Smiljka Turk je skupaj s svojim možem prišla v Slovenijo leta 1986. Mož, geolog, je prišel v službo v podjetje Nafta Lendava. V Lendavi sta nameravala ostati štiri leta in se potem vrniti v Zagreb. Izteklo pa se je popolnoma drugače. Vzljubila sta to okolje, kraje in tudi slovenski hribi in gore so bili bliže in še ljudje so jima prirasli k srcu. Pa Lendava kot multikulturno mesto z madžarščino, s katero sta se morala seznaniti in jo zdaj razumeta. Osvojila sta drugačne navade, tudi prehranske in nazadnje ostala v Lendavi osemindvajset let.

Leta 2004 je postala rejnica, saj se je njen edinec, ki ga je rodila pri štiridesetih, počutil osamljenega in jo je nagovoril, da je v družino sprejela vrstnika, Patrika. Tako se je začela njena rejniška zgodba, ki jo je po dvajsetih letih pripeljala do priznanja za rejniško dejavnost Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Rejnica je bila tudi njena mama.

Kot inženirka računalništva v tistih časih ni našla dela v Lendavi ali Prekmurju, zato je dodatno končala srednješolsko izobraževanje za zdravstveno tehnico po sistemu 3 + 2 in se pozneje zaposlila v sociali kot oskrbovalka starejših. Z možem sta za svojo družino iskala mirnejši prostor in večjo parcelo v naravi, v bližini potoka, da bi tako mirno in bolj samooskrbno preživljala svoje dni po upokojitvi, pa tudi da bi otroci imeli več prostora in možnosti za igro in da bi bili bliže šoli. Izbrala sta Puconce, kjer se manj dogaja kot v Murski Soboti ali v nekem večjem mestu, ker so otroci, ki pridejo v rejništvo, pogosto zelo travmatizirani in potrebujejo urejen, miren in tih dom v mirnem okolju. To jih je v Puconcih kot družino zelo lepo sprejelo.

Leta 2004 ste se odločili, da boste v rejništvo sprejeli prvega otroka. Takrat ste še živeli v Lendavi, dvajset let je že minilo, danes pa imate tri najstniške otroke in dekle, ki se pripravlja na študij.
Ja, dvajset let je že od takrat in ob vsem moram povedati, da je bila rejnica že moja mama. Tako kot moj otrok sem bila tudi jaz edinka in sem se zelo lepo razumela z rejniškimi otroki, ki so prišli v našo družino. Vesela sem bila, da nisem več sama. Pri sosedovih so imeli štiri otroke, pri drugih so imeli dva. Ko smo se skupaj igrali zunaj, so šli oni zvečer skupaj domov, jaz pa sama, in to mi ni bilo všeč. Potem se je mama odločila, da bo vzela dve deklici, njun oče je bil pri modrih čeladah v Afriki in potrebovali sta takojšnjo nastanitev.

V tistih časih so na Hrvaškem potrebe po nastanitvi rejniških otrok objavljali samo v lokalnem časopisu. Tako sem že v otroštvu vzljubila to delo, ki sploh ni delo, ampak poslanstvo, ki ga je opravljala moja mama. Tudi moj sin je pozneje, v maminih poznih letih, opazoval te že odrasle ljudi, ki so še naprej živeli pri moji mami, in tako je on tudi sam en dan izrazil željo po tem, da bi v družino vzeli enega otroka. Nekega dne je med igro rekel: »Veš, mama, vidva z očetom se bosta postarala in jaz se ne bom imel s kom igrati. A ne bi vzeli enega otroka, s katerim bi se lahko igral?« Seveda otrok odrašča in lahko pozneje spremeni mnenje, a on ga ni spremenil. Ves čas je ponavljal, da bi imel fanta, s katerim bi šel skupaj v šolo in ki bi mu pomagal. Bili smo dovolj dobro situirani, da bi si to lahko privoščili, le to me je motilo, da smo živeli v bloku. A na srečo je ta fant prav tako prišel iz blokovskega naselja. Patrik je ostal pri nas enajst let.

