Ta teden je v državnem zboru na seji odbora za kulturo potekala javna predstavitev mnenj o predlogu zakona o medijih, ki je predvsem v strokovni javnosti dvignil veliko prahu.

Na MMC-ju smo zato poklicali nekdanjega direktorja Radia Slovenija Vinka Vasleta in komunikologinjo Sandro Bašić Hrvatin ter ju povprašali o njunem stališču do omenjenega zakona.

"Zakon temelji na navidezni novinarski demokraciji"
Vasle je o tem, kaj zakon prinaša na področju novinarske in uredniške avtonomije, dejal, da zakon v resnici temelji na tako imenovani "navidezni novinarski demokraciji", saj je v njem polno visoko letečih besed o avtonomnosti, ni pa niti enega člena, ki bi dejansko bil zagotovilo za kaj takega.

Pravi, da na retorični ravni zakon poskuša biti moderen, v resnici pa govori o popolnem nezaupanju v medije in novinarje, "ki jih je treba šele naučiti, kaj avtonomnost je, naučil pa jih bo zakonodajalec oziroma politika".

"Poskus ideološkega strašenja novinarjev"
Zakon predvideva tudi ustanovitev sveta za medije. Po Vasletovih besedah bi bila njegova uvedba poskus ideološkega strašenja novinarjev in medijev. Kot pravi, gre za organ, ki ne služi ničemur, razen da se v njem v ideološko-politični lobi na davkoplačevalski račun usidrajo t. i. medijski eksperti, ki bi potem solili pamet tistim, ki se z novinarstvom v praksi vsak dan ukvarjajo, in "ne na neki teoretični ravni, ki se ji velikokrat reče tudi bleferstvo oziroma medijsko politikantstvo".

Pojasnjuje, da naj bi "ta čudaški organ, ki naj bi ga izvolil DZ kar z navadno večino", med drugim spremljal spoštovanje etičnih in profesionalnih standardov v medijih, kar po njegovem mnenju ni pristojnost države ali kakšne njene podaljšane roke. Člani sveta za medije naj bi tudi imenovali svojega člana v častna razsodišča, "država in politika pa v častnih razsodiščih nimata česa iskati".

"V glavnem pa naj rečem, da za ta organ ni nobenega pametnega medijsko profesionalnega razloga, razen če ministrica v odstopu misli, da je to najboljša pot do političnega arbitriranja v medijih. In to po mojem mnenju tudi misli, drugače se v sporni svet za medije ne bi spuščala, saj je s tem organom imela v EU-ju velike težave že madžarska vlada. Naša sedanja pa jih bo zagotovo tudi imela, če bo zakon sprejet," je opozoril.

"Inšpektor lahko medij tudi ukine"
Poudaril je, da poskušata ministrstvo za kulturo in celotna vlada s pomočjo rešitev v slogu korenčka in palice vsiliti ideološko pojmovanje slovenske medijske krajine, kar je za 21. stoletje seveda škandalozno. Novinarji so, je prepričan Vasle, dobili polovične "korenčkaste" rešitve, ki naj bi jih prepričevale o poštenosti namenov zakonodajalca, o njegovi skrbi za svoboden in avtonomen novinarski prostor ter o demokratičnih standardih, ki naj bi bili v zakon vgrajeni.

"O tem, koliko je ta zakon demokratičen in sodoben, navsezadnje govori zelo obširno poglavje o kazenskih določbah ali pa na primer določilo, da lahko inšpektor v inšpekcijskem postopku neki medij tudi ukine, prepove njegovo dejavnost, če ugotovi, da gre za sovražni govor in podobno. O tem, kaj sovražni govor je, zakon ne govori, torej bo treba arbitrirati. Ko pa se arbitrira, se to počenja z ideoloških in političnih vidikov," je izpostavil.

Sandra Bašić Hrvatin je glede tega, kaj zakon prinaša na področju novinarske in uredniške avtonomije, pojasnila, da zakon tega področja ne more urediti, saj postavi le določena pravila, avtonomijo pa si morajo po njenem mnenju novinarji izboriti sami, kar, kot pravi, kažejo tudi razmere na časniku Dnevnik.

"Zakon vzpostavlja ravnovesje med novinarji in lastniki"
"Po mojem mnenju je nesprejemljivo, da imamo en velik dnevni časopis, ki že več kot eno leto nima urednika s polnimi pooblastili. Skrajno neprimerno in nenavadno je, da se kaj takega zgodi. Zakon v bistvu ureja te zadeve, poskuša na neki način, novinarji trdijo, da premalo, latniki trdijo, da preveč, vzpostaviti ravnovesje med omenjenimi subjekti, tako da bodo lastniki pri imenovanju urednikov in profesionalnosti dela upoštevali mnenja novinarjev, ki skušajo preprečiti, da bi se lastniki prek uprav vmešavali v vsebine," je dejala.

Izpostavila je, da je način imenovanja članov sveta za medije, ki ga predvideva zakon, zelo ponesrečen. Meni, da bi bilo treba ta določila spremeniti. Prav tako je prepričana, da ni nobenega razloga, da svet za medije imenuje zunanje člane častnih razsodišč, ker naj bi to bilo vprašanje samoregulacije novinarskega dela.

Pravi, da bi novinarji morali sami imeti dovolj modrosti, da v razsodišče imenujejo ljudi, ki bodo dali težo in tehtnost njihovim odločitvam. Sicer pa bi po njenih besedah svet za medije le spremljal določene stvari in dajal mnenja o določenih postopkih ter ne bi imel nobene upravne in administrativne moči.

"Politiki ni treba več izvajati trdih pritiskov"
Na vprašanje, ali obstaja nevarnost, da bi ustanovitev sveta za medije pomenila poseg politike v medije, pa je odgovorila: "Veste kaj, to je tako naivno prepričanje, da je poseg politike mogoč samo skozi take institucije. Politika posega v medije na številne načine, pa nikogar ne moti. To je prepričanje, ki je po mojem že 20 let zastarelo, torej da obstajajo nekakšni trdi pritiski. Obstajajo mehki pritiski, ki se izvajajo skozi načine financiranja, skozi podeljevanje državnih pomoči, skozi preusmerjanje oglaševalskega denarja itd. Politiki ni treba več izvajati trdih pritiskov na medije."

Povedala je še, da je na javni predstavitvi mnenj o medijskem zakonu z ogorčenjem in razočaranjem ugotovila, da nihče izmed nastopajočih iz zainteresirane javnosti ni na zakon gledal kot celoto, temveč naj bi vsi gledali samo na določene člene, ki zadevajo njihov položaj in interese.

Prepričana je, da bi morale pri obravnavi tako pomembnega zakona, "tudi za nas državljane, saj navsezadnje dobivamo informacije večinoma iz medijev in svobodo izražanja uresničujemo tudi prek medijev", vse strani pokazati več posluha za interese državljanov.