Ob dnevu državnosti smo na MMC-ju opravili intervju z Rosvito Pesek, novinarko TV Slovenija in doktorico zgodovinskih znanosti, ki je svojo znanstveno pot posvetila preučevanju slovenskega osamosvajanja od Jugoslavije. Do zdaj je izdala dve deli, v katerih je predstavila svoja spoznanja in ugotovitve glede slovenskega osamosvajanja: Osamosvojitev Slovenije (2007) in Skupščinski koraki k samostojni državi (2008).

Je bila slovenska osamosvojitev v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja rezultat nekakšnega samoumevnega zgodovinskega razvoja slovenskega naroda? Je šel zgodovinski razvoj slovenskega naroda - kot neka rdeč nit - neizogibno k osamosvojitvi? Ali gre torej za nekakšen evolutiven razvoj ali pa gre pri osamosvojitvi Slovenije od Jugoslavije v začetku devetdesetih za nekakšen prelom, revolucionaren prelom? Kaj menite vi?

Verjetno je mešanica obojega. Eno je dejansko revolucionaren prelom, ko gre za padec komunizma v vzhodnoevropskih državah. In v verigo teh padcev se je vključila tudi Slovenija, tudi Hrvaška nekoliko kasneje, nato pa še Bosna, Makedonija, Črna gora in nazadnje Srbija.

Drugo pa je slovensko nacionalno vprašanje, ki je pač svoj zenit doseglo konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. K temu je veliko prispevala srbska agresivnost, v smislu memoranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti iz leta 1986, v smislu srbske parole "en človek - en glas", kar bi bilo za Slovence v Jugoslaviji pogubno.

Največ pa je k temu prispevala neka elita, ki je nastajala konec osemdesetih let, ki se je začela povezovati ter tudi javno osmišljati in ubesedovati svoje zahteve. Tu gre seveda za nastajajočo slovensko opozicijo in voditelje novonastalih strank, ki so se znašli na tej prelomnici.

In seveda gre tudi za popuščanje in rahljanje togosti v odnosu do Jugoslavije, ki ga je bila do takrat deležna Zveza komunistov Slovenije (ZKS) v razmerju do Zveze komunistov Jugoslavije (ZKJ). Tukaj ni nepomembno vprašanje odhoda slovenskih delegatov s 14. kongresa ZKJ-ja januarja 1990.

Če upoštevamo že znane stvari, da sta bili komunistična partija in Jugoslovanska armada dva najpomembnejša stebra integracije Jugoslavije - in tudi Tito do takrat, ko je še živel -, potem je bil z omenjenim odhodom s kongresa zvezne partije dejansko spodmaknjen en mejnik, ki je to večnacionalno skupnost držal skupaj in potem omogočil, da se je zgradba zrušila sama vase.

Kakšna je bila vloga Demosa pri osamosvajanju? Ali je bila njegova vloga ključna ali bi do osamosvojitve prišlo brez Demosa, a na drugačen način, oz. ali je Demos zgolj pospešil osamosvojitev oz. osamosvojitvene procese?

Vloga Demosa je večplastna. Zagotovo se tukaj zgodovinarji med sabo razlikujemo. Sama bi skoraj pritrdila temu, da brez Demosa osamosvojitve ne bi bilo - v tako hitrem času in s tako odločnimi rezi. Za zgodovinarja je zelo nehvaležno napovedovati, kaj bi se zgodilo, če bi se ...

Recimo, če bi pri nas vlado po prvih demokratičnih volitvah spomladi 1990 sestavila dotakratna oblast. Če bi torej vlado sestavila Stranka demokratične prenove (SDP), kakor se je preimenoval ZKS, ki je bil sicer poleg Zveze socialistične mladine (ZSMS) oz. LDS-a posamičen zmagovalec volitev, in če se Demosove stranke pred volitvami ne bi povezale, če ne bi začutile, da samo združene lahko dobijo večino - vprašanje je, ali bi se rez zgodil tako hitro.

