Po Mercatorju Perutnina Ptuj, Droga Kolinska, Pivovarna Laško Union, Ljubljanske mlekarne, Žito Fructal, Radenska in slovite blagovne znamke: Argeta, 1001 cvet, Barcaffe, Cockta, Zlato polje, čokolada Gorenjka, Alpsko mleko, Lučka, Zala, Sola ... Seznamu podjetij in/ali blagovnih znamk, ki so končali v rokah tujih lastnikov, večinoma hrvaških, pa tudi srbskih, ukrajinskih, francoskih, čeških in nizozemskih, sta se te dni pridružila še Panvita – eno od največjih agroživilskih podjetij v Sloveniji, ki je po novem v rokah hrvaškega sklada, ter Celjske mesnine, ki so prav tako postale hrvaške. Država pravi, da ne more pri tem nič, v tujini pa so se v podobnih primerih odzvali drugače.

Tarča je obravnavala tudi škodljivost vladne košarice živil.

V oddaji so sodelovali: nekdanji kmetijski minister Dejan Židan, nekdanji predsednik upravnega odbora slabe banke Franci Matoz, direktor Panvite Toni Balažič in vplivna kmetijska funkcionarja Peter Vrisk ter Roman Žveglič. Manjkala je ministrica za kmetijstvo. Oddajo je vodila Erika Žnidaršič.

Bomo res postali 'hlapci na svojem'?

"Prvovrstna kmetijska zemljišča gredo v tuje roke, ko se ti enkrat prodaš ali če kmet proda zemljo, ostane samo dninar. Bojim se, da bo glavno besedo imel večinski lastnik. Hlapci na svojem bomo postali, tega se bojim," je za Tarčo povedal kmet Franc Štih.

Lahko bi rekli, da se je razprodaja živilskih velikanov začela s slavnim sestankom avgusta 2005 v kabinetu takratnega predsednika vlade Janeza Janše, kjer so se prvi mož Istrabenza Igor Bavčar, direktor Pivovarne Laško Boško Šrot, Andrijana Starina Kosem, državna sekretarka na gospodarskem ministrstvu in predsednik uprave KD Group Matjaž Gantar dogovorili o prodaji deleža Mercatorja. Desetletna saga se je končala s prodajo najboljšega soseda hrvaškemu Agrokorju, zdaj je v rokah Fortenove, je v prvem prispevku razgrnila novinarka Tarče Anja Šter.

Vlade so se menjale, prodaje agroživilskih podjetij pa vrstile, svoje deleže so prodajali tako državni kot zasebni lastniki.

Leta 2010, v času Pahorjeve vlade, je Istrabenz prodal Drogo Kolinsko Atlantic Grupi. Slovenci smo se poslovili od slovitih blagovnih znamk, kot so Barcaffe, Argeta, Cocta, Smoki, Donat … itd.

V času Pahorjeve vlade je Pivovarna Laško ajdovski Fructal prodala srbskemu Nectarju.
V Cerarjevi vladi je država hrvaški Podravki prodala Žito, to je Alenka Bratušek leta 2013 uvrstila na zloglasni seznam za prodajo. S tem smo izgubili blagovne znamke, kot so Gorenjka, Šumi, Zlato polje. Po prodaji se je število zaposlenih znižalo za slabih 30 odstotkov, pred dvema letoma so podjetniku Ivu Boscarolu prodali Žitova zemljišča in silose v ljubljanskem BTC-ju.

Perutnina Ptuj, ki naj ne bi več imela lastne vzrejne jate, po naših informacijah pa naj bi sedež preselili v Zagreb, je končala v rokah ukrajinske kmetijske skupine MHP.

Zadnji primer prodaje pa so Celjske mesnine, ki so prešle v last hrvaške Mesne industrije Braća Pivac. Tudi ta družba je bila sprva v večinski lasti zadrug, tako kot nekatera druga podjetja, potem pa so s prodajo svojih deležev zasebnikom omogočile prodajo tujcem.

Agrarni ekonomist: Kratkovidna je tako leva kot desna politika

"Namesto da bi imeli danes en velik sistem v mesni industriji, ki bi bil integriran s tremi, štirimi velikimi koncepti, blagovnimi znamkami in razvojem, imamo razprodajo, kjer bo verjetno vse skupaj končalo v večjih sistemih JV Evrope, verjetno Hrvaške. Ta kratkovidnost politike je v Sloveniji očitna, strateškega razmišljanja ni, gre za preživetje in hitro domišljanje idej, tukaj ne levi ne desni nikoli niso imeli posluha za to," je za Tarčo povedal agrarni ekonomist Emil Erjavec.

