Gost oddaje Politično s Tanjo Gobec je bil varuh človekovih pravic Peter Svetina.

Kar po trije uradni listi na dan – toliko je bilo ukrepov v času epidemije covida-19 oziroma jih je. Zapisali ste: demokracija terja drugačno pot. Kakšno?

Dejstvo je, da je epidemija vse presenetila, da se je bilo treba odzvati hitro in da je naloga oblasti, da zaščiti javno zdravje. To je dejstvo. Mi smo se učili, vladalo se je z ukrepi, ki jih je vlada sprejemala. Ampak vlada potrebuje drugo pot. Mora iti v parlament, kajti za omejevanje človekovih pravic, kar gotovo ukrepi so, je potrebna verifikacija v državnem zboru. To mora biti zakonska podlaga. Takrat lahko posegamo v človekove pravice.

To je bil tudi vaš, bom rekla, najmočnejši očitek, torej vladanje z odloki. Iz vašega poročila je razvidno tudi, da se nekateri ne odzivajo ali slabo odzivajo. Tisti, ki jim namenjate svoja priporočila ali kaj zahtevate od njih. Zelo pomenljivo je, da sta na prvem mestu ministrstvo za delo in ministrstvo za šolstvo, zanimivo pa, da se hitro odziva policija oziroma ministrstvo za notranje zadeve. Imate kakšne mehanizme spodbuditi tudi tiste, ki se ne odzivajo?

Mi lahko z urgencami to tudi počnemo, da vedno pošiljamo urgence, da navsezadnje zahtevamo. Zadnji korak pa je, da z mandatno kaznijo 500 evrov kaznujemo odgovorno osebo, to je ministra. Dejstvo je, da nekatera ministrstva tradicionalno zelo slabo odgovarjajo oziroma da ignorirajo priporočila varuha oziroma naše dopise.

Kaj je glavni razlog?

Nimajo argumenta in nimajo razloga. Preprosto ne vem, zdi se, da sam ustroj ministrstva, navsezadnje uradniki tega ne pripravijo, ministri niso tako močni, da bi to zahtevali. Po drugi strani moram reči, da tradicionalno zelo dobro in v roku odgovarjata ministrstvo za notranje zadeve in policija ter tudi sprejmeta naša priporočila in spremenita svoje delo.

Veliko očitkov in pobud je bilo prav na delo policije. Preiskavo policijskega ravnanja, ali je bilo sorazmerno, ste uvedli pri varuhu. Kaj pravijo prvi izsledki? Kaj mislite vi, ali je šlo za nesorazmernost? Vemo, da so bili zaplinjeni, zasolzeni tudi recimo otroška igrišča, prebivalci Ljubljane, ki niso imeli nič s protesti, ki so peljali na sprehod pse in tako naprej.

Dobili smo veliko pobud različnih ljudi, ki niso bili udeleženi neposredno na protestih, ampak jih je prizadelo to, navsezadnje plin, solzivec. Takoj smo seveda uvedli postopke, vprašali ministrstvo za notranje zadeve in policijo, kaj se je tisti dan dogajalo. Pričakujemo popolno poročilo, ki ga bomo zagotovo tudi dobili glede na izkušnje, ki jih imamo. Potem pa presodili, kaj je ali je bilo sorazmerno, ni bilo sorazmerno oziroma kje je prišlo do kakšnih odstopanj ali ne. Tako da si ne upam vnaprej špekulirati, ker niti ni v moji naravi, da bi špekuliral. In dokler nimamo vseh podatkov na mizi, ne morem potrditi ne enega ne drugega.

Naslednja stvar je tudi poseg v človekovo integriteto. Nekateri so rekli: pokažite vsebino torbic, identifikacija, čeprav nisi na protestih. Greš samo mimo, pokaži nahrbtnik. Videli smo posnetke, da so ženske metale vsebino torbic, sme, ne sme, ali je to čezmerno, ali je upravičen tak ukrep?

Takrat ko so se v prvem valu ljudje zbirali na Prešernovem trgu in so prihajali v smer ali iz smeri Prešernovega trga in je tako imenovano identificiranje potekalo kar na zalogo, smo opozorili policijo, da tega ne smejo, ker mora biti izražen namen storitve kaznivega dejanja ali da je bil namen storiti kaznivo dejanje. Se pravi mora biti neki razlog, da se identificira ljudi, ne pa kar na zalogo.

To je bilo takrat, ko so jih pravzaprav po širšem središču mesta ustavljali, češ da gredo na proteste.

Takrat ali pa da odhajajo s protestov. Takrat smo opozorili na to, policija je povedala, da je bila to njihova napaka in da tega ne bo počela več. Zelo težko je ocenjevati na podlagi posnetkov, ki so na televiziji ali na družbenih omrežjih, različnih izjav. Tudi vprašanje policijske taktike. Policijo o tem vprašamo in nam odgovori.

Tudi na monitoringu ste bili. Ves zahodni svet se pravzaprav sprašuje, ali oblasti grejo v smeri avtoritarnosti v času epidemije. Kaj bi rekli za domače slovenske razmere in oblast?

