Skoraj šest let po začetku uporabe družinskega zakonika sodni svet ugotavlja, da je stanje na področju družinskega sodstva skrb vzbujajoče. Velik pripad zadev, premalo sodnikov na družinskih oddelkih, premalo ustreznega kadra tudi na centrih za socialno delo in že leta kronično pomanjkanje izvedencev: psihologov, kliničnih psihologov in pedopsihiatrov. Podpredsednik sodnega sveta, vrhovni sodnik Matej Čujovič je v oddaji Studio ob sedemnajstih dejal, da so sodišča z zakonikom začela voditi več kot 20 novih postopkov, poleg tega je sodni postopek drugačen od upravnega, ki so ga prej vodili centri za socialno delo. Je pa kljub vsem težavam prepričan, da je prav, da so ukrepi za varstvo koristi otrok prešli iz pristojnosti centrov za socialno delo v pristojnost sodišč.

Vsaka nerešena zadeva je ena družina

Da je stanje res skrb vzbujajoče, se strinja tudi vodja družinskega oddelka na okrožnem sodišču v Ljubljani Tadeja Oštir. Pozdravlja, da je na problematiko opozoril Sodni svet. "Na sodiščih se seveda trudimo po svoje," pravi Oštirjeva, "veliko si obetamo od zadev, na katere je opozoril sodni svet. Zlasti glede izenačitve obremenjenosti sodnikov in števila zadev, ki jih še zmore obravnavati sodnik." Na okrožnem sodišču v Ljubljani je na družinskem oddelku 14 sodnic, fluktuacija je velika, pojasnjuje Oštirjeva. "Od leta 2019 je na oddelek prišlo 18 sodnikov, odšlo jih je 10. To je zelo velik zalogaj tudi v organizacijskem smislu, s predodeljevanjem zadev. Vsak odhod pomeni tudi določen zastoj v postopku. Na našem sodišču smo v zadnjih petih letih prejeli 2500 zadev letno in jih toliko tudi rešili. Zelo pa nas obremenjujejo zadeve, ki jih že imamo na mizi. To je približno 1500 nerešenih zadev. Torej, te so ves čas pri nas, dobimo pa vsako leto še 2500 novih, toliko jih tudi rešimo. Ampak breme nerešenih zadev ostaja. Na sodnika 120 zadev. Ali če rečem drugače, to je 120 družin." Sodnica Tadeja Oštir je prepričana, da bi družinski sodniki kakovostno na leto lahko rešili približno 80 zadev. Vrhovni sodnik Matej Čujovič dodaja, da zadeva ni končana, ko sodnik izda sodbo, na primer otroka namesti v rejništvo, ampak mora za tega otroka skrbeti še naprej. Nadzira, kako se ta sodba izvaja. "Formalno sicer postopek konča, ga statistično označi za rešeno zadevo, ampak se s tem ukvarja še naprej. Dokler ti otroci ne bodo polnoletni, bodo sodnika obremenjevali in teh spisov je vse več."

CSD-ji kadrovsko podhranjeni

Prav vse zadeve, ki jih obravnavajo sodišča, obravnavajo tudi na centrih za socialno delo (CSD), pravi sekretarka skupnosti centrov za socialno delo Tatjana Milavec. "Mi smo zdaj samo še svetovalni organ, strokovna podpora sodiščem, ne več odločevalec, s tem smo se strinjali. A to nam je prineslo veliko dodatnega dela. Zato strokovni delavci na centrih nimajo časa za preventivno delo z družinami, za svetovanje, saj veliko časa strokovni delavci namenijo obravnavam na sodišču. Praviloma gresta na obravnavo dva. Stanje je nevzdržno. Postopki so dolgotrajni. Zaostanki veliki. Velikokrat smo nemočni, saj stvari ne moremo premakniti naprej." Poleg tega se število zadev iz leta v leto povečuje, opozarja Tatjana Milavec, zadeve so zapletene, postopki niso enostavni. Posledica so tudi pritiski, celo grožnje, s katerimi se srečujejo zaposleni na CSD-jih. "Zaposlenim na CSD-jih grozi visoko varnostno tveganje. V zadnjih letih opažamo več napadov na strokovne delavce. Grožnje so težke, grozijo delavcem, njihovim družinam, otrokom. To so težke izkušnje."

S čustvi nabiti postopki

Družinski postopki so včasih tudi zelo burni, pripoveduje sodnica Tadeja Oštir. Za sodnike so kar precej obremenjujoči, kar sodniki razumejo, saj so čustva v teh postopkih zelo močna. Sodnik Matej Čujovič dodaja, da je družinsko pravno področje tisto, ki je varnostno najobčutljivejše. Saj so prisotna močna čustva čisto vseh vpletenih. "Vemo za primer, ko je udeleženec postopka z avtomobilom sledil sodnici, ko je šla v trgovino." Seveda tudi sodniki ne morejo ostati ravnodušni ob vsem, kar slišijo v kakšni zadevi. "Govoril sem s sodnico, ki je pred kratkim »pobegnila« z družinskega oddelka," pravi Čujovič, "zdaj sodi na pravdnem oddelku, pravi, da je zelo zadovoljna, da ne dela nič manj, kot je delala prej, ni pa več utrujena." Postopki so namreč tako prepredeni s čustvi, stranke so nastrojene druga proti drugi, sodniki pa so brez psihološke podpore, opozarja Čujovič.

Kliničnih psihologov je že dolgo premalo

Poleg tega, da primanjkuje izvedencev klinične psihologije, družinske zadeve med njimi niso priljubljene in se jim raje izogibajo, pravi klinični psiholog Tristan Rigler. "Posebnost družinskih izvedenskih zadev je, da skoraj nikoli ne gre za oceno enega človeka, ampak najmanj treh ljudi. Torej več izvedenskih mnenj v enem. To pomeni veliko dela, postopkov, angažiranosti." In če se pričakuje, da se bo izvedenskim vrstam pridružilo veliko mladih sodelavcev, se to ne bo zgodilo, napoveduje Rigler. "Pristop mladih je bistveno drugačen. Zavedajo se, da je to drugačno, zelo obremenjujoče delo. Zavedajo se, da jim bodo grozili in jih žalili. To se pogosto dogaja. Grozijo tudi odvetniki. Tudi zelo osebno." Če smo iskreni, pravi Rigler, tudi finančna plat ni dovolj velik motivator, da bi se pridružili izvedenskim vrstam.

Več o problematiki družinskega sodstva v Studiu ob 17-ih.