Miroslav Košuta, "zadnji mornar sicer zelo celinske slovenske poezije", kot se je izrazil Boris Paternu, in najvidnejši živeči pesnik italijanskega zamejstva, v zadnjih dnevih - s prošnjami za intervjuje, s katerimi ga zasipavajo z vseh strani - vsekakor občuti pregovorno breme slave. Med obiskom Ljubljane, kjer je svojo pesniško pot v študijskih letih pravzaprav začel, je vseeno rade volje spregovoril o senčnih in svetlih trenutkih življenja zamejskih Slovencev v Italiji.

Svoj govor ste sklenili z besedami: "Življenje je za mano. Trdo, strmo in neprizanesljivo." To zveni skoraj kot nekakšno slovo – a vendar ste pravkar izdali ne eno, ampak dve novi knjigi.

Ti dve knjigi sta predvsem sad prejšnjih knjig in knjižic; novih pesmi tako v eni kot v drugi ni veliko – kakih 10, 15 v vsaki. To so izbrane pesmi, ki bi v glavnem vse sodile v eno knjigo, če ne bi jaz špekuliral s tem, da bom - glede na omejen prostor, ki ti ga lahko založba ponudi zaradi tiskarskih stroškov - dal v objavo rajši daljših pesmi. Je pa nekaj ključnih pesmi za moj celovit pesniški portret – štirivrstičnic. To mi je po drugi strani všeč, ker pomeni, da je zdaj, z sočasnim izidom Drevesa življenja in Mavrične školjke, moj umetniški obraz osvetljen dovolj celovito.

Nekoč ste zapisali, da so "govori na Prešernovih proslavah pogosto mlatenje prazne slame". Vaš govor je bil zelo politično obarvan in kritičen. "Narod, ki ne varuje in utrjuje svojih manjšin zunaj državnega okrilja, ker zaupa Evropinemu smehljaju, izpostavlja nevarnosti sebe in svojo suverenost." To so ostre besede. Kaj najbolj očitate matici v odnosu do zamejcev?

Sam sem na proslavi v tistem kratkem času, ki mi je bil dan – določeno je bilo celo število vrstic "za pozdrav in zahvalo" - skušal izkoristiti za to, da vsem Slovencem, ki jih je televizija povezala v enotno poslušalstvo, povem nekaj zelo preprostih resnic o zamejstvu. Ena od teh resnic je, da zamejci pričakujemo suveren in enoten nastop Slovenije do reševanja problemov manjšine zunaj njenih meja. Moj glavni očitek pa ne leti na Slovenijo ter njeno vlado in medije, ampak na samo manjšino kot tako. Manjšina si odločno sama koplje grob. Imamo nekaj političnih petelinčkov, ki jih trenutno njihovo gnojišče zanima bolj kot reševanje skupnih problemov.

Že kar nekaj desetletij se zavzemam za skupno krovno organizacijo, ki naj skrbi za Slovensko stalno gledališče, ki naj vse različne glasbene šole združi v skupno glasbeno šolstvo – tako, kot imamo skupne državne šole, kot imamo celo skupno športno združenje! Kadar se naši mladi proslavijo na raznih svetovnih prvenstvih, tudi na olimpijadi, kadar je dekle 15-kratna svetovna prvakinja, pa čeprav z dresom Italije, je to dekle potem ponos naše skupnosti. Mislim, da nihče od nas v trenutku, ko trepetamo, ali se bo zmogla tudi tokrat prebiti med prve, ne sprašuje, ali je to dekle verno, ali je usmerjeno levo in desno in tako dalje. V njej vidimo športnico, ki je zrasla iz našega rodu. Tako velja za vse športnike – v kulturi pa očitno ni mogoče imeti neke skupne zveze.

Levica ima, denimo, Zvezo slovenskih kulturnih društev, ki združuje vsa levičarska kulturna in prosvetna društva v neko skupno enoto, a ima obenem tržaški, goriški in beneški odbor. Na katoliški strani je v Trstu ena katoliška prosveta; druga je na Goriškem; tretje avtonomno telo iz istega kroga je v Benečiji. Kdo ima pravico zahtevati zase priznanje italijanskih oblasti, če vsakdo združuje nekaj mandeljcev, ki pojčkajo ali pa se grejo na primer ljubitelje ljudske igre?
Ker smo tako razklani, se mi zdi, da ima sedanja gospodarska in finančna kriza z vsemi svojimi hudimi posledicami tudi pozitivne. Je hudo, a morda nas bo to pripeljalo k pameti, pravim.
Ena od letošnjih nagrajenk Prešernovega sklada, Lila Prap, je v nedavnem intervjuju "priznala", da ji za to, da ustvarja za otroke, ni treba biti v njihovi bližini in da črpa predvsem iz spominov na lastno otroštvo. Kako pa vi najdete glas, ki mu otroci prisluhnejo? Se pesnjenja za mlade lotite drugače kot pesnjenja za odrasle?

