"Z Gino imava poseben odnos, tudi ona ni čisto konvencionalna kobila. Tako kot lastnica ima svoje muhe," prva predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič predstavi svojo toplokrvno križanko, ki domuje v konjeniškem klubu na Gorenjskem. "Veliko prijetneje je biti v sedlu konja kot pa države – bolj v službi kot sedlu države," hudomušno pripomni med pripravljanjem kobile na jahanje. Kot pojasni, je kobila poleg službenega vozila njeno edino "prevozno sredstvo", jahanje pa zanjo ni samo rekreacija, ampak tudi psihoterapija, pojasni.

Odvetnica, nekdanja sodnica in pisateljica zgodovinskih romanov je na petek, 13. maja 2022, stopila na oder slovenskega političnega dogajanja v rdečih salonarjih. Razbila je monotonost parlamentarnega dogajanja in naredila politiko zanimivo tudi tistim, ki jih načeloma dolgočasi. "Ženska, ki je vstopala v politiko, je morala biti ali neki sinonim za tradicionalno žensko ali pa se je morala obnašati po moško, prevzeti moške vzorce. Meni ne eno ne drugo ni ustrezalo," opisuje okolje, v katerem se je znašla.

Kot poudarja, je sama zaradi različnih življenjskih izkušenj dovolj močna, da se po vstopu v politiko ni spreminjala. "Različne opazke in tudi dejanja, ki so merila na moje obnašanje, besede, ton glasu, barvo čevljev, dolžino krila, dekolte, se me enostavno niso dovolj dotaknila, da bi želela kar koli spremeniti," pravi. Trenutno del javnosti zanima njeno razmerje s kitaristom Borom Zuljanom. O svojem zasebnem življenju ne govori, pojasni pa, kdo jo je obiskoval parlamentu in zakaj: "Nihče me ne obiskuje ponoči. Še nikoli nisem prenočila v parlamentu. Nobenih neznanih obiskov ni, vsak obiskovalec v parlamentu se legitimira. Prihajajo pa predstavniki društev, največkrat starši otrok s posebnimi potrebami."

"Zdelo se mi je prav, da ne samo kritiziram, ampak da nekaj tudi naredim"

Sevničanko, zlato maturantko gimnazije v Brežicah, pravnico in sodnico je širša javnost spoznala med epidemijo covida, ko je Vinko Gorenjak javno objavil, da je v zaprti Facebookovi skupini kritizirala takratno delovanje Janševe vlade in ga v narekovajih imenovala veliki diktator. Zagovarjati se je morala pred disciplinskim sodiščem, ki jo je sicer oprostilo, vendar karierno degradiralo. Zato je sodniške vrste zapustila in še istega leta – ob boku z Robertom Golobom – stopila na politični parket. "Pravzaprav je bil to zelo iskren, spoštljiv odnos, ki pa je že od vsega začetka imel jasno politično pot. Želela sem sodelovati pri nastajanju oz. povrnitvi v demokratičnost in potem pri izboljševanju demokratičnosti. Se mi je zdelo, da tudi ni prav, da bi kar naprej nekaj kritizirala, če imam priložnost, da nekaj tudi naredim," pojasnjuje svojo odločitev.

Tudi na politični funkciji ostaja kritična. Na primer do delovanja sodstva v primeru izvršbe cerkniških otrok. "Kljub temu da sem jaz odšla iz sodstva z neko slabo izkušnjo, vem, da je globalno ali načelno gledano, naše sodstvo zelo kakovostno. Gre za strokovno zelo usposobljene ljudi, ki si niso nikakor zaslužili takega ravnanja, kakršnega zganja prvak opozicije pred sodiščem. Pri njem je tako in tako, da če se bo primer odvrtel njemu v korist, bo pa kar naenkrat utihnil," ocenjuje. In kakšen odnos ima z Janezom Janšo danes? "Pravzaprav ni nekega odnosa, jaz ne čutim, da bi ga morala vzpostavljati. Predvidevam, da gospod tudi ne," pojasnjuje.

Njen pogled na življenje je spremenila predvsem sinova bolezen

Bila je prva, ki je v državnem zboru ustavila postopkovno izigravanje. "To je težko zato, ker se jaz vsakič, ko sprejmem odločitev, ki je lahko presenetljiva ali presenečenje za naš parlament, zelo dobro zavedam, da bom deležna različnih napadov. In sicer najprej napadov na strokovnost in potem tudi osebnih napadov," pravi. Če so rdeči salonarji postali njen logo oziroma osebna znamka in kažejo na političarko nove generacije, pa ljudska modrost v zgodbi o rdečih čevljih opozarja, da morajo biti ljudje, ki jih nosijo, posebej pazljivi, kako živijo. "Kaže na to, da so tisti, ki nosijo rdeče čevlje, malo bolj drzni in so zato tudi izpostavljeni nevarnostim, ki jim drugi niso. Ne pazim pretirano na to, kako živim, ker živim v skladu sama s sabo," zatrjuje.

"Zelo sem pozitivna, a nisem bila vedno, priznam. Ampak so se mi potem v življenju zgodile stvari, zaradi katerih sem potem postala bolj pozitiven človek," pravi Urška Klakočar Zupančič. Najbolj se je spremenila po rojstvu dvojčkov, ki sta danes stara 12 let: "Najtežja stvar v mojem življenju je bila sinova bolezen, kjer sem se res počutila zelo nemočno. Gre za epilepsijo, in to je bolezen, za katero danes sicer mislimo, da je obvladljiva, ampak ni vsaka. Zame je bil ta občutek, ko je otrok doživel napad in ko mu prav nič nisem mogla pomagati, ampak samo čakati, da napad mine, pri čemer nisem vedela, niti kako intenziven bo niti koliko časa bo trajal, bo otrok potreboval zdravniško pomoč, bo moral v bolnišnico. Ampak ravno ta strah, ki je trajal dovolj dolgo in bil dovolj intenziven, me je nekako spremenil." Tudi zato si prizadeva za pomoč družinam z otroki s posebnimi potrebami. A kot dodaja, bi si želela, da bi lahko naredila več: "Včasih se počutim zelo nemočno, glede na to, da je danes še vedno najpomembnejši kapital."

Je poznavalka zgodovine prava, kar se zrcali v njenih knjižnih uspešnicah Gretin greh in Sibilina sodba. "Najbolj nevarni so tisti, ki uživajo v fizičnem ali psihičnem mučenju drugih ljudi. Če govorimo o moji knjigi, je v njej en sodnik, izobražen gospod, ki neizmerno uživa v tem, da muči žensko telo. Sprijenost, ki je prisotna še danes, kot je bila takrat. Seveda danes ljudi ne moremo več zažigati na grmadah, jih pa pač zažigamo na drug način," opozarja.

Kaj pa strici iz ozadja? "Ne vem, kdo so ti strici iz ozadja. Jaz sem že tri leta v politiki, pa me še noben stric iz ozadja ni poklical. So me kakšni moški poklicali, ampak ne bi rekla, da bi bil kdo od njih stric iz ozadja," je dejala predsednica državnega zbora, ki pravi, da je odvisno od ljudi, kako dolgo se bo obdržala "v sedlu", sama pa čuti, da lahko naredi še veliko.