Oblast, kot ji neprestano očitam, s temi odloki in svojim delovanjem pač ni šla v široko demokratično razpravo v parlament. Časa zdaj je bilo dovolj. Na začetku res ni bilo časa, treba se je bilo odzvati takoj. Vendar v tem vmesnem obdobju pa je bilo časa dovolj, da bi dobila verifikacijo za svoja dejanja v državnem zboru, kajti tam so predstavniki ljudstva in to je demokracija, je najboljši sistem, ki ga trenutno poznamo.

Še dve stvari, ki najverjetneje odpreta nove teme, v povezavi s katerimi dobite največ pobud. To je bilo šolanje na daljavo. Kaj ste najpogosteje odgovorili, kaj pravite na to, če bo spet potreba po šolanju na daljavi?

Predvsem smo opozarjali na to, da tukaj ni enakosti med učenci, kajti nekateri nimajo dostopa do spleta. Ugotavljali smo, da je to nekaj sto ljudi. V državnem zboru je ministrstvo za šolstvo poročalo, da je takih otrok pet tisoč. Potem so tukaj socialno ogrožene družine, ki nimajo tako visokih prihodkov, kajti imeti doma tiskalnik, računalnik, navsezadnje tudi papir je strošek in človek mora imeti možnost si to priskrbeti. Tako moramo biti res pozorni in lahko tukaj samo pozovemo vse državljanke in državljane, da delujemo proaktivno, da pazimo na to, da se okužbe zmanjšajo, da se zaščitimo, kajti s tem bodo tudi otroci lahko hodili običajno v šolo in se bomo vrnili v običajno življenje.

Domovi za starejše občane ... zagotovo je bil tam najvišji smrtni davek. Se vas je kateri segment pobud, pritožb dotaknil v tem času?

Vsekakor. To so bile zelo hude stiske ljudi, tako v domovih kot pri svojcih, ki niso mogli na obiske. Ampak vedeti moramo, da prav omejevanje socialnih stikov preprečuje okužbe.

Osamitve so se pa najbolj bali?

Osamitve so se pa bali vsi in dejansko se je to dogajalo. Ampak kot sem rekel, socialni stiki so tisti, za katere stroka pravi, da so najnevarnejši. Vsaka pobuda, ki je prihajala iz domov za starejše, se me je dotaknila, tako od stanovalcev, svojcev kot zaposlenih.

Prošnja je bila, da bi nekoliko proaktivno sodelovali pri tem predlogu. Seveda bo treba živeti z virusom tudi v centrih, domovih za starejše ... Projekt prezračevanja oziroma odvajanja okuženega zraka – ste lahko tukaj kot varuh proaktivni?

Dobili smo pobudo, ki smo jo posredovali tako na ministrstvo za zdravje, vlado kot na ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve, da bi se to uredilo. Priporočili smo, da se to uredi. Ampak mi kot varuh ne izvajamo montaže klimatskih naprav.

Ker veliko jih je šlo, recimo Nemčija, Italija, od šol do domov za starejše, tudi v javnih prevozih.

Lahko to priporočamo in to smo storili. Več kot priporočiti pa ni v naši moči.

Skupaj s predsednikoma KPK-ja, Računskega sodišča, informacijsko pooblaščenko ste pred meseci podpisali pismo, češ da so napadi na neodvisne institucije zelo škodljivi. O tem vas je spraševala tudi delegacija iz Evropskega parlamenta. Kaj ste jim rekli? So bili zaskrbljeni?

Z njimi smo se odkrito pogovarjali in tudi sam sem odkrito povedal, kaj mislim o tem. In ko smo podpisali izjavo o tem, da naj se politike ne vmešavajo v delo organov, ni pomenilo, da ne sprejemamo kritike. Vsaj jaz nisem tako razumel. Kritika je vedno dobrodošla, saj nas dela lahko samo boljše. Ampak vsakodnevni pritiski, šikaniranje, izzivanje so dejstvo in to v bistvu onemogoča naše delo in delo naših organov. In dejstvo je, če smo se spustili v javno življenje, moramo imeti višji prag tolerance. Ampak kljub temu mislim, da to ne sodi zraven in trda koža ne pomeni sprejemati vsega, kar od nekod prileti.

Kakšno oceno bi dali stanju duha? Poleg tega so tu žolčne razprave, to so nam že evropski poslanci očitali, da smo žolčni kot nikjer drugje. Kakšno je stanje duha? Recimo 15. septembra, ko je bil uveden PCT-pogoj, je bilo več govora o tem, da je to pogoj za bencinsko črpalko, kot pa da v istem odloku piše, da brez tega pogoja ne moreš k zdravniku. Kaj nam to pove o družbi, v kateri živimo?

Očitno je Slovenija zelo razvita družba v smislu blaginje in nam blaginja več pomeni kot sočlovek in to je napaka. Mislim, da smo tukaj nekje zgrešili na poti in da se moramo po epidemiji ali pa tudi že v času epidemije predvsem zavedati, da moramo biti človek človeku, da s svojimi dejanji soljudem lahko škodujemo ali jim delamo dobro. In to je napačna smer, v katero gremo.