Z Lilo Prap se lahko zelo strinjam, ne glede na to, da jo tudi zelo cenim. Prav vesel sem bil, da je bila tudi ona letos med nagrajenci – pravzaprav me je začudilo, da ni bila že zdavnaj, ker je tako izdelan slikarski profil.
Z Nikom Grafenauerjem sva začela pisati otroške pesmi v času, ko lastnih otrok še niti v mislih nisva imela. Zgledovala sva se po Tonetu Pavčku, ki je prav tako začel za otroke pisati, še preden je sam postal oče. Ko pa odkriješ, da je celo Srečko Kosovel napisal nekaj prav prisrčnih otroških pesmi …! Lila ima torej popolnoma prav. Tudi jaz črpam iz svojega spomina na otroštvo, ki je bilo kljub vojnemu času, kljub temu da je bil oče interniran v Kalabriji, da smo stradali in preživeli samo zato, ker smo doma imeli kozo. Mama je hodila prosjačit moko v zameno za kajvemkaj v Furlanijo, tako da smo jedli polento z mlekom in včasih solzami. Trpeli smo strašen mraz: živeli smo v tako novi hiši, da se cement ni utegnil posušiti, preden smo se vselili, z drvi pa je bilo treba varčevati … enega mojega strica so obesili, drugega ustrelili – lahko si mislite, kako to vpliva na otroka. To so vse črni oblaki nad mojim otroštvom – a razsvetljuje ga sonce zavesti, da so me imeli radi. Živel sem v skupnosti, na nekem dvorišču, smo se prebijali z neko ihto, da moramo preživeti, ker hočemo preživeti. Zanalašč! Ne smemo govoriti slovensko? Bomo pa brali slovensko!

To, da je bilo moje zgodnje otroštvo v znamenju narečja, mi je tudi kot pesniku pustilo zelo jasno zavest o dragocenosti domačega narečja. Naše narečje je zelo bogato v primerah in pa, kar je nenavadno, precej bolj navezano na slovanske korenine kot pa narečja v sosednjih vaseh. Tega sem se zavedel šele po prihodu v Ljubljano. Kako naj se ločujem od prijateljev Nika Grafenauerja in Marjana Krambergerja? Ne po tistem slabem prizvoku, ki so ga imele moje pesmi, pisane pod vplivom italijanščine – tega se je bilo treba znebiti – ampak s tem, da jim dam pečat, duha jezika naše vasi. Križani smo od nekdaj znali govoriti zelo dvorezno, duhovito, zafrkljivo, radi smo pikri do drugih, obenem pa tudi tolerantni, kadar ta pikrost leti na nas. Zdi se mi, da me je tudi to izoblikovalo kot pesnika in da pride to še posebej v poštev pri mladinski poeziji. Besedne igre so postale ena temeljnih značilnosti mojih pesmi.

Ljubezen do slovenščine preseva skozi moje verze, ki očarajo otroke. Ti mi potem pošiljajo bodisi iz okolice Kopra ali iz Gorenjske ali iz Prekmurja svoje umotvore, pisane á la Miroslav Košuta. Nekateri revčki po svojih močeh parodirajo moje pesmi, marsikomu pa se utrne tudi kakšna huda, posrečena domislica. Zelo me veseli, da sem jih pomagal naučiti misliti, prispeval k njihovemu ozaveščanju glede tega, kaj je jezik in kaj se da iz jezika narediti. Torej: da igrice niso samo računalniške, ampak da se lahko igraš tudi z besedami in pri tem celo bolj uživaš, če si sam avtor – pa čeprav po zgledu Miroslava Košute.

Vrsto let ste živeli v Ljubljani in radi priznate, da ste se, čeprav ni bila ljubezen na prvi pogled, v njej počutili imenitno. Kako torej, da ni pustila večjega pečata na vaši poeziji?

Ljubljana dejansko ni bila ljubezen na prvi pogled, kajti že prvo leto sem zbolel in moral iti domov – z zelo slabim mnenjem o ljubljanski megli. Iz tistega časa se najbolj spominjam zadnjega, kar sem naredil: sedel sem na klopci v parku Zvezda in gledal svojo univerzo, teraso, s katere je Oton Župančič pozdravil osvoboditelje – in nenadoma vidim, oziroma ne vidim več ne univerze, ne pročelja in ne terase, ker je vse izginilo v sivi, neprodorni megli. Kmalu potem so me odpeljali v bolnišnico.

