Z edine omare v njegovi pisarni še vedno visita dve moški obleki, skrbno zavarovani v črnem zaščitnem ovoju za obleke, ki sta očitno še iz časov snemanj njegovih TV-oddaj. S fotografom ga čakava pred pisarno, ker zamuja, saj ga je v avli zadržala neka gledalka. Ko pride, ne deluje tako zagrenjeno kot v svojem prvem letnem poročilu varuha, kjer je med drugim zapisal: "Več je aprioristične obrambne, samozadostne drže, ko naslovniki pritožb svojih napačnih odločitev ne uvidijo. To velja za novinarski kot tudi za tehnični del hiše, ki z levo roko zavrača vse pripombe javnosti."

Ste v hiši zdaj manj dobrodošli, priljubljeni kot v času vašega novinarskega dela v hiši?
Daleč od tega. S kolegi in vsemi drugimi zaposlenimi se odlično razumem, dobri odnosi se nadaljujejo še iz obdobja mojih prejšnjih delokrogov. Menim, da mi tudi tisti, ki jim posredujem kakšno kritiko, zaupajo, vedoč, da poskušam delovati pravično in profesionalno.

Mi lahko v enem stavku poveste, kaj je vaš glavni dosežek v tem letu in kaj neuspeh?
Bistveno je to, da gledalci in poslušalci ter uporabniki spletnega portala MMC vedo, da bodo zanesljivo prejeli odgovor, in to, da se je zaupanje gledalcev, ki sem si ga ustvaril s svojimi oddajami, v celoti ohranilo. To mi v svojih pismih vseskozi sporočajo.

In česa vam ni uspelo doseči v tem letu?
Še vedno obstaja premajhna odzivnost nekaterih urednikov in direktorjev na pritožbe javnosti, kar je tudi posledica nedorečenih pravil in hierarhične dominacije posameznikov.

Prišli ste s televizije. Je to prednost za to funkcijo? Verjetno je televizija deležna najburnejših odzivov?
Res je, prišel sem s Televizije, na Televizijo pa predtem z Radia, tako da poznam oba medija, tretji, vsak dan pomembnejši medij – MMC – pa počasi spoznavam zdaj. Jasno je, da je Televizija deležna najburnejših odzivov. Ljudje nas opazujejo kritično, a tudi naklonjeno, niso zadovoljni, če smo površni, politično pristranski. Na programe Radia je kritik manj, tam še zlasti opažam, da ima Radio svoje zvesto občinstvo, pritožbe so tam manj utemeljene kot na račun Televizije. Zanimivo je, kar sem zapisal tudi v Letnem poročilu 2013, da nekateri programi sploh nikoli niso "na tapeti" - gre za regionalne centre Maribor, Koper - Capodistria in Lendava.

Poročilo o vašem delu je javno dostopno, zato bi se morda samo na kratko osredotočila na vsako enoto RTV-ja posebej. Začniva s Televizijo.
Številni gledalci so, na primer, zaskrbljeni, ali bo informativni program dovolj objektiven in enako naklonjen obema političnima opcijama; tu je pripomb precej, niso pa seveda vse utemeljene. Veliko kritik prihaja na račun komentiranja športnih dogodkov, zlasti med zimskimi olimpijskimi igrami, a tudi tu je marsikatera pripomba neutemeljena. Ljudje se nadalje jezijo zaradi pretiranega in agresivnega oglaševanja, tudi to velja zlasti za prenose iz Sočija. Jezi jih, ker sporedi programov, napovedani v tiskanih medijih, ne držijo, nemalo pripomb pa je deležen še razvedrilni program.

In Radio? Je verski program še vedno težava?
Kot rečeno, poslušalci radijskih programov so prizanesljivejši, na račun tako imenovane neuravnoteženosti v oddajah informativnega programa v mojem času skorajda ni pritožb. Opazijo pa prenekatero jezikovno ohlapnost, slabo voljo jim povzročajo jutranje ankete, ker vsi pač ne morejo priti v program, pri čemer so nekateri prepričani, da jih tehniki ne spustijo v eter. Veliko pisem pa dobivam zaradi verskega programa, ki ima zdaj svoje uredništvo, so pa po mnenju številnih poslušalcev verske vsebine getoizirane v programu ARS. Želijo si, da bi določene stvari lahko poslušali tudi na 1. programu.

