Vršilec dolžnosti direktorja Policije Senad Jušić, ki je tudi kandidat za recimo polni prevzem te funkcije, je v petek v sporočilu Generalne policijske uprave zanikal in odločno zavrnil navedbe, da naj bi na sojenju, na katerem je pred osmimi leti kriminalist Boris Kreslin dokazal, da je bil nezakonito premeščen, ker ga Jušić ni maral zaradi preteklih osebnih zamer, pred sodiščem lagal oziroma krivo pričal.

Sorodna novica Ministrov izbranec Senad Jušić je v preteklosti lagal na sodišču. Bo vseeno lahko vodil Policijo?

A kot je poročala novinarka Irena Ulčar Cvelbar, je sodišče v sodbi izpostavilo štiri vsebinske poudarke njegovega pričanja, kar v treh primerih mu ni verjelo. Jušiću ni verjelo, da ni bil pobudnik Kreslinove premestitve, ni mu verjelo, da mu je bodoči Kreslinov vodja tožil o kadrovski podhranjenosti in ga prosil za okrepitve. Prav tako mu ni verjelo navedb v povezavi s problemskim poročilom o težavah pri preiskovanju kriminalitete.

Jušićevo pričanje so izpodbili dve drugi priči in listinski dokazi oziroma pomanjkanje teh. Zato je sodišče ugotovilo, da dejanske potrebe po premestitvi Kreslina ni bilo, ampak da je šlo za premestitev, ki je bila v domeni Senada Jušića, ki očitno tožnika ni maral. (Povezava na pravnomočno sodbo).

Jušić je v odzivu na poročanje v petek sporočil, da sta Specializirano državno tožilstvo (sklep) in ljubljansko okrožno sodišče (sklep) zavrgli ovadbo in obtožni predlog, ki ju je proti njemu sprožil Kreslin z istim očitkom, ker naj bi v sojenju pred delovnim sodiščem kot priča lagal oziroma v pravniškem jeziku storil kaznivo dejanje krive izpovedbe.

A kot so sklepa po poročanju Irene Ulčar Cvelbar pojasnjevali pravniki, tožilstvo se za pregon ni odločilo, ker je presodilo, da to, kar je Jušić pred sodiščem govoril, ni vplivalo na postopek, pa naj je lagal ali ne. Sodišče pa je obtožni predlog zavrglo, ker Kreslin v pravdi ni bil oškodovan, saj je s tožbo uspel. O vsebini, o tem, kaj je Jušić povedal, sodišče sploh ni presojalo.

Zavajanje in laganje funkcionarjev sicer med najhujše kršitve integritete prištevajo tudi na Komisiji za preprečevanje korupcije (KPK). "Integriteta je že od 2010 vsebovana v slovenskem pravnem redu, definicija in tudi kršitev, ampak se še mnogokrat oziroma premnogokrat dojema kot neki nadstandard. In se funkcionarji in tudi drugi javni uslužbenci ne zavedajo, kdaj prestopijo to mejo, ko njihovo ravnanje ni več v skladu s temi standardi, ki se od njih pričakujejo," je dejal namestnik predsednika KPK-ja David Lapornik.

O primeru se je z izrednim profesorjem Katedre za kazensko pravo na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru Miho Šepcem v petkovih Odmevih pogovarjal Igor E. Bergant.

Vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije Senad Jušić očitke, da naj bi na sodišču kot priča lagal, ostro zavrača. Tu je šlo za delovni spor, v katerem je sodišče na temelju nasprotujočih si izjav sledilo drugim argumentom, torej ne argumentom gospoda Jušića. Ali v tem primeru sploh lahko govorimo o kakšni laži?

Da, laž je v osnovi potvarjanje resnice. V tem konkretnem postopku je šlo za to, da so priče diametralno nasprotno pričale o nekih ključnih dejstvih, pri čemer lahko kot pravnik potem samo sklepam, ali nekdo laže ali pa ima neke resne težave s spominom in se ne spomni dobro, kaj se je takrat dogajalo.

Krivo pričanje oziroma kriva izpovedba je predmet kazenskega postopka oziroma zadeve. Jušič zaradi tega nikoli ni bil obsojen. On dokazuje, da sta o njegovi domnevno krivi izpovedbi pred leti že presojala Okrajno sodišče v Ljubljani in Specializirano državno tožilstvo, ki sta "iz vsestransko zbranih dokazov odločila, da iz njih niso izhajali dokazi o krivi izpovedbi". Kakšno je vaše mnenje?

V pravnem svetu je tako, da samo laganje ni kar samo po sebi kaznivo. Ampak postane krivo pričanje šele takrat, ko nekdo laže na sodišču, sodna praksa je šla pa še dlje in pravi, da mora iti za laganje v nekih bistvenih, ključnih dejstvih, ki vplivajo na sojenje. Torej, v tej konkretni zadevi je potem res prišlo do kazenske ovadbe kriminalista iz tega delovnega spora, ampak je tožilstvo kazensko ovadbo ovrglo, torej se z njo ni ukvarjalo, z argumentom, da čeprav so to bile laži in do tega se ni vsebinsko opredelilo, te laži niso bile take narave, da bi vsebinsko vplivale na sojenje sodišča v delovnem sporu.

