V času pred beatifikacijo enega najbolj priljubljenih cerkvenih voditeljev - papeža Janeza Pavla II. - smo se o njegovem življenju, delovanju in vplivu na Cerkev in svet pogovarjali z Rafkom Valenčičem, upokojenim profesorjem in nekdanjim dekanom Teološke fakultete v Ljubljani.

___________________________________________

Papež Janez Pavel II. je bil edinstven človek. Katere njegove lastnosti in dejanja bi izpostavili?
Pri papežu Janezu Pavlu II. so predvsem pomembne tiste stvari, ki so zaznamovale njegovo vlogo v Cerkvi in svetu v času, ki obsega skoraj četrt stoletja, od leta 1978, ko je bil izvoljen za papeža, pa do smrti leta 2005.
Tisto, kar človeka najbolj preseneti, je njegova neposrednost, človeškost, tudi njegov slovanski izraz, ki je dobrohoten do vsakega človeka, tudi do nasprotnika. Potem pa njegova izredna delavnost, ki je izvirala iz zasidranosti v Bogu. Če je bil tako blizu človeku, je bil zaradi tega, ker je bil blizu Bogu. Ljudje so ali bodo najbrž poudarjali različne stvari: nekateri njegovo teološko, drugi antropološko, filozofsko ali ekumensko misel. Nihče, od otroka do odraslega, ni mogel ostati ravnodušen ob njegovi človeškosti in bližini, s katero je človeka sprejemal. Ni dvoma, da je bil Janez Pavel II. velik za Cerkev, vprašanje pa je, ali ni bil celo ključna osebnost prejšnjega stoletja tudi v tem, kar zadeva padec komunizma in marksizma. Ne gre pozabiti, da je prepotoval več kot vsi papeži, več kot polovico vseh držav sveta in se srečal s številnimi ljudmi, njihovimi verstvi in kulturami.

Pri vsem, kar je delal in učil, je izstopala njegova človeškost in globoka mistična izkušnja. Na kakšen način je združil ti osebni razsežnosti in nagovoril človeka svojega časa?
Ker je bil tako močno zasidran v Bogu, mu je to pomagalo, da je znal pristopiti k človeku. Zdi se, da je vse pomembne stvari odločal v pogovoru z Bogom. Njegova mistična narava se je izražala ne samo v zrenju Boga, ampak je oblikovala njegovo življenje, odnose z bližnjim in dogodki. To marsikdo težko razume, zlasti, ker prevlada mišljenje, da je treba le delati in hiteti, bežati pred samim seboj, za molitev pa ni časa. Molitev je najbolje naložen čas, kjer se srečamo z Bogom in tudi s tem, kaj in kako naj delamo, kaj je resnica o nas, o drugem, o človeku. V tem je bil Janez Pavel II. veliki mojster in vzornik.

Papež Janez Pavel II. je veliko pozornost posvečal prav mladim. Zakaj, kaj jim je želel povedati?
Poznati je treba njegovo mladost, ki ni bila lahka. Zgodaj je izgubil mamo, sestro, brata, očeta; novo mašo je imel, ne da bi imel kogar koli izmed svojih najbližjih ob sebi. To je najbrž oblikovalo tudi njegovo željo ali prizadevanje, da bi mladim nekaj pomenil. Menim pa, da je bilo v njegovi družini nekaj tako lepega, tako bogatega, da je to skušal dati tudi drugim.
Kot študent, kaplan in kot profesor se je zelo veliko ukvarjal z mladimi, z njimi taboril, smučal, se duhovno poglabljal, prav tako z mladimi družinami, zato je ohranil mladostnega duha v sebi. Za otroke je bil nekak magnet. Njegov nasmešek, dobrohotnost, s katero se je srečeval, je izražal njegovo očetovsko naklonjenost. Čeprav je to nek dar, je tudi prizadevanje, ki se ga je zavedal in je želel mladim pomagati, da bodo našli svojo pot v življenje.

