-ja oz. zaščitne brigade.

Odvzem orožja v Sloveniji je potekal hkrati z odvzemom orožja na Hrvaškem (kjer so hrvaški teritorialni obrambi odvzeli več kot 200.000 kosov orožja) ter v Bosni in Hercegovini. Prva akcije pobiranja orožja TO-ju je JLA sicer prvič izvedel na Kosovu na začetku osemdesetih let.

Republiški štab TO-ja - nova napetost med Slovenijo in JLA
Nekaj odvzetega orožja je slovenskim teritorialcem v prvih mesecih, ko je bil dovoljen vstop v nekatera skladišča, uspelo z različnimi pretvezami pridobiti nazaj. Puške so zavijali v spalne vreče, podkupovali stražarje in uporabljali stara znanstva v vojašnicah. V slabem letu dni je uspelo TO-ju dobiti nazaj dobrih 5.000 kosov različnega pehotnega orožja.

Nova slovenska oblast se je na obrambnem področju spoprijela še z eno težavo - z republiškim štabom TO-ja, ki ga je vodil JLA naklonjeni general Hočevar. Zato so ustanovili Manevrsko strukturo narodne zaščite (MSNZ), njen načelnik je bil rezervni stotnik Tone Krkovič. Pri oblikovanju MSNZ-ja se je Slovenija naslonila na zakon o splošnem ljudskem odporu in družbeni samozaščiti, ki je predvideval tudi enote narodne zaščite. Prek MSNZ-ja so slovenski republiški organi in slovensko predsedstvo vodili TO.

Slovenija reorganizira TO
Slovenija je z ustavnimi dopolnili 28. septembra 1990 določila, da pristojnost nad TO-jem v miru prevzame republiško predsedstvo, ob morebitnem napadu od zunaj pa zvezno predsedstvo. Za v. d. načelnika republiškega štaba TO-ja je slovenska oblast določila Janeza Slaparja in 4. oktobra Hočevarju poslala dopis, naj preda dolžnosti Slaparju.

V bran Hočevarju se je postavil JLA, ki je v noči s 4. na 5. oktober poslal na republiški štab na Prežihovi ulici v Ljubljani vod vojaške policije, ki je zasedel stavbo. Poseg JLA je povzročil ogorčenje med prebivalci, zato se bile pred štabom na Prežihovi tudi demonstracije. Dogodek se ni razplamtel v večje nerede. Enote JLA so bile sicer v stavbi na Prežihovi še nekaj mesecev, do aprila 1991, ko so je popolnoma izropale in zapustile.

Prvi postroj specialne brigade TO-ja
Jeseni 1990 je Slovenija reorganizirala TO in poleg Slaparjevega imenovanja določila nove poveljnike pokrajinskih štabov TO-ja. Z reorganizacijo TO-ja se je izvršil prenos pristojnosti nad enotami manevrske strukture na novi republiški štab TO-ja.

Krkovič je potem prevzel poveljstvo nad posebno enoto TO-ja in vodil učni center za usposabljanje posebnih enot TO-ja. Postroj prvih oddelkov specialne brigade TO-ja v Kočevski Reki je bil 17. decembra 1990. Slovenija je takrat, tik pred plebiscitom, javno sporočila nasprotnikom osamosvojitve, da je sposobna ubraniti korake v samostojnost.

Slovenija ne pošilja več nabornikov v JLA
23. decembra so se Slovenci na plebiscitu z veliko večino odločili za samostojnost - za je glasovalo 88,2 odstotka vseh volivcev. Slovenija po plebiscitu ni več pošiljala nabornikov v jugoslovansko vojsko. Odhod v JLA ni bil več obvezen, od 3.000 vojaških obveznikov je marca 1991 iz Slovenije v JLA odšel le en prostovoljec. Slovenska odločitev ni bila po volji JLA, ki je že jeseni 1990 v Sloveniji oblikoval tako imenovane vojaško-teritorialne organe, ki naj bi prevzeli izpolnjevanje naborne obveznosti v svoje roke.

