V študentski organizaciji ob tem navajajo, da so med njimi tudi takšni s povprečno oceno 10,0 ter prejemniki Prešernovih nagrad za diplomska dela, vendar novim pravilom dodelitve Zoisovih štipendij vseeno niso zadostili.

Izjemni dosežki, med katere pravilnik uvršča najvišja priznanja na državnih in mednarodnih tekmovanjih, raziskovalno-znanstveno dejavnost, umetniška dela ipd., niso le težko dosegljivi, temveč jih študij na mnogo visokošolskih zavodih sploh ne omogoča, poudarjajo. Prav tako ima večina študentov ob začetku študija izjemno omejene možnosti za pridobitev dosežkov na področju raziskovanja in pisanja znanstvenih člankov, tekmovanj pa na mnogo smereh sploh ni več.

Upadanje Zoisovih štipendistov je vidno že zdaj, trdijo, sunkovitejši padec pa lahko pričakujemo, ko bodo izobraževanje končali vsi stari štipendisti, ki štipendije še prejemajo po starem pravilniku.

Ljubljanski ŠOU zato predlaga delno omilitev pogojev za pridobitev Zoisove štipendije na 1. stopnji bolonjskega študija, in sicer da se v definicijo izjemnega dosežka vključi povprečna ocena nad 9,4 ali uvrstitev med najboljša dva odstotka generacije na posamezni smeri študija. Predlagajo tudi, da je treba med izjemne dosežke ponovno dodati tudi športne dosežke.

Dalje, predlagajo, da študent, ki je uspešno pridobil Zoisovo štipendijo, to obdrži tudi ob prehodu na višjo stopnjo študija. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa za konec pozivajo še, da odločbe, ki so jih nekateri študenti za tekoče študijsko leto prejeli komaj v preteklih dneh, v prihodnje izda najpozneje do začetka novembra posameznega študijskega leta. Trenutna večmesečna zakasnitev štipendij namreč po njihovem prepričanju povzroča negotov socialni položaj številnih dijakov in študentov.

Kadrovski potencial gre na kant
Zoisove štipendije se že trideset let podeljujejo nadpovprečno nadarjenim dijakom in študentom kot oblika spodbude, ki bi slovenski družbi zagotovila najboljši kadrovski potencial. Nadarjena mladina, ki naj bi predstavljala prihodnost Slovenije, njen izhod iz krize in največje upanje za trajnostni razvoj, pa se vse pogosteje srečuje s slovensko stalnico – varčevanjem. Poleg varčevanja pri izobraževalnem sistemu se je vlada odločila varčevati tudi v sklopu zakona o štipendiranju in na področju Zoisovih štipendij, z obžalovanjem ugotavljajo v ljubljanski študentski organizaciji.