Vi ste sploh znani po dolgotrajnih rejništvih, saj pri vas otroci ostanejo do konca, kajne?
Tako nekako je to obdobje okoli devet let in zdaj se je res izkazalo, da je skoraj natanko tako. Petra, ki bo kmalu študentka, je enajst let pri nas, šestnajstletni Marcel je pri nas sedem let. Pridejo, ko si še mlajši, potem se staraš, oni pa odraščajo. In res je lepo, da jih lahko dlje časa spremljaš. Še to moram povedati, da se vedno nekako zgodi, da v družino pride otrok, ki prav sodi vanjo, in to je zelo lepo, ker ni nujno, da se vsak otrok vklopi v vsako družino. Otrok, ki prihaja v rejništvo, ima svoja pričakovanja od rejniške družine, ki se ne skladajo vedno s tem, kar nazadnje dobi. Otroci, ki so prej živeli na podeželju, obožujejo traktorje, obožujejo živali. Njihovim željam in pričakovanjem poskušajo ugoditi. Sama sem ponosna in vesela, ko pomislim na prav vsakega izmed naših otrok. Treba je vztrajati, ker to ni samo življenje, to je eno garaško poslanstvo. V življenju z otroki pride do raznih nepričakovanih, tudi neprijetnih dogodkov, vendar če ti uspe vzdrževati zelo dolgo oziroma trajno rejništvo, to pomeni, da si pri delu, ki ga opravljaš, zelo uspešen.

Trije najstniki in študentka so zdaj v vaši družini, to je veliko, navsezadnje bi se prav lahko že upokojili.
Petri je spodrsnilo pri maturi, tako da čaka na naslednje leto, da vpiše študij. Je krasna deklica, saj ste jo srečali v naši konferenčni sobi, kot rečemo jedilnici, ki je res velika in primerno opremljena za otroke, za hranjenje in za bivanje. Petra in Marcel imata vsak svojo sobo, mlajša dva pa sta skupaj v eni veliki sobi vsak s svojo pisalno mizo in računalnikom. Imamo tudi tri kopalnice.

Vsak otrok prinese s seboj svojo težko travmatično zgodbo. Marcel, ki je pri nas že sedem let, mi je od vseh najbolj zlezel pod kožo, čeprav imam rada prav vse. On ves čas malo tekmuje, ampak se trudi in me tako dobro pozna, da že vnaprej ve, kaj bom povedala glede tega, kaj je prav in kaj ne. Za vsako stvar je tudi pripravljen priti na pomoč; recimo pri delu zunaj. Najraje pa kuha, ker takrat ve, da bo jedel tisto, kar ima najraje. Pred letom in pol smo dobili še dva sorojenca, ki sta zdaj stara trinajst in štirinajst let, po hitri odločitvi sodišča in Centra za socialno delo. Tega nisem načrtovala in tudi zaradi svoje starosti sem nameravala počasi končati to poslanstvo, vendar sem bila skoraj primorana oziroma pravzaprav postavljena pred dejstvo, ali se bom odločila ali ne. Ni mi žal, da sem se odločila in sprejela ta dva otroka.

Na začetku je bilo težko, kot pri vseh, in še ustaljena ritem življenja in red, ki mi ga uspe ustvariti, se podreta, ko pride naslednji otrok, v tem primeru celo dva. Otroci imajo svoje navade in pravila, ki jih prinesejo s seboj. Na srečo so se naši otroci pripravljeni prilagoditi in pomagati tistim, ki pridejo na novo, zato se družinski življenjski ritem v dveh ali treh mesecih ustali. To je proces in najbrž imam srečo ali morda tudi tako energijo. Sama sem precej emotivna, pa tudi vesela, rada se pošalim. Ko pa gre za otroke, ohranim tako hladno glavo, da se na vsak njihov negativni odziv ali dejanje najprej odzovem afirmativno in povem, kaj je bilo pri tem dobrega, naredim vejico in povem še, kaj pa je res slabo in nesprejemljivo, in potem težavo razrešimo. Lahko rečem, da doslej ni bilo večjih težav. Poznam težave, s katerimi se srečujejo rejnice, s katerimi se družimo in srečujemo na Centru za socialno delo v Murski Soboti.

