Usodni novembrski ponedeljek je številnim družinam korenito spremenil življenje. Deroča voda je uničila njihove domove, odnesla ozimnico, ki so jo spravljali celo leto, zalila stvari in dragocene spomine. Kako bodo svoj vsakdan spravili v normalne tirnice, je drugotnega pomena, najprej se trudijo preživeti bližajočo se zimo.

"Ko čakaš na helikopter, se čas ustavi"
Pravo dramo je ob močnih poplavah v naselju Vurberk v bližini Dupleka doživljala družina Cvetko, ki se je pred naraslo deročo vodo zatekla na podstreho, od tam pa so jih prestrašene in premražene na varno rešili s helikopterjem. Spomine na hudo uro, ko se je družina dobesedno bojevala za življenje, povzemata mama in sin - Marinka in Sandi Cvetko.

"Še vedno se mi zdi, kot da sanjam, šele ko se obrnem proti tem ruševinam, se dejansko zavedam, kaj se je zgodilo. Tukaj živim od rojstva, mi nikoli nismo bili poplavljeni," opisuje Marinka. Vse dovozne ceste, ki peljejo do hiše so bile neprehodne zaradi deroče vode. Poskušali so rešiti stvari, a niso bili uspešni, ker se je voda tako hitro zviševala. "Ob 18. uri so mi gasilci javili, da pride še en val. Ta val je bil rušilen. Voda se je dvignila in tudi hitrost se je povečala, tako da je porušila garažo, spodkopavala je temelj hiše. Poklicali smo pomoč za evakuacijo, da bi preprečili morebitno tragedijo," tragično noč podoživlja Sandi.
Po deroči vodi se ni bilo mogoče premikati, držali so se skupaj ter po drevesih prebili do sosednje hiše, od koder so jih kasneje tudi reševali. "Spodrsljaj in bi se lahko zgodilo res kaj tragičnega, ker nam je noge kar spodnašalo." Zaradi deroče vode jih niso mogli rešiti s čolni, zato ni bilo druge možnosti kot reševanje s helikopterjem.

"Ko sediš na strehi, premočen, sredi noči, čakaš helikopter, se čas ustavi. Mislili smo že, da je v bližini, a smo ugotovili, da šumi voda. Ko je res prispel, je najbrž iskal najboljši položaj za reševanje ter vmes večkrat odletel. Mislili smo, da nas ne bo mogel rešiti." Ko so se naslednje jutro vrnili, so bili prepričani, da hiše ne bo več. A je obstala, odneslo je garažo. Posledice pa so hude. "To, kar privarčuješ, vložiš v to, kar želiš imeti, a v trenutku odnese in nimaš nič. Tega se ne da pozabiti."

Vas Šturmovci je bila skoraj celotna pod vodo
Spomini na noč iz 5. na 6. november so še vedno zelo živi med občani Šturmovcev. Gre za vas, ki je bila skoraj celotna pod vodo. V družini Majer se spominjajo, kako so jih zjutraj obvestili, da je razglašen rdeči alarm. Glede na pretekle izkušnje so vredne stvari dvignili visoko od tal, ozimnico spravili na meter in pol višine. Do zdaj v kleti nikoli niso imeli več kot 20 centimetrov vode.

"Kar se je nato zgodilo, je bilo neverjetno. Takšne vode nismo pričakovali. Nastavili smo protipoplavne vreče, a je bilo vse v roku desetih minut vse poplavljeno." V hiši imajo uničene vse kletne prostore, centralne peči na trdo gorivo in olje, pralni stroj, ozimnico, drva. Prostore bodo težko izsušili, saj je še zdaj ponekod stoječa voda. Ne vedo, kako bodo težave rešili pred zimo. Peč jim ne dela s polno močjo in če jim povsem preneha delati, ostanejo brez ogrevanja. Kdaj bo državna pomoč dosegla prizadete, pa ni mogoče napovedati.

"Le nemo sem opazoval, kako je odnašalo"
V občini Markovci je povodenj najbolj prizadela naselje Stojnci. Francu Divjaku je voda v hišo vdirala iz vseh smeri. "Trajalo je morda le pol ure in že je bilo vse pod vodo. Rešili smo traktor in nekaj malenkosti, ostalo je zalilo. Gasilci so nam rekli, da moramo hišo zapustiti, preden smo uspeli odnesti stvari, saj smo bili že do pasu v vodi. Le nemo sem opazoval. Zjutraj je nekaj zaropotalo in videl sem, kako je odtrgalo vrata iz garaže, podrlo zid na gospodarskem poslopju in odneslo, kar smo imeli spravljeno. V hiši nam ni ostalo nič, niti stoli."

V njegovi hiši, ki jo je spomladi v celoti obnovil, se ne da več živeti. Moral jo bo podreti in bo s tem izgubil družinsko domačijo. Na robu joka pove, da mu bodo dobri ljudje pomagali urediti del zgornjega gospodarskega poslopja v sobo in kuhinjico, da bo sploh lahko kje živel. Tja se bo lahko preselil šele tik pred novim letom, ob tem pa ga skrbi, kako bo čez zimo ogreval skromno bivališče. Nima elektrike, ni še štedilnika.