V hrvaški lasti je končal tudi eden največjih agrokombinatov v Jugoslaviji Kmetijsko gospodarstvo Rakičan, danes Panvita. Večinski del družbe je zdaj v rokah hrvaškega poslovneža Stjepana Oreškovića in hrvaških pokojninskih skladov. Lahko bi rekli, da je k temu odločilno pripomogla prejšnja vlada Janeza Janše, ko je družini Polanič prodala državni delež Panvite zgolj za en milijon evrov, to je 25-krat manj, kot je bila zdajšnja vrednost delnic. Šlo je za prodajo delnic Farme Ihan, ki so končale na slabi banki, je v prispevku pojasnila Šter.

Janševa vlada je Polaničevim šla precej na roke. Je torej država takrat svoje premoženje prodala pod ceno? Pridobili smo dokument, ki to potrjuje. Dva dni pred prodajo, ko se je prejšnji vladi iztekal mandat, je slaba banka, vodil jo je Franci Matoz, ključni operativec v državnem gospodarstvu v času Janševe vlade, od družbe Farme Ihan prejela prošnjo za podajo soglasja k prodaji delnic Panvite za milijon evrov.

Strokovne službe soglasja niso dale, posebej so opozorile, da je njihova cenitev višja. Kljub temu se je ta prodaja zgodila. Kdo so bili poleg Matoza ključni ljudje, ki so omogočili to prodajo?

V tem času, očitno posebej za to prodajo, je bil za direktorja Farm Ihan imenovan Uroš Lozej, le dan po podpisu pogodbe je Lozej odstopil in odšel v Spar na mesto direktorja nabave. Pred tem je bil v Mercatorju, Žitu in Fructalu in to v času, ko je bil predsednik uprav teh družb Toni Balažič, pod njegovim vodstvom so tujcem prodali zdaj Panvito, prej Mercator, kmalu po njegovem odhodu z vodstvene funkcije pa tudi Žito in Fructal.

O prodaji državnega deleža Panvite smo v Tarči poročali že pred več kot dvema letoma. Takrat nam na slabi banki cenitve niso želeli dati z izgovorom, da je dokument poslovna skrivnost, ki je ne smejo razkriti, je prispevek sklenila Šter.

Oškodovanje javnih sredstev zrelo za preiskavo?

A naši viri iz DUTB-ja kljub temu menijo, da bi morala slaba banka narediti več za maksimizacijo izkupička pri prodaji delnic Panvite. Da so bila oškodovana javna sredstva in da je posel zrel za preiskavo kriminalistov in tožilstva, je prvi prispevek nadaljeval novinar Tarče Žan Dolajš.

V telefonskem pogovoru nam je Uroš Lozej, ki je kot direktor Farm Ihan podpisal prodajo, zatrdil, da so bile delnice prodane po pošteni ceni.

Mesec dni po prodaji sta takratna premier Janez Janša in kmetijski minister Jože Podgoršek na prvem vladnem obisku v Pomurju obiskala prav Panvito. "V Panvito smo šli z jasnim namenom, da ji priznamo, da je pomemben nosilec sektorja v naši državi. Sprejeli smo povabilo na sestanek in potem tudi imeli ta sestanek," je za Tarčo povedal nekdanji kmetijski minister Jože Podgoršek.

Ne veste, da bi šlo za dogovorjeni posel? "O tem mi nismo govorili na nobenem sestanku, o tej prodaji sem izvedel iz medijev, ne poznam, resnično ne poznam nobene podrobnosti. Kmetijskega sektorja ni bilo pri tej prodaji nikjer zraven," je na vprašanje Tarče odgovoril Podgoršek.

Predsednik nadzornega sveta je bil takrat Boštjan Rigler, nekdanji SDS-ov župan na Škofljici in dolgoletni član uprave Darsa. Da je takrat pritiskal na preostale člane nadzornega sveta, zanika. Po telefonu nam je povedal, da je šlo za korekten posel.

Kako je mogoče, da je država tako pomembno agroživilsko podjetje, eno najuspešnejših v Jugoslaviji, ki ima velike površine rodovitne zemlje, prepustila menedžerjem? "Šlo je za sorazmerno kratkovidnost ljudi, ki so sedeli v državnih skladih, nikoli niso razumeli pomena živilskopredelovalne industrije," je pojasnil agrarni ekonomist Erjavec.

Eden prvih predsednikov uprav Panvite je bil celo Blaž Miklavčič, zdajšnji direktor GH Holdinga, direktorsko mesto pa je več let zasedal tudi Dejan Židan, nekdanji kmetijski minister in predsednik SD-ja.