Najpomembnejša je travmatiziranost otroka, koliko časa je bil deležen trpinčenja in tudi kaj se je dogajalo v biološki družini. Nekaterim je primanjkovalo hrane, pomembno pa je tudi, ali je bil otrok deležen ljubezni ali je bil sprejet in ali so bili odnosi v biološki družini razumevajoči. Potem še, ali je prišlo do večjih sporov ali je bil eden od staršev odsoten ali je moral biti otrok sam doma in ali so se starši vdajali alkoholu. Nekateri zavračajo otroka. Biološki starš je starš, vendar pa ni vsak opremljen za svojo vlogo starša. Že na začetku poskusiš temu otroku razjasniti, da ta človek je njegov starš, in sama se vedno ukvarjam s tem. Ne glede na vso to mogočo negativnost, ki jo je doživel otrok, na osebnostne motnje in slaba dejanja starša, on ostaja otrokov starš, in ko bodo leta minila, bo ta otrok poiskal svoje biološke starše in jim v večini primerov vse odpustil, ker navsezadnje so to njegovi starši.

To je tudi v otrokovo dobro, kajne?
Tudi sodišče zadnje čase daje precej velik poudarek na stike otroka z biološko družino. Prav ta dva otroka, ki sta k nam prišla pred letom in pol, sta dejansko vsak drug konec tedna pri mami. Ne le, da poznamo mamo, poznamo tudi očeta. V našo rejniško družino smo dobili še tri; babico in dedka po očetovi strani in babico po mamini strani. Tu so še botrice, bratranci in tako naprej.

Moj način je tak, da te starše pogosto povabim na kosilo ali da pridejo na obisk, ko imajo čas. Pomembno je, da otroci vidijo, da kljub temu da so pri nas, imajo svoje starše. Rejništvo naj bi bilo začasno, vendar pa se je pri meni izkazalo, da to delam na dolge proge. Če dam otroku sporočilo, da sem sprejela njegove starše in da imam do njih spoštljiv odnos, jih objamem, ko pridejo, je to na neki način tudi začetek dela z vso biološko družino. Poskusim jih malo zbližati in jim pomagati, da bi lahko zgladili nesoglasja, do katerih je prišlo, ker otrok, ki pride v rejniško družino, ima – in je tudi normalno, da ima – neki svoj odziv na svojo biološko družino. "Zakaj moram? Zakaj ste mi to naredili," se sprašuje. Potem poskusimo delati z biološko družino, to pa je še en velik zalogaj za rejništvo. Včasih sodišče morda temu ni posvečalo take pozornosti, danes pa in mislim, da je to prav. Otroka je namreč treba poučiti tudi o tem in na tak način, saj lahko vedno pride do tega, da se vrne v svojo biološko družino.

V Centru za socialno delo Murska Sobota, pod katerega spadate, so opisali, da ste visoko motivirani za svoje delo in da ves čas dajete prednost otrokovim koristim.
Drugače ne gre. Motivacija mora biti in iznajdljivost tudi. Vsak dan si moraš že zjutraj zamisliti, kakšen bo dan z otrokom, kaj boš počel skupaj z njim.

Šolske obveznosti so seveda na prvem mestu. Najprej naredimo domače naloge. Če pri tem sama nisem visoko motivirana in če ne dajem vsega od sebe, ne morem pričakovati uspeha. To je podobno kot v službi. Če več narediš, pride nagrada in si tudi zadovoljen zvečer, ko greš spat. Sama vsak dan nekaj preberem, in to najdem tudi v literaturi. Tudi sama se moram izobraževati, ker gre čas tako hitro naprej, da danes ne zadostuje več tista klasika, recimo Dostojevski. Prebirati moramo tudi sodobno književnost in se seznaniti s slengom, ki ga uporabljajo otroci, da vemo, o čem se pogovarjajo med seboj. Ves čas moram biti stoodstotna. Dan se začne ob šesti uri, konča pa se zvečer, ko zadnji otrok zaspi. Takrat grem v jedilnico, pospravim in počistim. Ob 21-tih 15 je čas za spanje. Malo še poklepetajo, sama pa imam »vroči stol« pred sobami in vzamem telefon ter malo pogledam, dokler se ne prepričam, da so zaspali.

