Mnenja glede zakona, na katerega je manjšina čakala vse od vojne, so že od začetka različna, še vedno tudi niso dočakali, da bi se izvajal v polni meri. Vseeno prevladuje mnenje, da je ta zakon največ, kar je bilo v danih razmerah mogoče doseči. Zakon je bil namreč kompromisna rešitev v tistih časih in razmerah levosredinske Prodijeve vlade. K besedilu je po poročanju Mirjam Muženič samo tržaški desničarski poslanec Menia vložil nad 1.500 amandmajev.

Priznali so Slovence v Videmski pokrajini
Stojan Špetič, ki je bil v času sprejemanja zaščitnega zakona senator v Rimu, priznava, da so morali takrat paktirati z desnico, če so hoteli doseči sprejetje zakona. Dodaja, da jim je tako uspelo uveljaviti več določb, bistvenih za preživetje in zaščito manjšine, kot so vračanje slovenskih priimkov, financiranje manjšinskih kulturnih dejavnosti in ustanov ter podpora manjšinskemu tisku.

Predsednik paritetnega odbora za vprašanja slovenske manjšine v Italiji Bojan Brezigar vidi najpomembnejši dosežek v priznanju Slovencev v Videmski pokrajini, saj so bile s tem vsem rojakom končno zagotovljene enake pravice, do takrat zasebna dvojezična šola v Špetru pa je dobila status državne ustanove.

Nekatere težave še ostajajo
Težav je še vedno kar nekaj, čemur se bodo posvetili tudi na današnjo obletnico. Družbenopolitično društvo Edinost v Trstu na primer meni, da zaščitni zakon ovira in preprečuje rabo slovenščine v odnosih z javnimi oblastmi ter pomeni kršitev temeljnih načel italijanske ustave in vrednot Evropske unije.

Po drugi strani pa je predsednik države Danilo Türk z zadnjega obiska v Rimu prinesel spodbudne informacije o pripravljenosti italijanske strani na hitrejše reševanje odprtih težav in vprašanj.