Slovenija je ustanovila dva učna centra, kamor so na usposabljanje napotili prve slovenske vojaške obveznike. Eden je bil na Igu pri Ljubljani, drugi pa v Pekrah pri Mariboru. JLA je od slovenskih oblasti zahteval izročitev nabornih evidenc in zaprtje obeh učnih centrov, naborniki iz teh centrov pa naj bi odšli služit vojaško obveznost v enote JLA. Slovenska oblast zahtevam JLA ni popuščala.

Pekre - uvod v osamosvojitveno vojno
Zato je JLA konec maja izredno povečal svojo dejavnost v Sloveniji. V nekaterih vojašnicah so dvigali bojno pripravljenost, ceste pa so bile od zgodnjih jutranjih ur polne tovornjakov, ki so iz skladišč dovažali oklepnim enotam dodatno bojno strelivo. V enem izmed učnih centrov, v Pekrah pri Mariboru, so bile 23. maja 1991 prve napetosti med slovenskim TO-jem in JLA, ki je obkolil učni center.

Zaradi ugrabitve dveh slovenskih teritorialcev na pogajanjih z JLA je slovenska oblast začela blokado vojašnic in si nakopala očitke opozicijskega LDS-a, da zaostruje razmere. Blokada je bila uspešna, saj je JLA (začasno) popustil in vrnil ugrabljena teritorialca. Med demonstracijami je padla tudi prva žrtev za samostojno Slovenijo - Mariborčana Josefa Šimčika je do smrti povozil oklepnik JLA. Pekrski dogodki so bili napoved, da JLA ne bo križem rok opazoval slovenskega osamosvajanja.

Tik pred vojno Slovenija dobi pošiljke orožja
Vse bolj pereče je postajalo vprašanje oborožitve: teritorialna obramba je imela 15. junija 1991 23.000 kosov pehotnega orožja in 1.000 kosov različnega lahkega protioklepnega orožja. Protiletalskih sredstev, razen lahkih topov, skoraj ni bilo. Za vzpostavitev ravnovesja moči z JLA je Slovenija potrebovala več orožja, ki ga je morala nakupiti v tujini.

Tik pred odločilnimi spopadi, 17. junija, je Slovenija dobila pošiljke telekomunikacijskih sredstev, 21. junija pa so v Slovenijo končno prispele tudi pošiljke orožja in streliva, nujno potrebnega za obrambo države - 5.000 avtomatskih pušk in pet milijonov kosov streliva ter več kot 1.000 protioklepnih sredstev. Sposobnost TO-ja za protioklepni boj se je povečala za več kot 100 odstotkov. Slovenija je bila zdaj sposobna ubraniti neodvisnost.

Začetek vojne za Slovenijo
Slovenska skupščina je 25. junija 1991 razglasila neodvisnost Slovenije in prevzela nadzor nad svojimi mejami. 26. junija zvečer je bila na Trgu republike osrednja proslava. Na mejnih prehodih so jugoslovanske table in zastave zamenjali s slovenskimi, določeni so bili mejni prehodi s Hrvaško.

26. junija je zvezna vlada oz. Zvezni izvršni svet (ZIS), ki ga je vodil jugoslovansko usmerjeni Hrvat Ante Marković, v Beogradu ob 3.30 zjutraj (seja se začela 25. junija ob 21. uri) sprejel odlok o zavarovanju državnih meja v Sloveniji. Na ozemlju Sloveniji in tik ob njeni meji je bilo tedaj 32.000 pripadnikov JLA. JLA je že 26. junija začel zastraševanje, saj so čez dan letala JLA preletavala vsa večja slovenska mesta. Na Primorskem pa so se proti mejnim prehodom že začeli valiti tanki reškega korpusa, ki ga je vodil general Marijan Čad.

Prvi spopadi med TO-jem in JLA
27. junija ob 1.15 je protiletalska oklepna baterija JLA pri Metliki prestopila državno mejo. Začela se je vojna. Omenjeno baterijo slovenske sile zgodaj zjutraj ustavijo pri Pogancih, kjer se začnejo prvi oboroženi spopadi med teritorialci in vojaki JLA. Enote JLA prodirajo proti mejnim prehodom tudi iz drugih smeri, tako da do konca dneva JLA zasede mejne prehode na večini meje in uniči nekatere kontrolne točke na meji s Hrvaško.