Kako je pri vas, ko otroka sprejmete v družino?
Takrat ne veš veliko, zbiraš podatke, temu rečemo anamneza. Morda ima epilepsijo ali nočne more. Ne morem kar oditi v svojo spalnico in biti mirna. Opazujem, ali bom morda slišala kakšne zvoke. Takrat stopim v sobo in pomirim otroka. To se na začetku pogosto dogaja, ker otrok še ni dovolj sproščen, da bi takoj v miru zaspal.

Je pri vašem delu oziroma pri rejniškem delu na splošno najzahtevnejše tisto obdobje, ko otrok pride v družino?
Ja, temu obdobju rečemo navajanje na novo družino po eni in na otroke po drugi strani. Takrat otrok ne pove nič. Dobesedno se zapre v svojo školjko, kot se tudi mi odrasli ob novih izkušnjah, recimo zdaj jaz pred vami. Rada bi, da o meni dobite čim boljše mnenje. Oni tudi govorijo samo lepe stvari, kot da se jim ni nič zgodilo. Pač je tako bilo, nimajo slabih besed o ljudeh, ki so jim prizadejali travme, pač pa se zaprejo vase. Potem se počasi, plast za plastjo odpirajo. Otroku pomagamo, da se odpre, da ubesedi svojo travmo, da se z njo bolje seznanimo. Kaj je bilo tako moteče, kaj je tako prizadelo otroka in ne nazadnje, zakaj je otrok moral priti v novo družino. Nekateri otroci so takoj pripravljeni govoriti o tem, zakaj, kako in kaj se je dogajalo v njihovi matični družini, drugi pa rečejo, da je bilo vse v redu in da sami ne vejo, zakaj so tu, in da je pač CSD tako odločil. Tako je CSD pogosto dežurni krivec za to, kar se jim je zgodilo. Pojasnim jim, da je CSD samo posrednik, ki je posredoval oziroma prišel v družino in ugotovil, da tam ni tako, kot bi moralo biti, da bi lahko rekli, da imajo otroci varno okolje, primerno socializacijo in mirno otroštvo. Ta proces je dolg. Pri nekaterih gre hitreje, pri drugih počasneje. Pri našem najstarejšem traja že skoraj eno leto. Po delčkih gre, po atomih, ne molekulah, da dobiš iz njega informacijo. Še to moram povedati, da je lažje delati z otroki iz različnih družin kot pa s sorojencema, ker drug drugega podpirata v molku. Zato je v našem primeru to delo oziroma poslanstvo nekoliko zahtevnejše, ker je težje priti do nekaterih informacij. Še dobro, da sem imela do zdaj srečo s to biološko družino, da so prišli na obisk, da smo se pogovarjali po telefonu. Vedno povem kaj dobrega, pa tudi kaj slabega. Pogovore pa potrebujem, da bom znala ukrepati, ko bo šlo za zdravje. Otrokovo psihično zdravje je namreč najpomembnejše, saj vpliva tudi na fizično zdravje.

Pri Centru za socialno delo Murska Sobota zelo cenijo, da imate dobre odnose z biološko družino, in menijo, da so zato rezultati rejništva boljši. Kaj so pa za vas osebno dobri rezultati rejništva? Kako se to opazi?
To opazimo v zadovoljstvu otrok, ko vidijo, da sem sprejela njihovo biološko družino. To pomeni, da otrok nima samo mene, ampak še mamo ali očeta. Pa tudi da prihaja na obisk. Zame je to uspeh, ker nikoli ne vemo, kdaj bo prišlo do »klika«, do trenutka, ko se bo otrok vrnil v svojo biološko družino. To daje neko zdravo podlago, ki jo nudim, to pomeni, da ni slabih besed ali sovraštva, niti krivde, ki bi jo pripisovali biološkim staršem. Ker če bi oni znali ravnati drugače, bi tako ravnali. Vsak starš je tudi sam prišel iz svoje biološke družine, v kateri se je dogajalo marsikaj in v kateri ga starši najbrž niso zmogli naučiti pravilnega ravnanja z otroki. Sama grem celo tako daleč, da otroke spodbujam, da obiskujejo svoje družine, tudi ko odrastejo, ko so samostojni, a jim odsvetujem, da bi pri svojih bioloških starših puščali svoje otroke. Mislim, da ima vsaka družina še eno družino, ki je vir vsega tega dogajanja.