Na Multimedijskem centru vam moram kot urednica v veliki večini primerov odgovarjati na pritožbe uporabnikov glede njihovih komentarjev, ki jih umikamo. Moj občutek je, da se številni uporabniki sploh ne zavedajo, da uporabljajo neprimeren, žaljiv govor.
Drži, kar pravite. Tako imenovani komentatorji so izgubili občutek, kaj je smisel komentiranja. Komentar je lahko začinjen, duhovit, kritičen, ne sme pa biti žaljiv, hudoben, sovražen, česar pa se pisci ne zavedajo. Vprašanje je, kdo in kaj so ljudje, ki to sporočajo. Menim, da je med njimi polno takih, ki provocirajo, ki tekmujejo z drugimi, kdo bo nesramnejši in žaljivejši. In taki se potem varuhu pritožujejo, ker administrator komentarja ne objavi. Lahko bi bili tudi strožji! Pravila ste v enem letu spremenili kar dvakrat, verjetno jih boste morali spet.

Ste kot varuh za vsako ceno na strani gledalcev, poslušalcev in uporabnikov spleta? Tudi ko vidite, da njihove pritožbe in zahteve niso upravičene?
Absolutno sem na strani javnosti. Nikakor pa ne tudi v primeru, če so njene pritožbe neupravičene, nepravične, poslane iz dolgočasja ali slabega počutja. Takšnih pripomb ne jemljem resno, večinoma pa nanje odgovorim.

Zagotovo kot varuh prejmete tudi kakšne nenavadne, bizarne pritožbe. Se spomnite kakšne, ki je še posebej izstopala? Spomnim se, da se je vaša predhodnica ukvarjala s pritožbo, v kateri je gledalka očitala eni izmed televizijskih voditeljic verskega programa, da je oblečena preveč izzivalno.
Pred kratkim mi je neki gledalec napisal, naj eni izmed novinark Televizije dopovem, da mora na svojem obrazu opraviti tako in tako operativno spremembo. Ali pa, da naj z ekrana umaknemo nekatere voditeljice. (Smeh.) Nekdo pa občasno pošilja sicer tehtne, poznavalske predloge na področju tehnike, je pa žaljiv in mu zaradi tega Varuh ni dolžan odgovarjati.

Vem, da ste velik nogometni navdušenec. Kako podrobno spremljate športne vsebine v programih RTV SLO?
Nekatere športe spremljam pozorneje, druge manj. To zimo so me za čuda prevzeli tudi zimski športi, jeseni pa košarka, tako kot večino Slovencev. Nogomet je moja stara ljubezen, Ligo prvakov bi po mojem mnenju morala prenašati TVS. In dosledno tudi svetovna nogometna prvenstva.

Predvidevam, da imate največ pritožb od gledalcev in poslušalcev glede športnih vsebin na komentiranje športnih tekem. Je v teh odzivih popularni športni komentator dr. Andrej Stare "pozitivec" ali problematičen lik?
Andrej Stare je moja generacija, kot se reče, spremljam ga od njegovega začetka. Je velik poznavalec nogometa in nekaterih drugih športov, si pa rad privošči kakšno težko opazko, kakšno namenoma, kakšna pa se mu zgodi, tudi kakšen lapsus ali t. i. starizem. Na njegov račun zaradi tega prihaja precej pripomb, urednik v tem očitno ne vidi posebnega problema, saj Stareta številni spremljajo ravno zaradi njegovih domislic. Dokler ni žaljiv in opolzek, tudi Varuh in programski standardi zamižijo na eno oko.

Imeli ste konflikt z vodstvom RTV-ja zaradi neodzivnosti na vaša poročila. Spomnim se, da je imela podobne težave tudi vaša predhodnica Miša Molk. V čem je torej težava? V zasnovi instituta varuha?
Zasnova je že v redu, nedorečen je Pravilnik o delovanju Varuha, ki ga je Programski svet RTVS lani, na seji v Mariboru, poslal v nov zakonodajni postopek, saj mora biti poleg tega Pravilnik sestavni del Zakona o RTVS. Žal stvari potekajo zelo počasi, v enem letu smo tam, kjer smo bili, pri nedorečenem starem Pravilniku, ki naj bi bil Varuhu glavna opora, v bistvu pa za zdaj to ni. Tako je odzivnost urednikov in direktorjev na pritožbe gledalcev, poslušalcev in uporabnikov spletnega portala MMC še vedno fakultativne, in ne obligatorne narave, kar razumem kot izmikanje odgovornosti za svoje odločitve.