No, naslednje leto pa se je tu našla vesela družba Primorcev z ene in druge strani meje, ki je imela tudi svoj zbor, ki ga je nekaj časa vodil moj letošnji soslavljenec, sicer štiri leta od mene starejši Anton Nanut. K lepemu vzdušju je pripomoglo tudi poglabljanje v poezijo in prvi pesniški uspehi. Kaka nagrada vedno prav pride, pa če je še tako nepomembna. Moram priznati, da so zame najpomembnejša tista priznanja Mladih potov – prva nagrada za poezijo. To je bilo nepopisno, tako kot pozneje, leta 1978, nagrada Prešernovega sklada. Če sem pošten, sem te velike nagrade zdaj seveda zelo vesel, nisem pa več tako mlad, da bi premogel tisti užitek, ki so mi ga nudila prva priznanja. Leta ti pokažejo, kako je z nagradami: lahko jo dobiš ali pa – za iste zasluge – tudi ne. V trenutku, ko so nagrajevali druge, sem si rekel: "Navsezadnje, če jo je dobil on, morda bi si jo zaslužil tudi jaz ..." Kakor tudi mislim, da bi namesto mene lahko na odru stal kdo drug. Ampak to je že poslavljanje iz arene življenja, če se izrazim s Cankarjem. Včasih ni dobro biti prevelik realist.

V svojem govoru ste se poklonili tudi svojima velikima predhodnikoma Borisu Pahorju in Alojzu Rebuli. Kako pa kaj spremljate mlajšo generacijo literatov iz tega področja? Obstaja kdo, ki bi lahko prevzel pregovorno štafeto?

V glavnem jih nerad omenjam ... tako bom rekel: več je prozaistov kot pesnikov, glede na to, da je kovanje verzov težja obrt. Imamo pa že vrsto uveljavljenih proznih piscev. Če ne omenjam svojih letnikov, v prozi ne moremo mimo tega, kar je že napisal Marko Sosič, zelo profiliran pisatelj s svojim izbranim slogom in motiviko ter tisti, ki je na poti umetniškega dosegel morda največ. Zelo je priljubljen Dušan Jelinčič, ki je svojo zadnjo knjigo posvetil Lepi Vidi Devinski. Posebno med esejisti je posebno markantna pojava moj skoraj soimenjak Miran Košuta. In še bi lahko našteval in se opravičujem vsem, ki sem jih izpustil ... A vsi ti, ki sem jih omenil, objavljajo knjige – nimamo pa revije, v kateri bi polemizirali. Polemika brusi nože, pri brušenju nožev pa se krešejo iskre.

Slovenci si radi rečemo "narod pesnikov" - a vendar ste vi med našimi literati eden redkih, ki so začeli s prozo in šele pozneje začeli pisati v vezani besedi. Zakaj psevdonim, Miroslav Morje? Ste takrat še mislili, da boste naredili le kratek izlet v pesniške vode, ali pa je bilo ubesedeno tako intimno, da se niste hoteli razgaliti s pravim imenom?

Razlog je bila sramežljivost. Prozo sem lahko objavljal pod svojim imenom, še posebej zato, ker sem pisal za natečaje Primorskega dnevnika in podobno. To so bili problemi, ki me niso osebno razgaljali. Ampak v trenutku, ko sem moral izpovedat neka osebna čustva … Nasproti smo imeli razrede klasične gimnazije s, tako se mi je zdelo, čudovitimi dekleti, ki so nas realce navdihovala. Ne moreš tega napisati in objaviti. Človek bi se raje pogreznil v zemljo, kot šel med odmorom po hodniku. Zato se je torej rodil Miroslav Morje. Čim bolj pa se je luščil moj pesniški jezik, bolj mi je bilo jasno, da obstaja možnost, da krenem na pot poezije – čeprav sem se zanjo pozno odločil.
S tem "skrivanjem" mi je uspelo preživeti vseh pet le na realni gimnaziji – vse dokler nisem prišel v Ljubljano, kjer so me razgalili v Naši sodobnosti. Potem psevdonim ni imel več smisla, pa tudi v mestu se je bilo lažje skriti in nenazadnje, univerza je bila nekaj drugega kot srednja šola.

Poleg svojega pesniškega ustvarjanja ste v "zlatih letih slovenske popevke" delovali tudi kot tekstopisec, kar se vam je menda bolje finančno obrestovalo kot vse pesniške zbirke skupaj. Mislite, da je to na neki način odraz duhovnega stanja naroda in njegovih vrednot?