Pohvalili so vas tudi, da zelo skrbite za izobrazbo otrok, da se zanimate, kaj delajo v šoli, da spodbujate dobre učne navade, tako da otroci opravijo svoje šolske obveznosti. K temu najbrž pripomore tudi to, da z možem cenita izobrazbo, saj sta tudi sama univerzitetno izobražena.
Vsi naši otroci so hodili v osnovno šolo Puconci. Brez pomoči, ki jo dobim v šoli od ravnatelja, psihologinje in razredničark, vsega tega kljub kilometrom, ki jih prehodim v šolo, ne bi zmogla. Kar koli se zgodi, imajo mojo telefonsko številko. Pokličejo in vse takoj uredimo. Za Marcela sem res obrabila nekaj parov čevljev, ker sem morala nenehno hoditi v šolo, vendar pa mi ni žal. Marcela namreč sovrstniki niso dobro sprejeli, zato so bile težave. Ko gre za izobrazbo, pa res skrbim za red, disciplino in delo, saj brez tega ni nič. Glede discipline v šoli pa vidim tudi družine z biološkimi starši, ki se morajo občasno oglasiti v šoli. Nekateri starši se danes ne morejo dovolj posvečati svojim otrokom že zaradi preobremenjenosti z delom in tudi z vsemi drugimi stvarmi. Ni vedno tako, da jim ne bi bilo mar. Otroci so največji zaklad, kar jih imamo. Zame je to zelo pomembno. Še enkrat pa poudarjam, da brez dobrega sodelovanja z osnovno šolo Puconci, njihove podpore in pomoči ter prepoznavanja otrokovih šibkih točk in razumevanja tega, da se lahko otrok sredi pouka odzove iz svoje travme, ne bi šlo. Iz šole me pokličejo in mi povejo, kaj se je zgodilo, in potem znam s tem delati tudi doma. Z vsemi šolami dobro sodelujem, tudi s Petrino srednjo zdravstveno šolo, ki jo je končala. Obvezno se odzivam na vse, kar se dogaja v šoli, ker če otrok vidi, da tudi jaz hodim v šolo, ve, da mora tudi sam kaj narediti.

Ste računalniška inženirka, vendar pa v svojem poklicu niste delali.
Ne, nikoli. Živela sem v Lendavi in nisem znala madžarsko, zato se nisem mogla zaposliti. Sama sem v poklicu seveda potrebovala angleščino, a tam je bilo narodnostno mešano območje in je bila madžarščina obvezna. Pa še kriza se je začela in niti na bankah niso imeli računalnikov, pa še iz Zagreba sem prišla s to izobrazbo, ki je bila takrat redka. Tako sem se odločila za vpis v srednjo zdravstveno šolo v Rakičanu, opravila program 3 + 2 in postala tehnica zdravstvene nege. Potem sem delala na Centru za socialno delo v Lendavi kot oskrbovalka. Vedno sem bila pripravljena delati kar koli, ne glede na izobrazbo. Tudi ko sem prišla v Lendavo, sem nekaj časa z nekim veterinarjem po hlevih štela živali, pa pri nekem podjetniku sem šivala. Hotela sem namreč delati, da bi imela svoj denar oziroma neodvisno eksistenco. To pogosto pripovedujem tudi svojim otrokom. Ko sem tako marsikaj delala, sem spoznala veliko ljudi različnih usod in prišla tudi do svojega poslanstva, ki ga opravljam zdaj.

Nekako domnevam, da vam je rejniška kariera najljubša in da vam je dala največ zadovoljstva.
Res je. To poslanstvo, ki ga opravljam, me popolnoma izpolnjuje. Povedati moram namreč, da tudi mi zelo veliko pridobimo, ne le dajemo, ker nas naši otroci veliko naučijo. Oni so hkrati naši življenjski učitelji. Učijo nas drugačnega pogleda na svet. Mi, ki izhajamo iz zdravih družin in zdravih okolij, drugače gledamo na svet. Poleg tega pa nas bogato poplačajo, ko so veseli in zadovoljni z malim, bodisi z darili, ali s čimer koli. Drug drugega bogatimo.