Omenjeni papež je v imenu Rimskokatoliške cerkve storil nekaj zgodovinskih korakov - bil je prvi papež, ki je obiskal sinagogo in mošejo, opravičil se je za napake, ki so jih v preteklosti zagrešili predstavniki Cerkve. Zakaj se je odločil za te poteze?
Preprosto zaradi tega, ker je vedel, da je Bog Bog vseh ljudi, da je Kristus prišel za vse ljudi in nikogar ne izključuje, zato tudi Cerkev ne more drugače ravnati, kot da se približa vsem ljudem. V vseh drugih verstvih je papež skušal videti »semena besede« oziroma »semena resnice«; vse vere imajo nekaj skupnega, je Bog, ki je nad nami, ki nas ljubi in nas usmerja k dobremu. To je bil razlog, da se je skušal povezati in srečevati s predstavniki drugih verstev. Čutil je, da je pomembna naloga Cerkve popraviti napake, ki so bile storjene v preteklosti, se srečati s predstavniki verstev v molitvi in teoloških pogovorih. Lahko rečemo, da danes že žanjemo sadove ravno na področju ekumenizma, kar je v veliki meri njegova zasluga.

Po drugi strani pa je njegova konservativna usmerjenost poskrbela za številne napetosti v cerkvenih krogih, predvsem zaradi vztrajanja pri nedotakljivosti celibata in nedopustljive možnosti, da bi ženske postale duhovnice - zakaj?
To sta dve vprašanji, ki se pogosto omenjata, pa vendar nista središčni vprašanji katoliške vere. Glede celibata: gre za vprašanje cerkvene discipline, ki je utemeljena tudi na Svetem pismu. Papež razlaga evangeljski nauk: so nekateri, ki so poklicani v samsko življenje in tako svoj poklic opravljajo tako, da je v korist drugim, celo človeštvu. To poklicanost, ki jo imenujemo karizma, ta dar, ki ga človek živi za druge. Celibat ne zanika in ne zatira človekove spolne narave. Kdor se zanj odloči z jasnim namenom in ciljem, bo v njem izpolnil svoje življenjsko poslanstvo.
Glede vprašanja ženskega duhovništva: papež je z vso spoštljivostjo pisal in govoril o ženski, o ženskem geniju, ki je sposobna toliko stvari narediti drugače, kot je sposobna moška natura. Ženska prinaša nekaj novega v življenje človeštva, naj bo to v družino, politiko, gospodarstvo, v odnose. Človeku pa se skoraj upira, če ženska pozabi, da je ženska, če sprejema neke moške poteze, kakor da bi morala vse tako delati, kot delajo moški.

Kakšno podobo Cerkve sploh je predstavljal papež Janez Pavel II.?
Predstavil je podobo Cerkve, ki je odprta v svet, v človeka. Postavil je načelo, da je »človek pot Cerkve«. Človek je tudi pot vsake družbe; vse ustave držav imajo zapisano, da je njihovo temeljno načelo človek in njegova dobrobit. Kako to izpolnjujejo, vemo. Priča smo hudim krivicam, poniževanju, uničevanju človeškega življenja. Papež je neštetokrat in na razne načine poudarjal, da je Kristus, Bog, prišel na svet zaradi ljudi, da tudi Cerkev ne sme biti zaprta sama vase, da je ne smemo enačiti z drugimi ustanovami.
Papež Janez Pavel II. je kot mlad škof sodeloval na koncilu in je prispeval svoj delež zlasti pri dokumentu Cerkev v sedanjemu svetu, ki govori o človeku, človeški skupnosti, delu in razvoju, družini, politiki, miru, gospodarstvu ... Kot mislec in antropolog, filozof in teolog je posredoval mnogo spoznanj svojega študija in poznanja življenja o teh vprašanjih.

Kakšen je bil doprinos tega papeža kot Slovana, predstavnika naroda in duhovnosti, ki je do zdaj niso poznali pri papeški službi?
Vsak papež prinese nek svoj slog dela in poudarke. Če z današnjimi očmi presojamo človeka pred 100 ali več leti, tudi papeža in njegovo delo, najbrž sklepamo narobe, ker ga ne jemljemo kot človeka, ki je živel v nekem času, kulturi, narodu in okoliščinah. Papež Janez Pavel II. je v papeško službo gotovo prinesel nekaj novega, saj je šel k ljudem, tudi k tistim, ki mu niso bili naklonjeni, ali so komaj kaj vedeli o njem in krščanstvu. Podal je novo podobo Cerkve, Cerkve, ki je blizu ljudem, najmanjšim in v družbi zapostavljenim. Ni hodil okrog oblastnikov, čeprav se je tudi z njimi srečeval, ampak je bil najbolj vesel, kadar se je srečeval s preprostimi ljudmi.