V oceno duhovnega stanja se raje ne bi spuščal, glede na to, da so se odnosi precej spremenili. A če se vrnem v tista leta, k temu, kdo je "kriv" mojega sodelovanja pri popevkah, je treba omeniti, da smo dotlej imeli katastrofalno primitivna besedila. Seveda nisem tega razrešil jaz – prvi, ki je besedila dvignil na višjo raven, je bil Gregor Strniša. Izjemen pisec besedil, še posebno songov, je bil tudi Frane Milčinski - Ježek. Ampak zame je bilo pomembno, da je pisal Strniša; če piše Gregor, smo takrat sklepali mlajši, ki je tako ugleden pesnik in v naših očeh zelo visoko ocenjen, potem jih lahko tudi mi. Pisal jih je tudi Niko Grafenauer, a izkazalo se je, da sem bil jaz morda bolj prilagodljiv, obenem pa sem imel še to prednost, da sem bil uslužbenec na radiu.
Kadar so bili v stiski, so razni Privški, Sepeti, Robežniki privihrali v tretje nadstropje: "Tovaaaariš Košuta, a vas smem prosit? Pridite v studio poslušat!" Tam smo melodijo posneli na tisti 24-kilski magnetofon. Če je bil Privšek, mi je še napisal stopice in mi povedal, s kakšno barvo naj se končujejo verzi. "Tu, če se da, besedo na -a, tu besedo na -e, ne dajte mi i-ja, ker bo pela ta-in-ta.“ Nekatere pevke so namreč zvenele čudno, kadar je bil na koncu verza -i … Poleg tega je bil običajno določen še datum: "Lahko dobim to do jutri zjutraj?"

No, in ko smo ob dveh končali službo, je šel Košuta domov s svojim trakom in tam sedel, dokler ni, v glavnem v nočnih urah, nekaj zapisal. Te popevke – z mojim podpisom jih je bilo najbrž kakih 150 – so se z drugimi vred iz tistega časa izgubile, razen seveda izvirne slovenske popevke, ki so bile običajno v okviru festivala Slovenska popevka nagrajene kar vse po vrsti. Nekatere so postale zimzelene, predvsem po zaslugi Elde Viler, Marjane Deržaj, Tatjane Gros in Edvina Flisarja – on, denimo, vsakokrat, ko Karitas organizira kakšno prireditev, zapoje Tam, kjer sem doma. Ker je tako zakonsko urejeno, se od tega hvalabogu plačujejo tantieme. Pesmi v berilih pa so lahko še tako lepe, a to je davek slovenščini in se ti v glavnem ne obrestuje.

V nekem intervjuju ste precej pronicljivo ugotovili, da je odnos Italijanov do Slovencev v Trstu najlažje začutiti na mestnem avtobusu. Je dandanes torej težko stopiti na avtobus ali ne?
Povedati moram, da zelo malo stopam na avtobus, odkar mi moje zdravstveno stanje to onemogoča. Poleg tega pa sem se iz mesta preselil na Kontovel, v ženino vas, kjer sva si dodelala staro hišo, kjer živiva precej samotno, ampak zadovoljno, med svojimi ljudmi – čeprav so Italijani v dobršni meri poselili tudi okoliške vasi. V času mojega otroštva v izjemno veliki vasi, kakršen je bil moj rodni Križ, skoraj ni bilo italijanske družine oziroma je bilo nekaj italijanskih družin, ki so se trudile govoriti po naše (razen karabinierjev in učiteljev, ki so jih poslali, da nas potujčijo). Zdaj je to drugače: nas je v bistvu potujčila italijanska televizija, posebej zato, ker dolgo nismo imeli svoje televizije, ker ko smo Slovenci končno dobili svojo televizijo, ta ni segala čez mejo – šele danes si televizija utira pot v določene doline! Zadnjič je bil pravi praznik, ko smo lahko sledili prvemu prenosu v slovenščini iz Rezije.

Če pa gledam na splošno, bi rekel, da so se v zadnjih letih stvari v mestu Trstu dovolj normalizirale, predvsem po zaslugi prejšnje občinske uprave, ki jo je vodil Riccardo Illy. Nasledila ga je desničarska uprava, ampak pod Illyjem smo dosegli to, kar so pokazali tudi na Prešernovi proslavi: pomolu Audace smo dodali še pripis 'Molo San Carlo'. To je dosežek. Hkrati smo poimenovali vrsto ulic na Opčinah (po Vladimirju Bartolu) ter ulice na Kontovelu – glavno po Ivanu Cankarju, drugo po Aškercu (kajti Aškerc je tam med ribiči zbiral motive za svoje pesmi) in po celi vrsti drugih, Slovencem naklonjenih Italijanih. A po italijanski zvijačnosti je manjkal poseben dekret, ki bi določal, od kod se črpajo sredstva in kako naj se zakon izvede. Nova uprava je ugotovila, da nima denarja za tablice teh ulic in že dva mandata župana Dipiazze sta minila, po mestu se je pojavilo ogromno tablic: 'naših' pa ni utegnil izobesiti ... Sam bi šel nabirat denar, če bi bil res v tem problem!