Zato Slovenija 28. junija mobilizira nove enote TO-ja, ki se pomikajo proti mejnim prehodom, ki jih zasede JLA. Slovenske sile isti dan razbijejo helikopterski desant pri Trzinu. JLA pošlje v boj letala, ki napadajo cilje na Medvedjeku, Brniku, Šentilju, karavanškem predoru ter televizijske in radijske oddajnike.

TO obkoli enote JLA in zaseda mejne prehode
Za izenačanje pritiska Slovenija okrepi ofenzivo TO-ja, slovenske akcije postajajo vse bolj ofenzivne, slovenske sile od obkoljenih jugoslovanskih enot zahtevajo takojšnjo predajo. Taktika je uspešna, saj je do 17. ure 28. junija v slovenskih rokah že sedem mejnih prehodov. V blokiranih vojašnicah imajo poveljniki vse večje težave, saj iz enot množično bežijo vojaki slovenske, hrvaške in albanske narodnosti.

Enota, ki je začela agresijo na Slovenijo, se prebije iz zapore na Medvedjeku, a je 1. julija znova zaustavljena v Krakovskem gozdu. Dokončno se omenjena enota slovenskim teritorialcem vda 2. julija. Istega dne Slovenija enostransko razglasi premirje. Kljub temu se nadaljujejo manjši spopadi - do 4. julija so v slovenskih rokah vsi mejni prehodi. Istega dne predsedstvo Jugoslavije, ki ga že vodi Hrvat Stipe Mesić, Sloveniji postavi ultimat, v katerem zahteva razorožitev slovenskih sil (za ultimat glasuje tudi Mesić). Slovenija ultimat zavrne.

Podpisana Brionska deklaracija
Na dan agresije je bilo v Sloveniji 22.000 agresorjevih vojakov in častnikov. 2.000 se jih je po bojih umaknilo iz Slovenije, 8.000 jih je zbežalo, ali so jih slovenske sile zajele. JLA je po koncu spopadov ostalo le še 12.000 vojakov, medtem ko je bilo 9. julija pod orožjem še več kot 30.000 pripadnikov TO-ja.

Vse bolj je namesto boja stopala v ospredje diplomacija. Tujina, ki je najprej menila, da bo JLA hitro opravil s Slovenijo, se je diplomatsko vpletla. Na začetku julija 1991 so se tako po posredovanju Evropske skupnosti na Brionih začela pogajanja med Slovenijo, Hrvaško in Jugoslavijo. 7. julija so podpisali t. i. Brionsko deklaracijo, ki jo je slovenska skupščina potrdila 10. julija.

Umik JLA iz Slovenije
Z njo je Slovenija uradno za tri mesece zamrznila osamosvajanje, dejansko pa je le še pospešila njegovo izvajanje. Predsedstvo Jugoslavije je 18. julija odločilo, da se JLA v treh mesecih z orožjem in opremo umakne iz Slovenije. Zadnji vojaki so Slovenijo skozi koprsko pristanišče zapustili v noči s 25. na 26. oktober. (Prvič v dolgi zgodovini, da na slovenskih tleh ni bilo tujih čet.) Pomembno vlogo pri pogajanju s Srbi za umik JLA je imel Janez Drnovšek.

Prve države so medtem že priznale samostojno Slovenijo - pomembno je bilo zlasti nemško priznanje 19. decembra 1991 (veljati je začelo 15. januarja 1992). 15. januarja 1992 je slovensko državo priznala večina članic Evropske skupnosti, 22. maja 1992 pa je postala tudi 176. članica OZN-a.

Vojna je zahtevala 76 mrtvih in več sto ranjenih
Osamosvojitvena vojna za Slovenijo je bila prvi oboroženi spopad v Evropi po koncu druge svetovne vojne. Vojna je zahtevala 76 žrtev: 19 na slovenskih strani, 45 na strani JLA, 12 tujih državljanov. Slovenska stran je imela 182 ranjenih, JLA pa 146. Enote TO-ja so zajele 4.693 pripadnikov JLA in 252 pripadnikov zvezne milice oz. policije. JLA je imel v desetdnevnem spopadu uničenih ali poškodovanih 31 tankov, 22 oklepnih transporterjev, 172 transportnih vozil in šest helikopterjev.