Sorodna novica Senad Jušić: Na sodišču nisem lagal, gre za zlonamerne navedbe medijev

V nadaljevanju pa je kriminalist sam prevzel kazenski pregon, sam vložil obtožnico na sodišče in mu jo je sodišče zavrglo. To pa pomeni, da sodišče nikoli vsebinsko ni presojalo o tej zadevi, torej, nikoli se ni vsebinsko izreklo, ali je prišlo do krivega pričanja ali do laganja. Sodišče je še reklo, da pravzaprav kriminalist v tem primeru ni bil upravičen tožilec, ker je v delovnem sporu zmagal. Torej, on sploh ni bil oškodovan v tem pravnem smislu.

Tako se vsebinsko ne pravno o tej zadevi sodišče nikoli ni izreklo, seveda pa velja domneva nedolžnosti. Kar se tiče krivega pričanja, kaznivo dejanje nikoli ni bilo dokazano, to pa ne pomeni, da samo laganje morda ni bilo prisotno.

Ampak ali to dejansko pomeni, da so glede domnevnega krivega pričanja gospoda Jušića vendarle izčrpana vsa pravna sredstva?

Tako je. Vsa pravna sredstva so izčrpana, delovni spor je zaključen, kazenska zadeva je zaključena, prepoved ponovnega sojenja pomeni, da se nikoli ne more obnoviti. Civilna zadeva, če bi se kriminalist odločil zanjo, je tudi že pretekla, za to velja petletni zastaralni rok. Poleg tega pa, kot smo rekli, on tako ali tako ni bil oškodovan v tej zadevi.

Ampak ker je gospod Jušić seveda tudi kandidat za mesto generalnega direktorja policije, ki je ena izmed najobčutljivejših funkcij v vsaki demokratični državi, je pa vendarle pomembno, ali bi recimo lahko morebitni neizbrani tekmeci, če bo on izbran, lahko pravno izpodbijali primernost kandidata zaradi recimo pričanj na delovnem sodišču?

Odgovor je ne. Zato ker zakon o ureditvi v policiji integritete ali osebnostne primernosti za to funkcijo ne določa kot enega izmed pogojev za izbiro generalnega direktorja. Določa le delovno dobo, vodstvene izkušnje in tiste splošne pogoje za policista. Edina ovira bi seveda bila, če bi prišlo do kazenske obsodbe, kar se v tem primeru ni zgodilo, ali pa pravnomočne obtožnice po uradni dolžnosti, kar se v tem primeru prav tako ni zgodilo.

Torej, odgovor je ne. Ampak to, kar ste rekli, da ne vsebuje v bistvu načela integritete ... Mar ni to nekoliko nenavadno za tako funkcijo?

Da, meni se zdi nenavadno. Namreč za sodnike se zahteva osebnostna primernost, pri čemer je ravno to pogoj, kjer se potem presoja recimo kakšna taka sumljiva zadeva, in če bi se izkazalo, da neki sodnik sicer ni bil obsojen, je pa sumljiv, osebnostno neprimeren, ga potem na funkcijo ne bi potrdili.

Ko gre za krivo izpovedbo oziroma, preneseno recimo v publicistični jezik, krivo pričanje, obstaja teza, da se v Sloveniji tožilstvo zelo redko odloča za pregon krive izpovedbe. Ali to drži in kje bi lahko bili morebitni zadržki?

Tako je. To je velika težava v slovenskem sodnem sistemu in za to si je pravzaprav sodna praksa na neki način sama kriva V razvitih pravnih državah, kjer ima sodišče zelo močno, strahospoštovanja vredno vlogo, se krivo pričanje zelo striktno preganja. Torej, ko nekdo na sodišču laže, zelo hitro sledijo denarne ali celo zaporne sankcije, kar pomeni, da se ljudje kar malo bojijo iti na sodišče, zagotovo pa se zelo, zelo bojijo lagati.

V Sloveniji, vsaj v naši praksi, je pa prav nasprotno. Sam tako rekoč še nisem bil v sodnem postopku, kjer ne bi vsaj polovica strank "na polno" lagala, če jih dobijo potem na laži, se reče, to se ne sme, nekih posledic zaradi tega ni, tožilstva ne preganjajo, sodišča ne sodijo o teh zadevah.

In začne se nam dogajati prav nasprotno. Namreč, zakon določa, da je vsako laganje na sodišču kaznivo. Sodna praksa pa, namesto da bi zdaj to preganjala in nekako omejila laganje na sodiščih, razvija neke pravzaprav teoretične predpostavke, zakaj pregona ni. Kot recimo ta, da mora iti za laganje o bistvenih dejstvih, ki vplivajo na sojenje. Tega v zakonu ni. To je sodna praksa razvila z nekim argumentom "vsi lažejo, dajmo potem nekako omejiti, koga vse bomo preganjali", kar je diametralno nasprotno temu, kar bi pravna država morala početi – namreč izkoreniniti tako prakso na sodišču, ki je zdaj tako rekoč stalno prisotna.

Ampak logično vprašanje bi bilo, se lahko ta praksa tudi spremeni, lahko recimo v odnosu do tega obrnemo ploščo, recimo temu?

Seveda. Tukaj je žogica na pravni praksi, predvsem na tožilstvih, ki preganjajo. In potem seveda tudi sodišča sama, če zaznajo krivo pričanje, torej kaznivo dejanje med sojenjem, lahko ukrepajo. Tukaj so vsi sodniki in tožilci sami krivi, da je do tega stanja prišlo, in njihova naloga je, da to sanirajo.