Kakšen je bil vpliv njegovega prvega obiska v Sloveniji na Cerkev v Sloveniji in na klimo v slovenski družbi?
Analizo obiska je težko podati. Kar zadeva samo Cerkev, lahko rečemo, da je številnim ljudem ta obisk veliko pomenil. Gre za srečanje s človekom, Kristusovim namestnikom, ki jih je potrditev v veri, čeprav tega ne moremo na zunaj statistično dokazati. Vemo, da statistika ne more zajeti vsega, kar se v človeku dogaja, ne more registrirati milostnega delovanja. Brez dvoma je bilo veliko takega delovanja, ki presega zgolj spomin na papeža. Prišel je med nas kot tisti, ki je med prvimi priznal našo samostojnost. Potrdil in uveljavil je načelo, da ima tako kot človek tudi narod pravico do svobodnega in samostojnega življenja, jezika, kulture, vere in razvoja.
Danes na slovenski jezik in kulturo vse bolj pozabljamo. Prispevek papeža je bil tudi v tem, naj se istovetimo s svojo zgodovino in kulturo, zato je ob srečanju z mladimi v Postojni leta 1996, ko so mu voščili z angleško pesmijo, hudomušno pripomnil: "Mislil sem, da ste Slovenci!" Znal je opozoriti: kdo ste, kje živite, kaj želite biti?

Katoliška cerkev po Janezu Pavlu II. se zdi manj domača, manj blizu ljudskim množicam in zlasti tretjemu svetu. Kakšna je razlika med značaji in načinom vodenja obeh verskih voditeljev?
Zdajšnji papež Benedikt XVI. dobro ve, da ni Janez Pavel II., ampak preprosto reče: "Jaz sem to, kar sem." Zato ne ponavlja tega, kar in kako je prejšnji papež govoril in delal. Za Benedikta lahko rečemo, da je bolj profesorski značaj, kar se vidi tudi iz njegovih govorov in nastopov; vsak stavek je nabit z vsebino. Janez Pavel II. je bil športnik že od mladih let in dokler je mogel, je hodil v hribe, smučal in potoval. Benedikt XVI. najde razvedrilo v glasbi in v igranju klavirja. Tudi zunanja podoba obeh je tako različna, obema pa je lastna delavnost in odgovornost v korist Cerkve in človeštva.
Vsak papež je nekaj posebnega, vsak je prinesel nekaj svojega.

Kakšna sploh je vloga papeža v današnjem svetu oz. kakšna bi morala biti?
Na cerkvenem področju je papež znamenje edinosti, tisti, ki vernike povezuje. Je osrednja osebnost, okrog katere se zbiramo, ne zato, da bi ga slavili, ampak nam ponazarja Kristusa. Razna druga verstva nam papeža v tej vlogi zavidajo.
Tudi za človeštvo je papež moralno avtoriteta. Kot voditelj samostojne države, Vatikana, ima v svetu specifično vlogo, vendar ne glede političnih odločitev, pač pa glede skrbi za človeka, spoštovanje njegovega dostojanstva in pravic, prizadevanju za pravičnost in mir, varovanje stvarstva ipd. Slednje smo od Boga sprejeli, ne da bi ga izrabljali in uničevali, ampak z njim ravnali odgovorno. Naše odgovorno ravnanje že izraža tudi našo odgovornost za prihodnje rodove.

Kako ste vi doživljali papeža Janeza Pavla II.? Kakšni so vaši spomini nanj?
Z njim sem se prvič srečal en mesec po izvolitvi in potem še nekajkrat, zadnjič pa dobro leto pred smrtjo. Razen pozdrava in predstavitve, stiska roke in prijaznega nasmeha o drugem ni bilo časa govoriti. Nekajkrat, ko bi se lahko z njim pozdravil, sem z veseljem odstopil mesto drugemu.
Lepe spomine ljudje radi ohranjamo. Spomin pa prebuja tudi spraševanje vesti: ali je srečanje s človekom, ki je oblikoval podobo Cerkve in sveta prejšnjega stoletja, spremenilo tudi mene? Spominjanje je tudi neka odgovornost.