Pri Centru za socialno delo Murska Sobota so zapisali, da je dragoceno pri vas kot rejnici tudi to, da znate poskrbeti zase, za svojo rekreacijo, za kulturno udejstvovanje in da se znate razgledati naokoli.
Stari pregovor o zdravem duhu v zdravem telesu drži. Vsak večer si vzamem čas za dolg sprehod. Z možem sva veliko hodila v hribe, bila sva planinca; od Triglava dol do Gevgelije, pa Tara, Durmitor, vse te znane destinacije sva prehodila, pa tudi tiste manj znane. Žal pa naši otroci razen Marcela niso navdušeni nad tem. Kljub temu pa skrbim za rekreacijo in zdravje od prehrane naprej, ki jo dajem tudi otrokom na izbiro. Nekaj hrane pridelava na svojem vrtu, jajca kupujemo pri domačih kmetih; skratka zdravo hrano in gibanje priporočam tudi otrokom. Z gibanjem vitaliziramo telo, se obnovimo in smo zjutraj pripravljeni na nov dan in novo delo, ki se ga lahko sproščeno lotimo.

Tako dajete tudi dober zgled otrokom.
Seveda, seveda, da je dober zgled, ker vsak otrok tudi posnema odrasle oziroma se jim nekako poskuša približati. V koronskih časih smo vsak dan prehodili kilometre in kilometre. S seboj smo vzeli malico in tako spoznali vsako ped našega okolja na območju Puconcev, kjer živim že dvanajst let.

Na CSD Murska Sobota so zelo zadovoljni z vašim rejniškim delom, zato so vas predlagali za prejemnico priznanja ministra za delo, družino in socialne zadeve oziroma priznanje ministrstva. Ena izmed treh rejnic ste, ki so prejele to priznanje. Kako pa ste vi zadovoljni s Centrom za socialno delo?
Poleg osnovne šole Puconci moram posebej omeniti gospo Natašo Meolic, s CSD Murska Sobota, ki se res na vso moč trudi, da tudi nam rejnicam omogoča, da se enkrat mesečno dobimo in se pogovorimo. Med našimi sestanki namreč steče pogovor o problematiki in potem nekako rejnice delimo med seboj izkušnje in druga drugi pomagamo z nasveti.
Pomembno je tudi, da ne delajo razlik med otroki pri obdarovanju, pa eden izmed redkih CSD je, ki tudi otrokom omogoča druženja večkrat na leto. Omogočijo jim bovling, izlete, delavnice in druga druženja. Otroci se ob tem res dobro počutijo, ker dobijo pice in svoje kokakole. Pa tudi med seboj se spoznajo otroci in vsi skupaj postanejo ena velika družina. Zato res hvala, ker sredstva za to je dandanes težko dobiti. Naš Marcel je recimo nekega dne dekle, ki jo je tako spoznal, povabil na večerjo. To je res dragoceno. Ti otroci namreč med seboj delijo podobne usode in tudi predsodke, zato je pomembno, da so drug drugemu blizu. Glej, meni je tako bilo, tebi je tako bilo. Tega priznanja, ki sem ga prejela, sem zelo vesela in ga razumem kot priznanje vsem rejnicam, ne le meni. Tokrat sem ga dobila jaz, zaslužijo pa si ga prav vse.

Tudi to sem vas hotela vprašati, kako ste zadovoljni, z izobraževanji. Tu sem dobila vtis, da ste zelo zadovoljni.
Izobražujejo nas zelo kvalificirani socialni delavci, pravniki in sodnice, ki se ukvarjajo z nastanitvami ali odločanjem o tem, ali je za otroka najbolje, da gre v rejništvo. Brez tega ne bi šlo. Vedno imamo potem zelo veliko vprašanj. Od vsakega takega izobraževanja veliko odnesemo. Tudi o tem, kako ravnati, da se obvarujemo nekaterih težav. Žal pa nimamo kompetenc za podpisovanje dokumentov ob vpisu v šolo, za nekatere zdravstvene posege in operacije in podobne zadeve. To je še vedno naloga njihovih bioloških staršev. Mislim, da je to velika napaka. Sicer pa sem res zadovoljna. In za otroke res skrbim kot za svoje. Rada bi povedala še to, da imamo doma vrata s ključavnico na prstni odtis in otrokom, ki se osamosvojijo in zapustijo naš dom, povem, da se lahko v stiski vrnejo, saj njihov prstni odtis ostane v sistemu.

