Pediatrinja in otroška psihiatrinja Anica Mikuš Kos, ki je na svetu že skoraj 90 let, a je še vedno zelo aktivna predavateljica, se spominja šole pred drugo svetovno vojno, ko so otroke učili ubogljivosti, po vojni solidarnosti, danes pa je v ospredju individualizem. Zato poudarja, da je v teh časih dober učitelj in hkrati vzgojitelj še toliko pomembnejši, saj se na vzgojo doma ni mogoče zanašati: "Idealiziramo družino, pripisujemo ji moč, ki je dejansko družina nima. So dobre družine, ki pomagajo drugim, so pa tudi družine, ki so silno sebične, in so tudi družine, kjer starši ne zmorejo. Veste, to zanašanje na družine ni realno in samo to ne zadošča, se je treba opreti na šolo, ki predstavlja drugi steber vzgoje."

Manj učencev v raznolikih razredih

Vodja delovne skupine za reformo šolstva, dekan pedagoške fakultete Janez Vogrinc, zagotavlja, da je vzgojni vidik eden njihovih temeljnih ciljev: "V naši skupini se ne ukvarjamo samo z učnimi dosežki otrok, ampak dejansko tudi z vzgojno dimenzijo, vzgojni vidik je eden temeljnih ciljev."

Vendar pa poudarja, da je zaradi raznolikosti učencev vzgajati izjemno težko. Učenci s posebnimi potrebami zahtevajo poseben pristop, spet drugi učenci ne znajo niti slovensko.

Rešitev zato vidi v manjšem številu učencev, kjer je razred raznolik. S tem bi imeli učitelji več časa za vzgojo: "Če si predstavljamo, kako poteka delo v oddelku 25 učencev, med katerimi so tako velike razlike, mi pa od učitelja pričakujemo, da se bo prilagajal popolnoma vsakemu posameznemu učencu, je to izredno zahtevno. Delo je treba načrtovati, da bodo imeli učitelji realne možnosti narediti vse, kar pričakujemo od njih." V delovni skupini razmišljajo tudi o zmanjšanju administrativnega dela, da bi določene naloge prevzeli drugi zaposleni na šoli.

Preveč odprta šolska vrata določenim staršem

Da bodo učitelji dobro vzgajali, jim je tudi treba vrniti avtonomijo, brez poseganja staršev v njihovo delo. Mikuš Kos pravi, da smo preveč odprli šolska vrata staršem: "In to seveda ne tistim staršem revežem, ki si ne upajo v šolo, ali pa nekim albanskim staršem, ki niti ne razumejo slovenskega jezika. Odprli smo jih staršem, ki imajo določen socialni status."

Vogrinc nadaljuje, da je sicer prav, da starši sodelujejo s šolo, vendar na pravi način: "Če bi se starši pritoževali, da njihovi otroci ne znajo dovolj, bi to razumel. Če pa gre za pritožbe, češ moj otrok nima takšne ocene, kot si jo zasluži, pa to pomeni, da starše bolj kot znanje otrok zanimajo ocene, ki jih otroci dobijo, to pa ni prav."

Učitelji ne želijo prevzemati odgovornosti

Položaj učitelja v družbi ni dober, v preteklosti so se prevečkrat na šolskem področju sprejemale politične odločitve namesto strokovnih, meni Vogrinc: "In če obstaja tako vzdušje v državi, potem ne moremo pričakovati, da se bo učitelj res lahko oprl na svojo strokovno odločitev, ker ima občutek, da ne ve, kdo ga bo podprl."

Kako torej učiteljem povrniti avtonomijo? Učitelji avtonomijo že imajo, meni Vogrinc: "Moram pa reči, da nimam vedno občutka, da si učitelji te avtonomije želijo, ker avtonomija pomeni tudi prevzemanje odgovornosti. Manjka jim samozavest, ki jo učitelj nujno potrebuje, da staršem argumentira svoje strokovne odločitve. To pa lahko naredi le učitelj, ki ima znanje, potrebuje tudi pomoč ravnatelja, da ne bo popustil pritiskom staršev, če ti ne bodo utemeljeni. In potrebuje tudi zaščito stroke."

Ker pa učiteljev primanjkuje in je med njimi vedno več takih, ki so tam zgolj po naključju, bo to težko doseči.