V Sindikatu delavcev prometa in zvez (SDPZ) so tudi letos ponovili akcijo na terenu, v kateri so na počivališčih ogovarjali voznike tovornjakov in jih z brošurami obveščali o pravicah, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Predstavniki sindikata ob tem opozarjajo, da se, čeprav je na trgu pomanjkanje voznikov, uveljavljajo vedno nove inovativne prakse, ki voznike silijo v čezmerno delo in kjer so zakonske omejitve zgolj prazna črka na papirju.

O tem smo se lahko prepričali tudi sami ob spremljanju sindikalistov na terenu. Niti en voznik na vprašanje, ali se mu ure, ki jih prevozi v Avstriji, obračunajo po avstrijski minimalni plači, kot bi bilo skladno s predpisi, ni odgovoril pritrdilno. Prav tako ni imel noben voznik osnove bistveno višje od minimalne plače. V praksi se skoraj vsi vozniki z delodajalcem dogovorijo za postavko glede na prevožen kilometer in ta se potem s kreativnimi računovodskimi prijemi, kot so obračun dodatkov, dnevnic in drugih, seveda neobdavčenih, postavk preračuna v izplačani neto znesek.

Zadovoljni z "dobrim gazdo"
To v praksi pomeni, da je v panogi povprečna plača za skoraj 500 evrov nižja od državnega povprečja, dejansko izplačilo voznikom pa se giblje med 1.500 in 2.000 evri, poudarjajo pri SDPZ-ju. "Težava je, ker vozniki pogosto vidijo le ta neto znesek in jih ne skrbi nič drugega, niti prispevki niti to, kakšna bo pokojnina," pove generalna sekretarka SDPZ-ja in dodaja, da se prav zato vozniki ne obračajo po pomoč na sindikat do tokrat, ko je že zelo prepozno. "K nam pridejo, ko je situacija že zelo kritična in ostanejo več mesecev brez plače, so odjavljeni in podobno. Skratka primeri, pri katerih ne veš, kje bi sploh začel."

Tudi ob obisku počivališč v okolici prestolnice je največ delavcev poudarilo, da so načeloma zadovoljni z delodajalcem oziroma da je človek, za katerega delajo, "dobar gazda". Slovenska podjetja se namreč zaradi pomanjkanja voznikov zanašajo na delavce iz BiH-a in Srbije, v zadnjem času pa zaradi pomanjkanja tudi na teh trgih delavce iščejo v Bolgariji in Romuniji. Ti so zaradi nepoznavanja jezika in zakonodaje še toliko bolj ranljivi in pogosteje žrtve nepoštenih poslovnih praks.

Med strahom pred izgubo službe in slabim glasom sindikatov
Nepoznavanje jezika pa ni edini razlog za pasivnost in sprejemanje vsakršnih delovnih razmer. Tako nam voznik, sicer slovenski državljan, razloži, da pozna zakonodajo in pravice, ki so zagotovljene z zakonom, a meni, da sam ne more doseči veliko. "Če se sam pritožim, bom pač ostal brez službe. Morali bi nastopiti skupaj, ampak vemo, kako je s tem. Ljudje imajo posojila, dolgove, družine. Nihče si ne upa ostati brez prihodka," pripoveduje predstavnikom sindikata in jih poziva, naj povežejo čim več ljudi.

To pa ni preprosto, saj se s strahovi pred izgubo službe in prihodkov spopadajo številni. Tako nam en voznik pove, da se ne želi pogovarjati, saj se boji, da bo povedal "preveč," čeprav si nihče ne zapisuje njegovega imena ali kakršnega koli drugega podatka. Drug zadržek, ki pa ga vozniki pogosto navajajo, pa so slabe prakse sindikatov. "Sam nisem bil član sindikata, ampak so mi sodelavci povedali, da so bili člani sindikata, in ko so se nanj obrnili po pomoč, pri sindikatu niso naredili nič." Predstavniki SDPZ-ja mi razložijo, da se slab glas o sindikalnem delovanju razširi tudi na druge sindikate, čeprav gre najpogosteje za slabo delovanje le enega sindikata ali celo le enega sindikalnega predstavnika.