Podaljšane najemne pogodbe in novi lastnik

Novi hrvaški lastnik Panvite bo pridobil tudi dobrih 3000 hektarjev državne kmetijske zemlje. Sklad je decembra lani, dve leti pred iztekom zakupne pogodbe, Panviti podaljšal zakup do leta 2033, mož direktorice sklada Irene Tušar Roland Tušar, je sicer direktor s področja ekologije in energetike pri GH Holdingu, v preteklosti pa je delal tudi v Pomgradu.

In če se vrnemo nazaj h kmetu Štihu, ki z družino obdeluje 170 hektarjev zemlje in je eden največjih pridelovalcev pšenice pri nas. Pravi, da s prodajo zemlje tujcem izgubljamo suverenost, je prispevek nadaljevala Šter.

"To nas zelo moti, če so to naredili, potem so v stanju tudi nas prodati. Ta najemna pogodba je sumljiva, s figo v žepu," je povedal Štih. Podobno meni 10 kilometrov oddaljen mlad kmet Davorin Rantaša, govedorejec, ki obdeluje več kot 50 hektarjev kmetijskih zemljišč.

"Zanimivo je to, da se nekaj dni pred prodajo za deset let podaljšajo najemnine od sklada, to je moral nekdo dobro predvideti, naključij v kmetijstvu ni!" je bil direkten Rantaša.

Škodljiva vladna košarica

Sorodna novica Višji stroški ali dobički?

Lani spomladi je bila v središču pozornosti hrana. Kmetje so bili s traktorji pred parlamentom, med kupci v trgovinah je velo nezadovoljstvo zaradi visoke inflacije, Tarča pa je poročala, da se hrana draži predvsem po tem, ko zapusti kmetije. Primer: mleko po 20 centov je na polici stalo 70 centov. Kam je šla ta razlika. "Tega ne morem komentirati. Prvič, to ni cela dobavna veriga, ker nikoli ne točimo mleka direktno od krave v steklenice, ampak je še cel proizvodni proces. Lahko samo povem, da je neto dobičkonosna marža v trgovini 2-odstotna," je maja 2023 dejala predsednica Trgovinske zbornice Marija Lah.

Sorodna novica Predsednik sindikata kmetov Medved: "Ko kmet protestira, država že krvavi"

Teden dni po oddaji, 31. maja 2023, je predsednik vlade Robert Golob odločno napovedal: "Danes je minister za gospodarstvo skupaj z ministrom za kmetijstvo podpisal odredbo o spremljanju cen hrane in proizvodov po celi verigi od kmeta do trgovca. To je ukrep, ki se ga doslej ni še nobena vlada poslužila. Ukrep bo veljal naslednjih šest mesecev in vlada bo spremljala cene po celi verigi. Verjamem, da bo veliko odpora, verjamem, da bodo kričali, kako je stvar neučinkovita, ampak tisto, kar nas zanima, je blaginja ljudi. Ugotovili bomo, kdo v verigi ima neupravičene dobičke, in ugotovili bomo, kdo ima oderuške marže."

Sorodna novica "Draginjo in inflacijo smo blažili po najboljših močeh"

Analizo, ki jo je lani udarno odredil Golob, izvajata profesorja Aleš Kuhar in Stane Kavčič. Pred kratkim sta končala prvi del. "Dobičkov s to analizo ne moremo ugotavljati. Lahko se pa ugotavlja, kolikšne so razlike v ceni ali, poenostavljeno rečeno, marže," je pojasnil Kavčič, redni profesor na ljubljanski biotehniški fakulteti.

Pa bi lahko rekli, kdo ima oderuške marže? "Ne vem, kaj ta pojem točno pomeni, tega bi morali definirati," še pravi Kavčič.

Vlada je analizo zastavila pomanjkljivo. Sledile so še sumljive zahteve naročnika, ministrstva za kmetijstvo. "Analiza je bila, kakor smo jo razumeli na fakulteti, klasična strokovna analiza. [...] Je pa res, da smo med izvedbo dobili številne namige, kaj naj bo bolj izpostavljeno, kaj naj bo manj. V zadnji fazi je vsaj tisti del analize, ki je prišel v širšo javnost, bil močno okrnjen," je navedel Kavčič.

Njuna analiza ima 150 strani. Tarča jo je pridobila neuradno, saj jo ministrstvo skriva kot zaupno. Javnosti je razkrilo samo 24 strani dolgo poročilo, v katerem manjkajo številne tabele in komentarji.

Točka spora naj bi bili tudi zanimivi podatki o izvoru mesa. V trgovinah je več slovenskih izdelkov kot na začetku živilske verige. Kako se to zgodi? Svinjina pride iz tujine, doda se slovenska sol in slovenska burja, nastane slovenski pršut. "Ja, to je po zakonodaji, kot jo jaz razumem, čisto klasično dovoljena zadeva. Je pa glavnina pršuta oziroma stegna za slovenski pršut dejansko iz uvoza oziroma praktično vse."