Kakšna pa je pravzaprav zakonska umestitev Varuha. Kakšnih posebnih pristojnosti očitno nimate. Bi jih morali imeti?
Zakon o RTVS Varuha omenja, prav tako Statut, pristojnosti pa Varuh nima. Lahko terja odgovor na pritožbe javnosti, iz dosedanje prakse pa ni nujno, da odgovor tudi dobi. Da bi imel določene pristojnosti, ni potrebe, potreba je zgolj po jasnih pravilih igre, ki bi morale vsebovati tudi določene sankcije za tistega, ki napake nenehno ponavlja. Upam, da me bodo pisci Pravilnika, ministrstvo za kulturo, ob finalizaciji dokumenta povabili zraven.

Se vam zdi primerno, da ste kot Varuh postavljeni v RTV-hiši? Plačo vam daje RTV Slovenija, poznate tako rekoč vse RTV-jevce, na katere se pritožbe, ki jih sprejemate, nanašajo.
To je težko vprašanje. To, da Varuh prihaja iz hiše, z Radia ali s Televizije, je vsekakor prednost, ker pozna ustroj hiše in program. Hkrati pa, kot pravite, je to tudi slaba točka, ker se poznam tako rekoč z vsemi ljudmi v hiši in sem zaradi tega lahko manj objektiven kot nekdo od zunaj. Sam pri tem nimam težav, sprejel sem igro, sem na drugi strani, na strani javnosti, in ne na strani urednikov in novinarjev RTVS, kar bi si sicer nekateri želeli. Varuha res plačuje hiša, verjetno se to ne bo spremenilo, ne vem, kdo bi ga še lahko financiral.

Verjetno mi boste odgovorili nikalno, če vprašam, ali je RTV SLO pripravljen na Varuha?
To je logično nadaljevanje prejšnjega vprašanja. Javna radiotelevizija se je po vzoru nekaterih drugih tovrstnih ustanov v Evropi odločila, da postavi institucijo Varuha, kar je zelo napredna in demokratična poteza. Ki seveda ni poceni. Ni pa hiša naredila drugega koraka, v šestih letih delovanja Varuha ni postavila jasnih in obvezujočih pravil in je institucija Varuha nedokončan akt. In glede na odnos nekaterih vodilnih ljudi v hiši do institucije Varuha je več kot očitno, da naša javna radiotelevizija še ni pripravljena na Varuha. Se mi zdi, da ljudje v programih posameznih medijev Varuha sprejemajo veliko bolj resno in naklonjeno kot vrhovi hiše.

Kdaj bo hiša torej pripravljena na Varuha?
Prepričan sem, da še v tem letu. Optimist sem zato, ker v programskem svetu vidim veliko naklonjenost instituciji Varuha, upam pa tudi, da bo stvar podprla tudi nova generalna direktorica.

Ravno Nataša Pirc Musar (nova generalna direktorica RTV, op. a.) vas je med svojo predstavitvijo pred Programskim svetom RTV-ja, ko so bile volitve za novega generalnega direktorja RTV-ja, omenila poimensko kar dvakrat, obakrat v zelo pozitivnem kontekstu, pa ne kot Varuha, ampak kot nekdanjega urednika informativnega programa TV SLO. Češ, kako dobro ste skrbeli za nove kadre, kako ste omogočali izobraževanje novinarjem itn. No, saj ste bili tudi sami na tej predstavitvi in veste, o čem govorim. Človek bi glede na njene izjave lahko sodil, da ste jo tudi vi "naredili", vsaj v neki meri. Bosta torej lahko kaj bolje sodelovala?
Glede na to, kako je Nataša Pirc Musar delovala kot pooblaščenka, sem optimist. Ne vem sicer, s kakšnim razlogom me je omenjala. Če sem pripomogel k njeni karieri, me veseli, ni pa mi zaradi tega ničesar dolžna. Tudi ni človek, ki bi tako razmišljal. Menim, da mora vsak urednik poskrbeti za dobre kadre, jim omogočati priložnosti, hkrati pa jim mora strokovno dajati vso podporo in jaz sem temu posvečal veliko pozornost. V začetku 90. sem kot urednik poleg Pirčeve omogočil karierno pot še celi plejadi mladih ljudi, ki so na Televiziji uspešni še danes ali kje drugje.

V kolumni, ki ste jo objavili po izvolitvi nove generalne direktorice, ste izpostavili politični vpliv na RTV. Na RTV-ju ste sami zaposleni precej dolgo. Se vam zdi, da se je ta t. i. vpliv politike na javni zavod spremenil? Je drugačen? Bolj sofisticiran? Ste ga vi kot urednik kdaj doživljali tako, neposredno?
Občasno napišem kakšno kolumno, ki jo ljudje pričakujejo, vendar se dogaja, da gredo usodne stvari kar mimo nas. Zato pišem. Politika ima prevelik vpliv na našo hišo, dejstvo je, da generalni direktor ne more biti izvoljen, če ga ne podpre določena politična opcija. Od 29 članov Programskega sveta jih kar 21 tako ali drugače imenuje politika. To se mora radikalno spremeniti. Vpliv morajo imeti civilna gibanja, ugledni državljani, tudi "navadni ljudje", če hočete. Ker Radio in Televizija ne moreta in ne smeta biti plen politike. Na začetku, leta 1990, je bil Svet RTVS tudi koncipiran na ta način, potem pa je vajeti počasi popolnoma prevzela politika.