To je pa veliko zaupanje do otrok, ki odidejo.
Zelo sem vesela, ko me obiščejo in povejo, kako jim gre, se pogovorimo, obujamo spomine na neumnosti, ki so jih počeli.

Še finančnega vidika se morava tukaj dotakniti in mislim, da s tem niste tako zadovoljni. 163 evrov je mesečna nagrada za rejnico.
Žal moram povedati, da sem zadnjič, ko sem dobila to nagrado, to omenila pri gospodu ministru Luki Mescu. Sprejel nas je njegov sekretar. Obljubili so nam, da se bo ta znesek zvišal, vendar šele 1. oktobra, to pa je res škoda.

Znesek nameravajo podvojiti, kajne?
Ampak ne gre brez procedure in zamika. Ko stavkajo zdravniki, to uredijo. Ne pride nam na misel, da bi rejnice pripeljale otroke pred ministrstvo ali pred parlament in zahtevale povečanje finančne nagrade za naše delo, je pa to, kar doživljamo, ponižujoče. Gre namreč za 24-urno varstvo, delo in odgovornost. Opravljamo prevoze k zdravnikom, na terapije, izobražujemo se. Pa tudi materialni stroški, ki jih dobimo za oskrbo otroka, bi se lahko zvišali.
Argument proti temu je, da bi rejnice to začele delati zaradi denarja in ne zaradi otrok. Povem vam, da je ta argument nevzdržen, saj nobena rejnica ne sprejme otrok zaradi denarja, ker ta trud, to celodnevno delo, tega poslanstva se ne da poplačati samo z denarjem. Veste, otroci tudi kaj poškodujejo in je treba popraviti, pobeliti sobo in še mnogi drugi skriti stroški so, ki jih nihče ne povrne. Mislim, da je tak odnos do rejnic skrajno neodgovoren in da potrebujemo drastično reformo, ker toliko, kot je staro rejništvo, je stara tudi zakonodaja, ki ga ureja. To je za sodobno evropsko in slovensko državo nevzdržno.

Vračam se k vašim uspehom z otroki. To, da imate bodočo študentko, otroka, ki želi študirati, rejniškega otroka, ki želi študirati in bo študirala. Najbrž ima tudi tista vaša impresivna knjižnica v prvem nadstropju nekaj opraviti s tem.

Ja, verjetno. Glede na to, da zelo veliko beremo in smo knjižni molji. Kamor koli gremo po bolšjih sejmih ali po starinarnicah, zbiramo tudi knjige.

Enciklopedije je naša Petra več uporabljala kot računalnik, ker takrat še ni bilo toliko podatkov, dostopnih na spletu, in strica Googla, ki naj bi ponujal vse. Tudi sicer, ko kaj potrebujemo, pogledamo v knjigo, ker mislim, da je knjiga nekako živa, in ko jo vzamemo v roke, zaživi v naših rokah. Petrino odločitev, da bi rada študirala, pa res spodbujamo. Ta hip je sicer zelo zaljubljena, a upamo, da bo zvozila oboje.

Kaj pa menite o prihodnosti rejništva v sodobni družbi in tudi v sodobni Sloveniji? Zanimivo je, da ste vse tri aktualne prejemnice priznanj iz severovzhodne Slovenije. Ali nam to lahko kaj pove?
To nam marsikaj pove. Mislim, da se rejništvo dobesedno kruši. To je tako, kot da imate beton, v katerem ni dovolj sestavin. Je pa rejniška tradicija v Prekmurju res živa in najbrž nas je tukaj največ. Ne vem, kako je drugje, vendar ne vidim lepe prihodnosti za rejniško dejavnost, pravzaprav ne za dejavnost, ampak za poslanstvo, ker je v takih razmerah skoraj nemogoče. Sama sem si svoj dohodek ustvarjala v službi, za tiste rejnice, ki pa se odločajo za profesionalno rejništvo, pa menim, da je 163 evrov mesečne nagrade za njihovo delo na otroka premalo, da bi lahko samostojno živele. Nimajo niti pravice do malice, regresa, dopusta, celo bolniške odsotnosti. Ko bi vsaj imele svoje zagovornike. Sama sicer nimam težav s starši otrok, obstajajo pa rejnice, ki so v hudih sporih s starši in ti spori pristanejo celo na sodišču. Te bi nujno potrebovale nekoga, ki bi jih tam zastopal, ko padejo v levje žrelo. Tam imajo, recimo, starši brezplačne odvetnike, pred katerimi so naše rejnice nemočne. Sicer pa upam, da država ne razmišlja, da bo skrb za otroke, za katere starši ne zmorejo poskrbeti, rešila z domovi. Otrok pač potrebuje družino. Vse namreč izhaja iz družine; to, v kakšno osebo se boš razvil in kaj in kako boš v življenju počel.