"Kar sem ustvarjala od prve plače, je uničeno"
V spodnji Dravski dolini je bilo v nevarnosti več hiš, voda pa je svojo uničevalno podobo najbolj pokazala pri Gornikovih iz Smolnika pri Rušah. Ker za ta del Slovenije ni bilo poplavne nevarnosti, je Erika Smolnik odšla v službo, kmalu pa dobila klic, naj se hitro vrne domov, saj Drava grozi, da jim bo zalila hišo, časa za reševanje skoraj ni bilo. "Izklopili smo le elektriko, odnesli en jogi in računalnik, ostalega pa nič." V hiši je voda segala meter in 80 centimetrov visoko. Naslednji dan so jim priskočili na pomoč sorodniki, prijatelji, znanci, gasilci in jim pomagali očistiti prostore, da so se lahko kmalu vselili vsaj v zgornji del hiše. "Vseeno, kako je, vsaj doma smo."

Ta dan se jim bo za vedno vtisnil v spomin. "To je občutek, ki ga ne moreš opisati, če ga ne doživiš. Vse, kar sem ustvarjala od svoje prve plače pa do 50. leta …" Poškodbe na hiši pa se šele zdaj začenjajo kazati, odpada omet, pokajo zidovi,, uničena so tla. Kaj vse jim manjka, se zavedajo šele, ko to potrebujejo. Da bi lahko vse sanirali, bo trajalo več kot leto, o stroških še niti ne razmišljajo.

Strah, da bo vse na njihovih plečih
Silovitost vodne ujme so izkusili tudi Palovi iz Zlatoličja v občini Starše. V nekaj minutah je podivjana reka Drava, ki je sicer od kmetije oddaljena slab kilometer, zalila hišo in hlev in kot za šalo s seboj odnašala vse, kar ji je stalo na poti. Živali so s pomočjo sosedov in prijateljev še pravočasno rešili, se spominja gospodar Marjan Pal. "Srečo smo imeli, da so naši sosedje in prijatelji hitro reagirali in da smo takoj odpeljali živino." Deroča voda jim je segala do pasu, odneslo je rodovitno zemljo, uničilo jim je pripravljene silose. "Ne vem, kaj je bilo to. Oče mi je govoril, da se nam tukaj ni treba bati poplav," v joku pove. Ker niso imeli zavarovanja proti poplavam, se boji, da bodo ostali brez vsega.

Plaz je po hribu odnesel vse, tudi živino
Tudi v bližini Slovenj Gradca je bilo tisti ponedeljek vse poplavljeno, v Mežiški dolini je prestopila bregove Meža, sprožilo se je več plazov. Najhuje je bilo v Koprivni, kjer je plaz odnesel hlev z živino vred. "Zjutraj sem še videl avto, smo ga umaknili, potem je pa šlo vse po bregu, z živino vred, nič ni ostalo!" pove osupel tamkajšnji kmet.

Podobno je bilo v občini Šoštanj. "Imeli smo meter in pol vode v kleti, tam smo imeli vse stroje, pa tudi dve polni skrinji, vse je odneslo, pa tudi druge reči. Odpeljali smo deset kesonov, vse smo zmetali na odpad!" so razdejanje opisovali Šoštanjčani in na glas razmišljali, da bo treba plačati račune za vso porabljeno elektriko, posušiti morajo navlažene hiše, pa ogromno vode so porabili za čiščenje blata. Tako s strahom čakajo na položnice za opravljeno delo.

"Stoletne vode? Po 130 zalitjih bi bil jaz po starosti že dinozaver"
Z Bovškega pa prihaja nekoliko drugačna zgodba. Vse manj je potrpljenja med poplavljenci - predvsem kar zadeva odgovorne v državi, ki naj bi skrbeli za urejanje vodotokov, določali zazidljiva območja na poplavno varnih površinah. Iztok Kenda z Bovškega je s svojo šestčlansko družino vsakih nekaj let žrtev podivjane Soče in tudi tokrat mu je zalilo hišo. Kenda že leta zaman opozarja na vse nepravilnosti, zdaj pa mu je prekipelo. "Najbolj me razjezi ali pa dvigne pritisk, ko pravijo stoletne vode. Jaz imam zdaj 54 let. In od mojega otroštva sem bil že od 120-krat do 130-krat zalit. Torej, če bi to bile stoletne vode, bi bil jaz že en majhen dinozaver po starosti," je povedal.
"Z nasipom pri pritoku Gljuna v Sočo, kjer voda butne ven, bi rešili vse. Vse bi se tukaj rešilo in cesta ne bi bila nikoli več zaprta," je še dodal.

Strokovnjaki so sicer skušali najti rešitev, ki pa je ni bilo."Iz Anhovega so pripeljali ene lapornate skale, ki sploh ne spadajo v to okolje in zasuli v strugo. Nekdo je zagotovo imel korist od tega. Ker sicer ne vidim logike, da bi iz Anhova, ki je 50 kilometrov daleč v eno smer, vozili kamenje, ki ga imamo tu na pretek. In prišla je prva poplava - pa smo bili spet na istem," se jezi Kenda, ki je še poudaril, da težav ne bi bilo, če bi pristojni družini dovolili, da hišo zgradi višje. "Leta 1976, ko je bil furlanski potres, smo morali hišo podreti. Takrat so bile idealne razmere, da bi lokacijo hiše spremenili. Vlagali smo prošnje, saj smo jo hoteli zgraditi 20 metrov višje gor, kjer je idealna ravnica. Kjer ne bi poplavljalo? Nikoli!!! Ampak - bil je takrat, takrat so bili še tovariši..., bil je tovariš arhitekt Debeljak, ki je rekel, da tukaj na tem mestu mora hiša ostati. Če bi bil ta arhitekt živ... jaz bi ga rad poiskal in ob vsaki poplavi bi ga z veseljem namakal v vodo!" Na suhem pa ostajajo papirji z obljubami o sanaciji - čez leta ...