Skoraj sovpadajoč s 70. obletnico zmage nad fašizmom in nacizmom je sredi aprila partizanska bolnišnica Franja, najbolj znan slovenski kulturnozgodovinski spomenik iz časa 2. svetovne vojne, dobila posebno priznanje za promocijo in zaščito evropske kulturne dediščine, znak evropske dediščine, ki poudarja simbolno vrednost in krepi prepoznavnost spomeniških območij, ki so imela pomembno vlogo v zgodovini in kulturi Evrope oziroma pri oblikovanju EU-ja.

Preostali prejemniki evropske dediščine so denimo vestfalski mir, središče antičnih Aten, opatija Cluny, hiša "očeta Evrope" Roberta Schumana v Franciji, ladjedelnica v Gdansku, rojstni kraj poljskega gibanja Solidarnost, portugalska listina o odpravi smrtne kazni iz leta 1867 in knjižnica na univerzi v portugalski Coimbri, ustanovljena v srednjem veku.

Poskus vpisa na seznam Unesca
Bolnišnico Franja so pred leti že skušali vpisati tudi na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Leta 2000 je bila vpisana na poskusni seznam, vendar je vlada njeno kandidaturo zaradi nenaklonjenosti Unescovega strokovnega spomeniškega telesa ICOMOS leta 2003 umaknila. Kandidaturo naj bi v prihodnje morda ponovili, vendar se je zaradi obsežnosti Unescovega seznama nanj vedno težje uvrstiti.

Če bi to Franji v prihodnosti uspelo, bi bila tretji spomenik iz druge svetovne vojne na seznamu svetovne kulturne dediščine, saj sta nanj uvrščena le koncentracijsko taborišče Auschwitz in Hirošima, kot priči najhujšega trpljenja. Pri bolnišnici Franja pa so skušali dobiti vpis na seznam Unesca na račun humanih vrednot.

Bolnišnica Franja je tako postala prvi slovenski spomenik NOB-ja, ki je dobil tudi mednarodno priznanje. Sicer pa je po podatkih ministrstva za kulturo v register nepremične kulturne dediščine vpisanih 2.692 spominskih objektov in krajev, povezanih z obdobjem druge svetovne vojne. Od tega je 964 javnih spomenikov, 658 spominskih plošč, 421 spominskih znamenj, 151 grobišč, 140 grobov, 30 partizanskih bolnišnic, 20 spominskih parkov oz. hiš, sedem partizanskih tiskarn … 751 jih je razglašenih za kulturni spomenik lokalnega pomena in 21 za kulturni spomenik državnega pomena. Drugi spomeniki pa imajo status registrirane dediščine.

5.200 spomenikov NOB-ja
Vendar to niso vsi slovenski spomeniki, ki so posvečeni NOB-ju. Po podatkih ZZB-ja NOB-ja je v Sloveniji okoli 5.200 spomenikov in spominskih znamenj iz časa NOB-ja. "To so pomembni pomniki zgodovine slovenskega naroda iz časa druge svetovne vojne, ki pričajo o številnih zgodovinskih dogodkih in osebnostih. So pomembni del celotne kulturne dediščine in v tem smislu lastnina vsega slovenskega naroda. Številni med njimi so pomembni tudi kot umetnine, ki so jih ustvarili znani kiparji in drugi umetniki," pravi podpredsednik ZZB-ja NOB-ja Slovenije Slavko Grčar.

5.200 spomenikov je velik zalogaj za vzdrževanje. Na ministrstvu za kulturo poudarjajo, da je za vzdrževanje kulturne dediščine pristojen lastnik oz. upravljavec. "Če so potrebni za varovanje, oživljanje spomenika ali izvedbo drugih ukrepov varstva izredni stroški, ki presegajo običajne stroške, koristi ter ugodnosti, izvirajoče iz statusa spomenika, in ti stroški niso v sorazmerju z zmožnostmi lastnika, lahko država, pokrajina ali občina za ta namen v okviru možnosti prispeva javna sredstva," razlagajo na kulturnem ministrstvu, ki sredstva za izvedbo ukrepov varstva dediščine namenja v okviru spomeniškovarstvenih razpisov. V zadnjem desetletju pa so za tovrstne spomenike izplačali 2,92 milijona sredstev.

Podpredsednik borčevske organizacije pravi, da so spomeniki in spominska znamenja večinoma dobro in skrbno vzdrževani, predvsem ob proslavah in ob komemoracijah. Vedno pa se najdejo tudi primeri zapuščenosti, predvsem v težko dostopnih gozdnih in gorskih lokacijah.

"Za sprotno čiščenje spomenikov in spominskih znamenj skrbijo krajevne organizacije ZB-ja, marsikje tudi v sodelovanju s krajevnimi in četrtnimi skupnostmi. Za obnovo skrbijo večinoma občine, prav tako pa tudi krajevne organizacije iz Združenja borcev, večkrat celo s prostovoljnim delom, z zbiranjem denarnih prispevkov pri članih in drugih državljanih in z donacijami gospodarskih in drugih organizacij. Izjemoma za obnovo poskrbi tudi država, kadar gre za spomenike, ki so državnega pomena," pravi.

Številne kraje spomenikov
Največje težave pa so poškodovanja spomenikov, ki so bila nekoč posledica vandalizma, v zadnjih letih pa smo bili priča kraji številnih bronastih spomenikov, ki so jih tatovi preprodali kot odpadne barvne kovine. "Problemi so zlasti v primerih, ko so kovinski spomeniki ukradeni ali ko so spomeniki namerno močno poškodovani in potrebni celovite obnove. Znani primeri so iz Gorenjske, z Gramozne jame v Ljubljani, s Kozlarjeve gošče na Barju itd. V teh primerih gre potem za širše družbene akcije, ki so do zdaj vedno pripeljale do ustrezne obnove," pojasnjuje Grčar.

"Problemi so tudi zaradi še nedokončane lastniške urejenosti spomeniškega varstva. Posamezni spomeniki še niso vpisani v zemljiški knjigi, kjer gre za spomenike na zasebnih zemljiščih, pa niso urejene služnosti. Urejanje lastninskih odnosov je v teku skupaj z zavodi za spomeniško varstvo, vendar poteka prepočasi," še dodaja.