Pobudo o oceni ustavnosti sta poslanca Zmago Jelinčič in Bogdan Barovič vložila še pred vstopom zakona v veljavo, julija 2007. Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov sta izpodbijala v delu, ki prepoveduje kajenje v gostinskih prostorih, češ da se s tem kadilce postavlja v neenak položaj z nekadilci. Omenjala sta predvsem dejstvo, da bi kadilci tako bili prisiljeni biti v kadilnicah, kjer ni mogoče ne piti ne jesti. Menila sta, da bi zakonodajalec moral dovoliti specializirane gostinske lokale z omejenim dostopom, kjer bi se kadilo.

Sodišče o starosti pri prodaji ni odločalo
Druga del zakona, ki sta jo izpodbijala, je točka, ki opredeljuje, da tobačnih izdelkov ne smejo prodajati osebe, manjše od 18 let. Menila sta namreč, da se s tem prepoveduje delo, ki so ga osebe, mlajše od 18 let, imele pred spremembo zakona, tako pa se žali njihovo osebno dostojanstvo in integriteto, saj kaže na nezaupanje zakonodajalca do mladih. Ustavno sodšiče pa o tej točki sploh ni odločalo, saj so menili, da zahteva neposredno ne posega v položaj predlagateljev.

Tako so ustavni sodniki, sicer v sestavi Jože Tratnik, Mitja Deisinger, Marta Klampfer, Miroslav Mozetič, Ernest Petrič, Ciril Ribičič in Jan Zobec, odločali le o prvem očitku in ga soglasno zavrnili.

"Treba je upoštevati omejitve"
Kot so sodniki zapisali v obrazložitvi, ustava vsakemu posamezniku zagotavlja osebnostne pravice, torej tudi splošno svobodo ravnanja, kamor spada kajenje. A to po njihovem mnenju ne pomeni neomejene in abstraktne naravne svobode, saj je treba upoštevati omejitve, ki jih narekujejo interesi drugih in skupnosti kot celote.

Tako so pojasnili, da je namen zakona zagotoviti popolno zaščito zaposlenih iz vseh poklicnih skupin pred izpostavljenostjo za zdravje škodljivim vplivom tobačnega dima v delovnih prostorih. Prav zato menijo, da je imel zakonodajalec ustavno dopusten cilj.

S. Z.