Ljubljanske imajo manj zelenja. Foto: BoBo
Ljubljanske imajo manj zelenja. Foto: BoBo
Butarice
Tradicija izdelovanja butaric je v Sloveniji še vedno zelo živa. V Ljubljani jih tradicionalno izdelujejo iz pobarvanih oblancev. Foto: MMC RTV SLO/Ana Mavsar
Izdelovanje butar
Najpogosteje butare sestavlja pet vrst lesa - dren, bezeg, leska, brinje in vrba ter seveda bršljan. Foto: BoBo
Libeliški prasl bo letos visok 25 metrov

Na cvetno nedeljo v (katoliških) cerkvah blagoslavljajo oljčne vejice in v šope povezano pomladansko zelenje - t. i. butare. Zelenje predstavlja tudi rodovitnost in življenje, oljka pa je simbol miru in sprave. Obenem pripravljajo tudi slovesne procesije v spomin na Jezusov prihod v Jeruzalem, ko so ga ljudje pozdravljali s palmovimi vejami, simbolom zmagoslavja in kraljevanja.

Papež Frančišek je na Trgu sv. Petra v Vatikanu blagoslovil palmove in oljčne vejice, nato pa daroval mašo.

Obredi cvetne nedelje izvirajo iz bogoslužnih navad jeruzalemske Cerkve, ki so bile prvič opisane že v 4. stoletju, pojasnjuje na Slovenski škofovski konferenci.

Evangeličani zelenja ne blagoslavljajo
Simbol zelenja, ki pa ga ne blagoslavljajo, je za cvetno nedeljo značilen tudi v Evangeličanski cerkvi na Slovenskem. Tako bodo po cerkvah pripravili oljčne vejice, ki jih bodo verniki ponesli v domove.

Cvetna nedelja je sicer vsebinsko povezana z velikonočnim tridnevjem. Pri obredih namreč prebirajo svetopisemske odlomke o Jezusovi zadnji večerji, trpljenju in smrti, ki se jih posamično in bolj poglobljeno spominjajo na veliki četrtek, veliki petek in veliko soboto.

Nekateri pravoslavni bodo praznovali 5 tednov pozneje
Nekateri pravoslavni kristjani - med njimi tudi verniki Srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji - pa bodo cvetno nedeljo in veliko noč zaradi uporabe drugačnega koledarja letos praznovali pet tednov pozneje.

Še vedno živa tradicija izdelovanja butar
V Sloveniji je cvetna nedelja, kot omenjeno, tesno povezana s tradicijo izdelovanja butar. Nena Židov iz Slovenskega etnografskega muzeja pojasnjuje, da je bila ta stara krščanska šega prvič opisana v 9. stoletju in verjetno izhaja iz nekega starejšega predkrščanskega obredja, povezanega s svetim rastlinjem, ki naj bi vplivalo na rast in plodnost ter naj bi imelo zdravilno in zaščitno moč. To vlogo je pozneje v Cerkvi prevzelo blagoslovljeno zelenje.

Ste tudi vi izdelali svojo butarico? Pošljite nam fotografije na lokalno@rtvslo.si ali pa jih naložite na Moj splet.

Butare ščitile dom pred strelo, točo, požarom, boleznijo
Zaradi vere v njihovo magično moč so bile butare v preteklosti na podeželju stalne spremljevalke vsakodnevnega in prazničnega življenja. Kot navaja Židova, so butare kmečki dom ščitile pred različnimi nevšečnostmi. Ponekod so z njo obkrožili hišo, da bi bila v njej sreča ali da bi bil dom zavarovan pred strelo, požarom, boleznijo in nesrečo. Del butare so po starem izročilu spravili na podstrešje, ali pa so na hišo in gospodarska poslopja pritrdili križce iz blagoslovljenih šib. Nekateri še danes ob grmenju ali bliskanju zakurijo vejico iz butare, da bi odgnali točo.

Vejice iz butare ali iz njih narejene križce so pogosto raznesli tudi po gospodarskih poslopjih, ponekod celo po njivah in vinogradih, saj so verjeli, da bodo živino ščitile pred nevšečnostmi in poskrbele za obilen pridelek.

Od presmeca do beganice
Da imajo butare na Slovenskem res dolgo tradicijo, potrjujejo tudi številna imena zanje - v vzhodni Sloveniji jih imenujejo presmec, na Gorenjskem beganica, imajo pa še številna druga imena. V različnih delih Slovenije se razlikujejo po svoji sestavi in obliki. Najpogosteje jih sestavljajo dren, bezeg, leska, bršljan, brinje in vrba. Dodatno pa jih je, odvisno od lokalnega rastja, sestavljalo še drugo rastlinje - na Primorskem na primer lovor, oljčne vejice in palmove veje. Najbolj se od drugih razlikujejo ljubljanske butare, ki so narejene iz oblancev. Butare ponekod še danes krasijo z jabolki, pomarančami, papirnatimi trakovi in cvetjem, pojasnjuje Židova.

Najbolj posebne so ljubenske potice
Od butar na Slovenskem pa po obliki izstopajo tudi t. i. ljubenske potice, ki jih izdelujejo na Ljubnem ob Savinji. Tu ne gre za šope zelenja, ampak prebivalci iz rastlinja izdelajo različne tridimenzionalne predmete, ki so povezani z versko simboliko ali pa z vsakodnevnim in prazničnim življenjem ljudi. Tako med predmeti najdemo tudi gospodinjske pripomočke, makete objektov, oblike živali in celo sodobne elektronske naprave.

Izdelovanje teh edinstvenih butar sega na konec 19. stoletja, tradicijo pa so obudili konec 20. stoletja. Tradicionalno izdelovanje ljubenskih potic je vlada februarja letos razglasila za živo mojstrovino državnega pomena, kar je prvi korak za vpis na Unescov reprezentativni seznam nesnovne dediščine človeštva.

Libeliški prasl bo letos visok 25 metrov