Moralni teolog Ivan Štuhec v svojem odprtem pismu o družinskem zakoniku pojasnjuje, da zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti omejen izključno na urejanje razmerij med istospolnima partnerjema in ne posega na področje urejanja razmerij do otrok. Takšna rešitev je po njegovem razumna, saj je pravno uredila vsa ključna razmerja, ki jih živita dve odrasli osebi v trajnejši partnerski skupnosti, v kateri ni mogoče spočeti otrok.

"Iz istospolne skupnosti po biološki poti ni mogoče ustvariti novega življenja"
"Tudi večina tovrstnih zakonodaj po svetu zelo natančno in previdno razlikuje med pravnim redom, ki ureja razmerja med odraslimi osebami in razmerja, ko odrasle osebe nastopajo vizavi otrok ali obratno. To, kar dejansko razlikuje istospolno partnersko skupnost od heteroseksualne skupnosti, je dejstvo, da iz istospolne skupnosti po biološki poti ni mogoče ustvariti novega življenja. To ni mogoče niti s sodobnimi medicinskimi reproduktivnimi metodami umetne oploditve. Biološko dejstvo, ki razvidno kaže na razliko med heteroseksualno in homoseksualno skupnostjo, je vsekakor upoštevanja vreden element, ki ima svojo racionalno težo, mimo katerega ne more nobena kultura," meni Štuhec.

Poudarja, da je seveda nesporno res, da obstajajo heteroseksualne zveze, ki niso plodne, razlika med njimi in homoseksualnimi zvezami pa je pomembna, saj gre pri homoseksualnem paru za biološko nesposobnost spočetja. V tej zvezi lahko po Štuhečevih besedah govorimo kvečjemu o določeni nadomestni vlogi, ki bi jo pri istospolnih parih lahko določala pravica do posvojitve ali vključitev tretje, spolno različne osebe v njun odnos, recimo izbrani donator semena ali nadomestna mati.

Štuhec poudarja "trajnostni razvoj človeške vrste"
Pravna praksa, tako Štuhec, prav tako opozarja, da je pravico istospolnih partnerjev do nediskriminatornega obravnavanja treba uravnotežiti s pravico največje otrokove koristi, ki je zavarovana z ustavo in z mednarodnimi pravnimi akti. Ob tem trdi, da je brez dvoma največja korist za otroka, da ima znano mamo in znanega očeta. Na tej točki se pravo po njegovem menju zaveda, da problematika presega zgolj pravne kompetence in da gre za pristojnosti drugih ved ter splošne človeške izkušnje.

"Zanemarljivo ni še drugo dejstvo, zaradi katerega družbe posebno varstvo nudijo heteroseksualni zvezi in družini, namreč nadaljevanje sorodstva in človeštva nasploh, s tem pa tudi skrb za medgeneracijsko solidarnost, ki je mogoča samo tako, da mlajši rodovi preživljajo starejše in da gre pri tem za neprekinjeno solidarnost različnih oblik na medosebni in institucionalni ravni. Lahko bi govorili tudi o trajnostnem razvoju človeške vrste, podobno kot govorimo o trajnostnem razvoju okolja," v nadaljevanju zatrjuje Štuhec.

Zakaj svobodomiselni želijo, da njihovo razmerje ureja država?
Štuhec se tudi sprašuje, zakaj si svobodomiselni ljudje želijo, da njihovo razmerje ureja država, saj po eni strani nasprotujejo institucionalnim urejanjem intimnih razmerij med ljudmi, po drugi strani pa želijo, da jih država institucionalno legitimira. Prepričan je, da je takšna svobodomiselnost sama s seboj v nasprotju, saj enkrat države ne potrebuje, drugič pa jo kliče na pomoč, naj ji zagotovi enakopravno legitimiteto izbranega loga življenja.

Štuhec prav tako pojasnjuje, da dosedanja zakonodaja izhaja iz predpostavke, da je najprej potrebna zveza med možem in ženo, ki imata namen ustvariti družino, torej dobiti otroke, predlog novega družinskega zakonika pa naj bi to logiko pomembno spreminjal, saj družino opredeli kot "življenjsko skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo".

"Družina po tem predlogu uživa posebno varstvo zgolj 'zaradi koristi otrok' in ne več tudi zaradi koristi staršev. Po novem je zato tudi družina opredeljena kot življenjska skupnost, v kateri je prioriteta otrok in ne starša, oziroma zakonca. Posledično je zakonska skupnost opredeljena kot 'življenjska skupnost moškega in ženske, katere sklenitev, pravne posledice in prenehanje ureja ta zakon'. Zakonska zveza tako ni več skupnost med možem in ženo in tudi ni več naravnana na zasnovanje družine," opozarja Štuhec.

"Družinski zakonik skuša bistveno spremeniti opredelitev družine"
Poudarja, da novi družinski zakonik skuša bistveno spremeniti opredelitev družine in zakonske zveze, pri čemer izhaja iz predpostavke otroka in ga kot edinega postavljajo za merilo, ki naj določa skupnost, ki jo imenujemo družina. Postavljanje otroka za temelj družinskih razmerij je lahko na prvi pogled všečno, a je po mnenju Štuheca v resnici navidezno, ker otroku v naprej ne zagotavlja zanj največje koristi - da ima očeta in mater.

Iz navedenega je po Štuhečevih besedah dovolj razvidno, da stojimo pred izjemno zahtevno in zapleteno materijo, da nekateri želijo spremeniti temelje civilizacije, ki ji smemo pripisati vsaj štiri tisočletja razvoja in obstoja.