Pred slovesnostjo je potekal spominski pohod po poti teharskih žrtev. Pohodniki so se zbrali pred celjsko železniško postajo in nato odšli po cesti, kjer so vodili ujetnike do taborišča na Teharjah.

Mašo na Teharjah je letos daroval celjski škof Stanislav Lipovšek, ki je v svoji pridigi poudaril, da se je na Teharjah zgodil dvojni zločin. Prvi, ko so na Teharje pripeljali in tam ter v sosednjih moriščih pobijali nedolžne žrtve, drugi pa, ko so rajne izenačili s smetmi in odpadki.

Tretji zločin bi se po njegovih besedah zgodil, če bi mi pozabili na te žrtve in ne storili vsega, kar je v naši moči, da se na tem in na še več kot 600 drugih znanih in neznanih moriščih po naši domovini omogoči vsem žrtvam povojnih pobojev, da dobijo svoje ime in grob.

Lipovšek je tudi menil, da je za trajen in resničen mir ter prihodnost slovenskega naroda nujno potrebna sprava s preteklostjo, saj ne moremo graditi varne in srečne sedanjosti in prihodnosti, ne da bi poskrbeli za resnično spravo s preteklostjo. Sprava je mogoča le tedaj, če smo pripravljen odpuščati. Odpuščanje pa je možno le takrat, če smo pripravljeni priznati resnico, pa če je še tako boleča, težka in obremenjujoča, je dejal celjski škof.

Po njegovem mnenju je pot do sprave dolgotrajen in zahteven proces, pri katerem bo treba opraviti zahtevne zgodovinske raziskave o vzrokih in razlogih, ki so privedli do medvojnega in povojnega nasilja. "Če hočemo v vsej polnosti živeti našo sedanjost in graditi prihodnost, se moramo pogumno soočiti in se spraviti s preteklostjo," je še dodal.

Teharje ob boku Prešernovi hiši
Politični analitik Aleš Maver je v svojem nagovoru poudaril, da bi spominski kompleks na Teharjah s tistim, kar predstavlja, morali postaviti ob bok Brižinskim spomenikom, srednjeveškim freskam po naših cerkvah, ustvarjalnosti slovenskih reformatorjev, Prešernovi rojstni hiši ali volilnim skrinjicam, v katere so Slovenci leta 1990 vrgli svojo odločitev za samostojno državo.

Maver je menil, da sta se na Teharjah zgostila neizmerna uničevalna sla in norost, zrasla iz nedrij tega istega prostora, te iste družbe in tega istega naroda. Teharje pa so in morajo vedno bolj postajati spomenik v tem prostoru nakopičene uničevalne energije in so kot take žal vtisnile slovenskemu svetu neizbrisen pečat.

"Vendar bi morali v temelje svoje države namesto te, za herojstvo zamenjane uničevalne energije, vgraditi trpljenje vseh posameznikov na Slovenskem, ki so se znašli v nekem podivjanem času, in to ne glede na to, kdo je hotel z njihovo smrtjo skovati kamenček v mozaiku svojega domnevnega junaštva," je razložil Maver.

Brez sodelovanja ne bo mirnega pokoja
Eden izmed štirih domobrancev, ki jim je uspelo pobegniti iz teharskega taborišča, 89-letni Ivan Korošec pa se je v svojem nagovoru spominjal dogodkov v taborišču leta 1945.

"Zdi se mi, da naši mrtvi bratje ne morejo imeti mirnega pokoja, dokler bomo mi, ločeno polagali vence in svečke na njih grobove v breznih in rudniških jaških. Ob spominu na vse trpljenje vseh naših mrtvih bratov prosimo Boga vsak dan, da po njih zasluženju, dosežemo med nami sodelovanje, v iskrenosti in bratskem prijateljstvu. - Za Slovenijo … tako nam Bog pomagaj!" je svoj nagovor sklenil Korošec.

Med drugo svetovno vojno so na Teharjah Nemci zgradili vojaško taborišče, ob koncu vojne pa so tam zaprli ujetnike, ki so sodelovali pri obrambi Celja. Po koncu vojne je bilo taborišče krajši čas opuščeno.

Znova je taborišče začelo delovati konec maja 1945, ko so vanj namestili domobrance in nekatere civiliste, ki so se zatekli v zavezniška taborišča na avstrijskem Koroškem. Konec maja 1945 so komunistične oblasti v taborišče na Teharjah pripeljale Rupnikov bataljon, v prvih dneh junija 1945 pa še približno 3.000 domobrancev.

Po neuradnih podatkih je bilo skupaj okoli 5.000 ljudi, ki jih je povojna oblast brez sojenja usmrtila mesec ali dva po koncu druge svetovne vojne v Evropi.