Prva žrtev je padla že 23. maja ob pekrskih dogodkih. Spomin na padle je med svojci še vedno zelo živ, predvsem pa boleč. Država je na padle in tiste, ki so ostali za njimi, pozabila, so prepričani.

Josef Šimčik je bil prva žrtev osamosvojitvene vojne. Padel je 23. maja na Ljubljanski cesti v Mariboru, pred takratno vojašnico, ko so Mariborčani protestirali proti zajetju dveh pripadnikov Teritorialne obrambe. Čez njega je zapeljal oklepnik JLA. Njegova hči Nela Jergovič je bila takrat stara 25 let. Da njenega očeta ni več, je izvedela iz osrednjega Dnevnika naše televizije. "Moje življenje in življenje moje družine se je v trenutku obrnilo na glavo. Takrat sem imela velike načrte v življenju, ob tem dogodku pa je vse postalo nepomembno," pripoveduje. Njena mati se je ob smrti moža zaprla pred svetom, sama je potem več let zaman iskala službo, spomin pa je še danes boleč. "Več let nisem mogla pogledati tistega posnetka, sem pa ponosna, da je bil moj oče takrat tam, in ponosna sem na to, da je bil zraven pri dogodku, ki je najbrž ljudem toliko dvignil samozavest, da so postali še bolj odločni in da imamo danes svojo državo."

Le streljaj stran, pred isto vojašnico, je 28. junija umrl rezervni miličnik Robert Hvalc, ki je bil takrat star le 22 let. S kolegom Zdenkom Lilekom sta opravljala ogled vojašnice, ko so njun avtomobil zadeli streli iz zasede pred vojašnico. Lilek je bil hudo ranjen, poškodbe Hvalca pa so bile tako hude, da je umrl. Njegova starejša sestra Suzana Furek ga, čeprav je minilo 26 let, še vedno pogreša. "To je bil za nas črni petek, takrat so se sesule njegove in naše sanje. Bila sva si blizu in tistega dne, ko smo ga pokopali, bi morali iti skupaj na morje," nam je povedala.

Že po končanih spopadih, 12. julija 1991, sta umrla tudi pripadnika Teritorialne obrambe Miroslav Moljk in Anton Žakelj. Usodna je bila prometna nesreča tovornjaka na Cesarskem vrhu na cesti med Vrhniko in Logatcem, kjer so ob trčenju z avtobusom oba pokopali zaboji z orožjem, naloženi na tovornjak, na katerem so se peljali s terena. Takrat komaj 20-letni Moljk se je v Teritorialni obrambi boril od začetka vojne. "Spomnim se, da smo se od njega dolgo poslavljali, kot bi že takrat slutili, da se ne bo več vrnil. Vsak dan znova nas je bilo strah zanj," pripoveduje njegova leto dni mlajša sestra Martina Albreht.

Zgodbe svojcev drugih padlih v vojni so podobne, predvsem pa boleče. "Pogosto slišim ljudi, ki rečejo, saj to ni bila prava vojna, ker je trajala samo 10 dni, pozabljajo pa, da bi bilo žrtev veliko več in bi trajala veliko dlje, če ne bi bili ti fantje in možje že prej vpoklicani in se ne bi prej organizirali. Za nas, ki smo v vojni koga izgubili, pa je bila to prava vojna, zato boli, ko ti nekdo reče, da to ni bilo nič," meni Suzana Furek. Martina Albreht pojasni, da se je moralo mnogo svojcev boriti za to, da je država padle sploh priznala za žrtve vojne. "Mislim, da je pri nas trajalo tri ali štiri leta, in mojega brata so na pomnik padlim v vojni za Slovenijo vpisali naknadno. Tudi pomnik, ki smo ga na mestu nesreče postavili lani, ob 25-letnici, smo postavili s pomočjo preostalih fantov, ki so bili takrat na tistem tovornjaku," dodaja in pojasni, da je njena družina potrebovala nekaj let, da se je življenje vrnilo v normalne tirnice, še vedno pa so, predvsem za njeno mamo, dnevi konec junija in v začetku julija zelo težki.

Vdove padlih se borijo za preživetje
Svojce boli tudi odnos države do tistih, ki so dali življenje za to, da je Slovenija danes samostojna. Pravijo, da jim je bilo obljubljeno marsikaj, a je ostalo samo pri obljubah. "Po vseh letih lahko rečem le, da mi danes za odnos države ni več mar," pravi Nela Jergovič. Prepričana je, da bi država lahko več naredila za otroke padlih in bi po zgledu Hrvaške lahko imeli prednost vsaj pri zaposlovanju v državnih inštitucijah ali pred tem pri vpisu na srednje šole in fakultete in iskanju stanovanja. "Otrokom je država obljubljala, da bo za njih poskrbljeno, pa se vdove padlih še danes borijo za preživetje," pojasni tudi Furekova, ki omeni, da se padih niti na proslavah ob obletnicah vojne ne spomnijo več. Vsakoletno srečanje s predsednikom države je premalo in vse bolj postaja samo sebi namen, so prepričani svojci padlih.