Verjetno v letu in pol ne, če sodimo po tem, kako so se stranke novonastale opozicije, nekdanje t. i. družbenopolitične organizacije oz. DPO-ji (socialisti, mladinci in komunisti), pristopale do nacionalnega vprašanja, kakšne pomisleke so imele in kako zelo pomembna jim je bila počasna dogovorna pot brez ostrih rezov. V tem primeru verjetno v tako kratkem času osamosvojitve brez Demosove volje ne bi bilo.

Ali bi se kljub temu osamosvojili ali pa smo takrat, ob prelomu osemdesetih in devetdesetih let, Slovenci izkoristili "okno priložnosti", ki se je odprlo in ki bi se, če ga Slovenci takrat, prav v tistem času, ne bi izkoristili, zaprlo?

Bila je priložnost, priložnost, kot jih je bilo že več v zgodovini, pa se silnice niso obrnile tako. Zato je, seveda, treba izpostaviti mednarodni kontekst in ključne osebnosti, ki so pri nas te silnice zaznale in jih usmerile v pravo smer.

Poglobiva se v takratni mednarodni kontekst. Vemo, da je tujina Slovence svarila pred osamosvojitvijo, da ni bila zelo naklonjena osamosvajanju Slovenije, saj je želela ohraniti Jugoslavije. Zakaj?

Tujina nam je bila absolutno nenaklonjena. In zato me je zdaj, ob še nekaj dneh nazaj aktualnih polemikah, povezanih z arbitražnim sporazumom, kar motil ta naš strah, ki ga je bilo zaznati, namreč kako bo reagirala tujina. Če bi se slovenska vodilna politična elita ob osamosvajanju tako bala tujine, v osamosvojitev na tak način ne bi šla. Kajti ni ga bilo tujega politika, ki bi si upal do 25. junija 1991 jasno in glasno podpreti osamosvojitvene težnje Slovenije in Hrvaške.

Naj spomnimo: samo teden dni pred razglasitvijo slovenske države je prišel v Beograd takratni ameriški državni sekretar James Baker, ki je prinesel sporočilo konference EU-ja in ZDA o evropski varnosti in sodelovanju, da ne bodo dopustili nobenih enostranskih dejanj. Bolj jasnega signala nam tujina ni mogla dati.

Še 14 dni pred slovensko osamosvojitvijo je ameriški veleposlanik v Jugoslaviji Warren Zimmermann v ljubljanskih Križankah dejal: "50 let vas ne bomo priznali." Torej, nobenih znamenj ni bilo, da se bo Evropa, da se bo svet pozitivno odzval in priznal Slovenijo in Hrvaško, ko bosta razglasili svojo državnost. In vendar sta Slovenija in Hrvaška to naredili, vsej evropski in svetovni politiki navkljub.

Bile so prijateljske navezave, bili so tihi diplomatski signali, ki jih je bil deležen predvsem takratni predsednik slovenske vlade Lojze Peterle od tedanjega nemškega kanclerja Helmuta Kohla in papeža Janeza Pavla II., katerega vpliva ne smemo zanemariti. On je posebej razumel slovenske stvari zaradi svoje izkušnje s poljskim komunizmom. Bilo je torej nekaj naklonjenih znamenj, ampak jasne, odločne podpore pa nismo bili deležni od nikogar.

Ko prihaja v slovenski družbi do političnih razdelitev ob posameznih vprašanjih, se velikokrat omenja, da ni več te osamosvojitvene enotnosti. Je bila ta osamosvojitvena enotnost dejansko zgodovinsko dejstvo ali je to zgolj mit oz. postaja že nekakšen mit?

Osamosvojitvena enotnost je nekaj, na kar bomo lahko zelo ponosni, in dobiva že mitološke razsežnosti, tukaj se z vami strinjam. Ampak bi bilo, žal, treba opozoriti na njeno kratkotrajnost. Kolikor sem lahko preučila stvari, je ta osamosvojitvena enotnost trajala manj kot mesec dni.

