Prejšnji teden je na dan prišla novica, da je vlada Mira Cerarja decembra ukinila magnetograme oz. dobesedne prepise vladnih sej. Uradni razlog je bil varčevanje. Pisanje magnetogramov je po besedah vlade namreč zahtevalo veliko dela, generalni sekretarji in vsi tisti, ki so jim bili prepisi namenjeni, pa jih večinoma niti niso brali. Zato so se na vladi odločili, da sodelavce, ki prepisujejo seje, raje zaposlijo s kakšnim drugim, produktivnejšim delom. To je bila uradna razlaga.
A verjetno na odločitev niso imele nezanemarljivega vpliva številne zahteve po magnetogramu vladne seje s konca lanskega julija, ko so člani vlade odločali o kandidaturi takratne premierke Alenke Bratušek za evropsko komisarko. Prepis je dobil oznako zaupno, informacijski pooblaščenec je po zahtevi novinarja nato odločil, da na seji ni bilo čisto nič zaupnega, vlada pa zdaj to odločitev izpodbija z upravnim sporom. Izid še čakamo.
Čeprav so se v medijih takoj po razkritju odločitve o ukinitvi magnetogramov pojavili naslovi o prikrivanju informacij, pa se v osnovi ni veliko spremenilo. Vladne seje se še vedno tonsko snemajo in tonske posnetke je mogoče še vedno pridobiti tako kot prej. Ali jih bo vlada res izročila, je seveda drugo vprašanje. Vodja urada informacijskega pooblaščenca Mojca Prelesnik je v Odmevih tudi izpostavila, da je nova ureditev za zasebnost ministrov na neki način celo slabša, saj bodo poslušalci zdaj lahko poslušali njihovo barvo glasu, način govora ipd., česar iz prepisa ni mogoče razbrati.
Slovenija preglednejša kot druge države
In ker so v Sloveniji primerjave zelo priljubljene, zlasti z državami na severu Evrope, smo naredili kratko primerjavo ureditev. S švedske vlade so nam tako poslali pojasnilo, da se seje njihove vlade ne snemajo, prav tako jih ne prepišejo. Tudi javnost nima pravice do katerega koli posnetka vladnih sej. Morajo pa biti javne vse sprejete vladne odločitve.

Tudi v Estoniji je ureditev podobna. Seje vlade so zaprte za javnost, razen če se vlada odloči drugače, a praviloma se za to ne odloči. Odločitve morajo biti javne, Estonija je dobila celo mednarodno priznanje za svoje elektronske rešitve glede zakonodajnega procesa - diskusije in argumenti, uporabljeni v procesu sprejemanja odločitev, pa javnosti niso razkriti.
Islandija je še en primer, kjer so vladne seje do neke mere skrite pred javnostjo. Dnevni red vlade mora biti objavljen na spletni strani vlade po vsaki seji. Predlog altingija oz. islandskega parlamenta, da se sestanki vladnega kabineta tudi zapišejo, v leta 2012 noveliranem informacijskem zakonu ni bil vključen. Javne pa morajo biti odločitve.
Z nemške vlade so nam poslali pojasnilo, da magnetogrami vladnih sej javnosti niso dostopni 30 let. Po preteku tega časa pa ima javnost dostop do njih.
Bodo šli po tej poti tudi drugi organi?

Odločitev vlade tako ni nekaj, kar bi bilo povsem skregano s pravili drugod po Evropi. A pri tem je treba opozoriti na pomemben vidik, ki ga je na blogu Info hiše izpostavila nekdanja sodelavka urada informacijskega pooblaščenca Polona Tepina. Po njenih besedah vlada sicer z ničimer ni bila zavezana k objavljanju magnetogramov, a bi poteza lahko za seboj potegnila tudi delovanje drugih državnih organov.

"Dokument, ki ga ni, ne povzroča glavobolov. To pa je nevarna praksa, ki lahko vodi tudi v skrivanje ali uničevanje dokumentov, saj je lažje reči, da dokumenta ni, kot se ukvarjati z nadležnimi novinarji, z utemeljevanjem izjem, z nadzornimi institucijami," opozarja Tepina, pri čemer se še vpraša, ali bo vlada po določeni količini zahtevkov seje nehala tudi snemati.