Iz tovornjaka naravnost v kombi
Naslednji voznik nam pove, da je v podjetju, za katerega dela, vse urejeno in da je tako zadovoljen, da ne bi šel niti v Nemčijo, kjer je pred leti delal. "Tu se tudi počutim bolj doma. Vi ste mladi, ampak zame je Slovenija domača država, tako kot je bila Jugoslavija." Iz nadaljnjega pogovora pričakovano izvemo, da ima dogovorjeno postavko glede na kilometer in čezmerne nadure.

Postavka glede na kilometer je razlog, da vozniki pogosto sami želijo opravljati čezmerne nadure. Kljub omejitvam s tahografi in nadzoru pa se v praksi zlorabe še vedno pogosto dogajajo. Najpogosteje voznik vozi z dvema karticama, svojo in kartico drugega zaposlenega, ki ne vozi, pogosta je uporaba magnetov, ki blokirajo tahograf. V SDPZ-ju pa so se srečevali tudi s primeri, kjer je voznik po opravljeni vožnji s tovornjakom vožnjo nadaljeval s kombijem, kjer ni tahografov. Prav tako se pogosto vozniki v želji po čim več kilometrih pri nakladanju in razkladanju, ki štejeta kot delovni čas, pri tahografu odločijo za beleženje premora namesto delovnega časa.

Z računovodsko kreativnostjo do regresa in dopusta
Zakonodaja pa ostaja le mrtva črka na papirju, ki se ji hitro zadosti z računovodskimi prijemi in obračunavanjem dnevnic. A kot opozarjajo v SDPZ-ju, so dnevnice tudi način za obračunavanje regresa, ki se sicer izplača, a se v praksi izplača zgolj kot voznikova kilometrina. "Z dnevnicami pa se tudi obračunavajo dopusti. Malo je podjetij, ki voznikom omogočajo plačane dopuste," mi povejo predstavniki sindikata.

Seznanjeni pa so tudi s primerom podjetja, ki je zaposlenim regres izplačalo v bonih. Na obhodu smo srečali tudi voznika omenjenega podjetja, ki pa je z delodajalcem zadovoljen. Razloži nam, da je z delodajalcem več kot le zadovoljen. "Plača pride redno vsak mesec," je krovno merilo, ki predstavlja kakovost podjetja, obenem pa nam tudi poudari, da ne želi, da bi se izvedelo, da karkoli slabega reče o svojem delodajalcu. Poudarja, da zasluži dovolj, da pomaga svoji družini v Bosni in Hercegovini. Zaradi čezmernega dela jih vidi bolj redko, sicer pa so tudi njegovi otroci že zapustili domovino in se preselili v Nemčijo. "Tako je pri nas v Bosni. Iz našega kraja se je izselilo že več kot 50 odstotkov ljudi. Mladi odhajajo, saj tam ne moreš dostojno živeti," pripoveduje, preden nas vpraša, ali Slovence motijo tuji delavci zaradi morebitne nelojalne konkurence.

Uničeno družinsko življenje
Predstavniki sindikata mi razložijo, da zaradi čezmernih ur pogosto trpijo družine delavcev. "Včeraj nam je voznik povedal, da mu je delo uničilo družino, ampak on dela, saj računa, da bo vse, kar bo zaslužil, ostalo njegovi družini." Spoznamo pa tudi voznika, ki nam razloži, da je delal po vsem svetu in da ima zdaj že zagotovljeno vse za mirno preživljanje jeseni življenja po upokojitvi. Pove nam, da je z različnimi deli zaslužil toliko, da ima v domačem kraju v BiH-u hišo z bazenom. Smo pa malo v dvomih glede iskrenosti, ko nam razlaga, da je v drugi državi zaslužil tako plačo, ki se ji ne bi odrekel niti predsednik uprave SDH-ja. Kljub zadovoljstvu z delodajalcem vzame nekaj prijavnic za sindikat, ki jih bo razdelil drugim kolegom, ki jim bodo mogoče prišle prav.

Kako učinkovito je tovrstno terensko delo? Natančnega odgovora ne poznajo niti pri sindikatu, saj ne vedo, koliko se jih nanje obrne po tovrstnih akcijah. "Bistveno pa je, da se seznanijo s tem, da obstajajo pravice in da vedo, na koga se lahko obrnejo, ko pride do težav." Kljub temu pa na sindikatu pričakujejo, da se bo tudi država spoprijela z odlivi iz naslova prispevkov in s socialnim dampingom, ki se je razširil v prevozništvu. Najprej bi morala okrepiti nadzor, da se delodajalcem ne bi več splačalo zlorabljati predpisov.