Če povemo, od kdaj do kdaj jo štejemo, jo štejemo od takrat, ko so vse stranke na pogovorih pri takratnem predsedniku predsedstva Slovenije Milanu Kučanu, ki je bil koordinator osamosvojitvenih aktivnosti, dogovorile, da bo plebiscit o samostojnosti Slovenije 23. decembra 1990, da bo štela absolutna večina volivcev in da si bodo enotno prizadevale za uspeh plebiscita.

Torej to veliko enotnost lahko štejemo pravzaprav od začetka decembra do konca decembra, ko je plebiscit dejansko uspel. Tisto so bili trije, štirje tedni sloge, ko so naši politiki z leve, z desne, rdeči in črni in drugih barv hodili skupaj po slovenskih trgih, mestih in vaseh in naznanjali in vabili ljudi na plebiscit ter jim obljubljali raj pod Triglavom, da tako rečem.

Kasneje, ko so stekle priprave na osamosvojitev, in tudi pred tem, v obdobju od 10. novembra, ko je na srečanju poslanskega kluba Demosa v Poljčah prišla v javnost ideja o plebiscitu, do soglasja, ki je bilo doseženo mesec dni kasneje, o taki enotnosti ne moremo govoriti. Bila je kratkotrajna, bila pa je ključna, kajti plebiscit je bil enkratno dejanje naroda, kjer je dozorela elita spoznala, da sama ne bo mogla, da se mora uskladiti.

Takrat res ni bilo časa za sektaštvo. Zato je bil tudi sprejet tisti sporazum, ki so ga stranke, predvsem na pobudo Spomenke Hribar in Franca Zagožna, podpisale in se v njem zavezale, da si plebiscitnih izidov ne bodo lastile in da si bodo skupaj prizadevale za to, da Slovenija postane samostojna in neodvisna.

Prej ste omenili osebnosti, ki so razumele silnice zgodovine. Katere so bile ključne osebnosti osamosvajanja? Velikokrat se govori o zaslugah. Ali je po vašem mnenju kdo, ki si lahko upravičeno lasti zasluge pri osamosvajanju, oz. ali so posamezniki, ki jim lahko pripišemo te zasluge?

To "zaslugarstvo" je ena čudna reč, ki jo zna politika zmeraj dobro unovčiti. Ampak kakor koli bomo gledali stvari, ne bomo mogli mimo, recimo, prvakov Demosovih strank. Mimo njih ne moreš. Verjetno pri osamosvojitvi ne moreš mimo Tineta Hribarja, absolutno in v prvi vrsti ne moremo mimo Jožeta Pučnika.

Verjetno si zasluge pri uveljavljanju spoznanja o tem, da smo stopili na čoln in da ga je treba pripeljati do obale, ne da odreči niti Kučanu. Potem je tu Društvo slovenskih pisateljev, ki je sredi osemdesetih začelo upor proti t. i. šolskim jedrom, ki je začelo opozarjati na slovensko besedo.

In če začnemo ta krog širiti, je tukaj še tista javnost, ki je stala na Roški leta 1988 v času sojenja četverici JBTZ, ki je ni bilo strah pokazati odpora proti uničevanju slovenske besede na vojaških sodiščih. In tista javnost, ki je potem pod dežniki stala na trgu pred slovensko skupščino in se borila za Janšo, Borštnarja in Tasiča, za človekove pravice, za nas vse, kakor se je glasil slogan.

Pojem "zaslugarstva" je nekako zelo širok in bi se ga lahko pripisalo vsem 88,5 odstotka volilnih upravičencev, ki so na plebiscitu 23. decembra 1990 rekli "da". Vendarle pa smo imeli neko politično elito, ki je prepoznala priložnost in čas, v katerem se je dalo nekaj narediti.