Tudi mi, ki se trudimo nadomestiti to družino, vemo, da je težko. Vemo pa tudi, da za otroke institucije, kot so domovi, niso primerni. Pri nas doma kajenje, pohajanje, alkohol niso dovoljeni. Upam, da to ni prihodnost slovenskega rejništva, to bi bilo namreč zelo žalostno.

Zdaj so pri vas trije najstniki in bodoča študentka. Boste s tem krogom otrok končali svoje rejniško poslanstvo?
Ne vem. Če sem iskrena, sem ga nameravala končati že po Marcelu in Petri, vendar pa se je zgodilo tako, da nisem mogla reči ne. Počasi bi res že bil čas za upokojitev. Nisem pa starejša samo jaz. Poglejte populacijo, statistiko in videli boste, kdo so rejnice. Mladih rejnic skorajda ni. Mlade so le rejnice, ki skrbijo za svoje mlajše brate ali sestre, ki so izgubili starše. Po večini smo vse iz starejše populacije in tiste, ki smo se tega lotile z ljubeznijo in ne zaradi denarja. Vendar pa tako ne bo šlo več dolgo naprej. Moja otroka si želita letos odpotovati v Turčijo z letalom. Že dve leti mi to govorita. Kje bom napraskala denar, ne vem. Vem pa, da jima bom ugodila, ker življenje je eno edino, in če si to tako želita, bom nekako priskrbela ta denar. Nekaj iz svoje pokojnine, nekaj pa upam, da bo tudi naš upokojeni geolog delal na črno, da bo denarja za to, ker iz rejniškega denarja tega ne moremo izvesti. Otroka si to močno želita, ker se še nikoli nista peljala z letalom. In še en aspekt je zelo pomemben. To so vrstniki. Ti imajo prestižne telefone, prestižno garderobo, in če tega ne spremljaš … tvoj otrok je, ne glede na to, da je drugačen že zato, ker je v rejništvu. Tudi temu moramo posvečati pozornost. Ni rečeno, da mora biti vse Nike, ampak vsaj čevlje si želi take. Res se potrudim, ker vem, da veliko pričakujejo tudi od daril, ki jih dobijo. Za nastanitev dobimo 400 evrov na otroka. Konča se že z nakupom postelje in jogija. Saj ste videli v sobi pisalne mize, računalnike. Malo je pomagal CSD Murska Sobota s prispevkom, ker nismo mogli hkrati opremiti sobe za dva.

Hvala lepa za ta pogovor. Mislim, da smo videli, da je to priznanje šlo v prave roke. Hvala za vašo posvečenost rejniškemu poslanstvu.
Tudi jaz se zahvaljujem vam in pozivam družine, mlade družine, ali družine, ki so pripravljene, da bi se posvetile rejništvu, ker otrok, ki jih potrebujejo, je zelo veliko. Nekako: dajmo, Slovenija! Slovenci smo vedno solidarni in tudi pomagamo na vse načine. Veliko otrok je, ki potrebujejo topel dom, zavetje in zdravo družino. Še enkrat prosim tiste, ki to berejo, da razmislijo, ali so se pripravljeni oglasiti na CSD in se pozanimati o tem. Če delate v službah, ki vam ne ustrezajo, so nesmiselne in ste v njih slabo plačani, imate pa hišo oziroma prostor, ki bi ga lahko ponudili otrokom, ki potrebujejo družino, se morda lahko preusmerite v zelo lep poklic in najdete svoje poslanstvo. Sama sem hvaležna za vsak dan, ki sem ga preživela s svojimi otroki.