Bili ste odgovorni urednik informativnega programa na TV Slovenija v času najbolj burnega dogajanja v slovenski politiki. Osamosvojitev Slovenije, pa 10-dnevna vojna itn. Koliko ste bili vi takrat v navezi s politiko?
Ne vem, ali mi boste verjeli; bil sem skoraj deset let urednik informativnega programa, kot pravite, tudi v najburnejšem obdobju, v času junijske vojne in naprej, vendar v tem času nisem bil nikoli v navezah s politiko, z eno ali drugo. V svojem drugem mandatu s politiki, spet enimi in drugimi, nisem imel nobenih stikov, samo na intervjujih. Preprosto, nisem človek, ki bi hodil na brifinge k temu ali onemu, ki bi zjutraj telefoniral v ta ali oni kabinet, da mu posredujejo dnevno povelje.

Kaj se je zgodilo z novinarstvom od tistih časov naprej? Se sploh lahko vleče neke vzporednice s tistimi časi?
Kritična distanca, kot bi rekel spoštovani kolega Jurij Gustinčič. To bi moralo biti vodilo, vendar ni prav pogosto. Že v "onih" časih je bilo veliko novinarjev preveč navezanih na partijo, Socialistično zvezo, danes pa imamo spet opraviti z nekritičnostjo do populističnih politikov, tajkunov in podobnih; namesto da bi jih ignorirali, jim prisluhnejo za vsako figo, in to objavljajo v tiskanih in elektronskih medijih. Nobene selekcije. Na primer minule tedne, ko se je Zoran Janković odločal, ali bo prevzel svojo stranko ali ne. In ti ljudje seveda medije za svojo promocijo nedopustno izkoriščajo v nedogled. Jaz, ko sem vodil informativni program, tega nisem dovolil, in to sem pozneje tudi plačal. Verjetno se ne spomnite, a Televizija Slovenija je bila v 90. letih po javnomnenjskih anketah Dela najbolj verodostojna institucija v Sloveniji. Da smo "vrgli" tudi kakšnega ministra!

Ste avtor približno 260 TV-intervjujev, zdaj seveda pričakujem, da mi boste priznali, da pogrešate novinarstvo in svoje nekdanje TV-oddaje.
Pogrešam, vsekakor. 22 let sem vodil Intervju, to je dolga doba. Človek se navadi na določen ritual: oddajo pripravljaš, jo izpelješ, razmišljaš o novem sogovorniku. Potem pa je tega konec in delaš povsem nekaj drugega.

Oddaje kot Varuh nimate, po vaši želji, vendar ste se mi enkrat potožili, da ste, po vašem občutku, vendarle premalo prisotni v medijih.
Varuh mora imeti možnost, da občasno nastopi na Radiu in Televiziji, da javnosti sporoča stvari, ki jo zanimajo. Posebne oddaje pa Varuh po mojem mnenju ne potrebuje.

Imate pa veliko "medijske promocije" v radijski oddaji Radio Ga-ga. Sašo Hribar vas imenitno oponaša, skozi lik, ki se imenuje Ambro. Vem, da niste zadovoljni oz. da vam ni všeč, da vas oponaša. Kaj zdaj na to pravite kot tisti, ki ga kolega Hribar oponaša, in kaj na to pravite kot Varuh poslušalcev Radia Slovenija?
Kot Varuh ne pravim nič, dokler je stvar dostojna. Poslušalci mi ne sporočajo, da bi bilo kaj narobe. Na Televiziji, v oddaji Hri-Bar, se mi je Sašo zdel v moji vlogi žaljiv, celo bolj kot do politikov. Kot sem že dajal, sprejemam duhovitost, kritičnost, ne pa žaljivosti ali celo sovražnosti. Na Radiu pa ga, prav zares, ne poslušam, in ga nikoli nisem poslušal, ker me ne zanima. Hribarja sem rad poslušal na sejah programskega sveta, je bil neposreden, kritičen.

Tale najin intervju bo imel zagotovo tudi komentarje uporabnikov pod besedilom. Jih boste prebrali?
Ne. Jih bodo pa nekateri drugi …

Kaja Jakopič