Njuna ocena, da se je pri tem pojavil sum pomanjkljivih evidenc pri trgovcih, in sum, da prodajajo meso evropskega porekla kot slovensko, je izpadla iz javno objavljenega poročila. Prav tako je v njuni analizi, ne pa tudi v javno objavljenem poročilu, najti opozorilo, da so ambicije projekta vsekakor pretirane. Tako kot je zastavljen, ne more pripeljati do ciljev, ki jih je postavil predsednik vlade. Če bi res želeli ugotoviti, kdo ima neupravičeno visoke marže, bi potrebovali zaupne poslovne podatke podjetij. "To je najbolje z izbiro nekih reprezentativnih proizvodov, ki bi jih pogledali vzdolž celotne verige, pa tudi tukaj bi potem lahko hitro prišlo do podobnih zgodb kot pri tisti košarici najcenejših živil," je pojasnil Kavčič.

Sorodna novica Vladna košarica živil: Kje se skrivajo izdelki po nenavadno nizkih cenah?

Slovenska košarica najcenejših živil je poleg iskanja oderuških marž drugi projekt, s katerim je želela vlada lani obravnavati visoko inflacijo. Projekt na vseh koncih ocenjujejo kot škodljiv. "Prodajno mesto mesa, živilskih izdelkov je drago, energija je šla enormno gor, stroški vsi so šli gor in mi pokrijemo zgolj izključno samo stroške in moramo preživeti. To je edina stvar in z nadzorom, s košarico, z nadzorom cen, tega nismo naredili. Naredili smo samo še večji razkorak, se pravi, v košarico so prišli tuji izdelki, nizkocenovni izdelki. Še večja razlika je nastala med tujimi in slovenskimi izdelki, tukaj je bila narejena slaba usluga slovenskim proizvajalcem, pridelovalcem in kmetom," je potožil direktor Kmečke zadruge Sevnica Janko Skube.

V kmečki zadrugi Sevnica prodajajo samo meso slovenskega izvora. V sredo so imeli v akciji svinjski kare po dobrih šest evrov za kilogram. Popisovalci pa so v okviru vladnega projekta lani v trgovskih centrih našli svinjske zrezke iz Madžarske po manj kot evro za kilogram. Po isti ceni je bil na prodaj piščančji file iz Ukrajine. Pod blagovno znamko z'dežele je bilo mogoče najti piščančje meso iz Poljske po dva evra in pol za kilogram. Mlinotestova bela štruca je na primer stala 19 centov. "V Mlinotestu ocenjujemo, da je bil ukrep Košarice izdelkov za vse deležnike – od kmeta, prek slovenske živilske industrije in trgovcev vse do potrošnika – škodljiv. Cene živilskih izdelkov, zajetih v košarico, so bile na policah večinoma nerealne, a oblikovanje maloprodajnih cen proizvodov ni v naši domeni, zato ga ne moremo komentirati," so sporočili z Mlinotesta.

Sorodna novica Ministrstvo končalo projekt popisovanja cen košarice osnovnih živil

Nekatere najcenejše izdelke naj bi trgovci ponujali v zelo majhnih količinah in samo v trgovinah, kjer se je izvajal popis. Eden od trgovcev je priznal, da so izdelke zaradi popisa prodajali z izgubo. "Drži, da smo nekatere izdelke prodajali z negativno maržo, večinoma kot odgovor na cene konkurence," je na primer sporočil Hofer.

"Bila pa je to neverjetno velika prisila, grožnja do trgovcev, da bi jim lahko sledili še nekateri drugi, državni ukrepi, zato se je trgovina odzvala, tako kot se je odzvala. Pa ne samo trgovina, preprosto vsi deležniki v tej prehranski verigi. Tako da neke dodane vrednosti, pozitivne dodane vrednosti slovenske košarice ni, sem pa zadovoljna, da je ministrstvo za kmetijstvo ugotovilo, da košarica nima več nobene perspektive in pa tudi ne rezultata," je projekt ocenila predsednica Trgovinske zbornice Marija Lah.

Projekt, ki ga je vlada končala marca, je izvajala agencija April 8. Ministrstvo za kmetijstvo ji je plačalo 282.000 evrov. Namesto popisa košarice bo vlada obudila promocijo slovenske hrane. To so do zdaj počele predvsem tri agencije, ki so do zdaj dobile dobrih šest milijonov evrov: Futura, ki je dobila dobrih 3,5 milijona evrov, Media Publikum, ki je dobil 1,8 milijona evrov, in Pristop z nekaj več kot milijonom evrov.