Mož ima sicer za seboj skoraj 30 let delovnih izkušenj v različnih proizvodnjah in storitvah. Pred razpadom nekdanje Jugoslavije sta z ženo živela v Sloveniji, kjer je opravljal delo rudarja. V Sloveniji se jima je rodil tudi najstarejši sin, ki pa za slovensko državljanstvo ni nikoli zaprosil. V času razpada Jugoslavije so se z družino vrnili v domačo vas pomagat staremu očetu, ki se je ukvarjal s kmetovanjem. "Pred vojno je to bila ena izmed bogatejših kmetij," mi pripoveduje moški, medtem ko s prstom kaže na velik hlev, oddaljen nekaj sto metrov stran od njihove hiše. "Veš, koliko živine je imel moj oče. Danes pa vse to propada."

Med pogledom na urejen vrt v okolici hiše in toplo gredo, pod katero že rastejo paradižniki, ga vprašam, ali je mogoče s kmetijstvom dostojno živeti, pa s povzdignjenim glasom odgovori: "Živeti? Kilogram paradižnika lahko na tržnici prodam za eno marko, to ne pokrije niti prevoza na tržnico. Kje so šele stroški vzdrževanja tople grede, gnojila ali pa delo. Ves pridelek ostane doma. Tudi koruzo sem posadil samo za prašiče." Kaj pa živinoreja, ga še vprašam. "Isto. V okolici le dva mesarja odkupujeta meso po enotni ceni, ki komajda pokrije stroške vzreje, kaj šele krmo ali delo. Zaslužiti se s tem ne da."

Medtem se napotiva v hišo, kjer se nama poleg njegove žene pridružita še mlajša sinova. Starejši je v zgodnjih dvajsetih in se je izučil za peka, a opravlja le priložnostna fizična dela za minimalne prihodke, ki znašajo okoli 200 evrov oziroma 400 konvertibilnih mark. Mlajši sin pa končuje poklicno izobrazbo za varilca. "Upam, da bo lahko našel kaj v Sloveniji, saj tam iščete varilce, kajne?" me vpraša, a še preden mi uspe kar koli odgovoriti, me prekine. "Ampak povej mi raje, kako je z mojim najstarejšim sinom."

350 evrov za 14 dni čakanja v samskem domu
Najstarejši sin je že tretjič poskusil svojo srečo z delom v Sloveniji. Prvič se je v Slovenijo napotil leta 2008, kamor ga je zvabil posrednik. Za ureditev delovnega dovoljenja, ki slovenskega delodajalca stane 75 evrov upravne takse, je plačal okoli 350 evrov. Ob prihodu v Slovenijo pa je v samskem domu štirinajst dni čakal na začetek dela, preden mu je gazda povedal, da dela zanj zaradi krize v gradbeništvu ni, in ga napotil nazaj v domačo državo.

Leto pozneje je znova poskusil srečo pri istem gazdi. Tokrat mu je papirje uredil brezplačno oziroma sta stroške za ureditev papirjev "kompenzirala" z njegovim delom na črno. Po nekaj mesecih dela na črno pa mu je gazda pojasnil, da mu zaradi krize ne more urediti delovnega dovoljenja v Sloveniji, in ga znova napotil domov.

Fantu je takrat prekipelo in je poskušal srečo iskati v domači državi. "Delal sem vse, najpogosteje na črno. Delal sem v gostinstvu, gradbeništvu, pri avtomehaniku," mi je pripovedoval, ko sva se srečala v Ljubljani. "Ampak meni to ni težko, jaz že od malega delam vse. Sem odprt za vsako delo in vedno sem se skušal vsega naučiti." Tako se je med menjavanjem delodajalcev na črno odločil za študij menedžmenta v Banjaluki, a že prvo leto ga je moral zaradi očetove bolezni opustiti.

Za čistilko je potrebna izobrazba
"Preživel sem dva infarkta, imel sem več operacij na srcu in imam vstavljene tri žilne opornice," mi pripoveduje oče. Takrat sem moral pustiti delo v lokalni lesni industriji, najstarejši sin pa je nase prevzel breme pomoči svoji družini, saj sta njegova mlajša brata še obiskovala šolo. "Samo za prevoz do šole je bilo mesečno potrebnih 35 evrov za vsakega. Država tu nič ne pomaga," pojasni in dodaja, da sta oba z ženo tudi diabetika. "Zdravnik mi je predpisal štiri različna zdravila, na račun zdravstvenega zavarovanja dobiva z ženo samo inzulin. Drugo morava kupiti sama."

Njegova žena se ob tem vključi v pogovor in pove, da bi sama kljub diabetesu rada delala. "Spraševala sem že povsod za delo čistilke ali kar koli drugega, a ko sem prišla na zavod za zaposlovanje, so mi pojasnili, da samo z osnovnošolsko izobrazbo ne morem postati čistilka. Kot da bi za tako delo potrebovala ne vem kakšno izobrazbo. Tako zdaj večinoma delam na kmetiji," pojasni. Oče pa medtem negoduje. "Vidiš, kako je. Boril sem se za to državo, zdaj si o njej mislim le najslabše, kar napiši vse ..." s prstom pomigne proti mojemu rokovniku, preden znova izreče nekaj kletvic, namenjenih politikom, ki jih vidi kot glavne krivce za slabo stanje v državi.

V Sloveniji štiri mesece brez plače
Ob očetovi bolezni je najstarejši sin prevzel velik del družinskega finančnega bremena nase in se vrnil k opravljanju različnih del za minimalno plačo, preden si je našel delo v proizvodnji v bližnjem mestu. "Tam sem prejemal okoli 600 mark plače, kar je zadoščalo za mesec. Tam je bilo najbolje." V tem času pa sta z ženo tudi dobila hčerko. "Takrat sva vzela posojilo, da sva si lahko uredila stanovanje v zgornjem nadstropju naše hiše," mi je povedal, ko sva se srečala v Ljubljani. Z rojstvom hčerke pa se je ob brezposelnosti svoje partnerice soočil z novo potrebo po finančni stabilnosti in znova poklical istega gazdo, pri katerem je že v preteklosti dvakrat poskusil srečo. "Bil sem pač naiven," skomigne z rameni.

Njegov gazda ga je tudi tretjič sprejel odprtih rok, potem ko je poravnal okoli 635 evrov stroškov za "ureditev papirjev". Tokrat je delal na gradbiščih po vsej Sloveniji. Prve tri mesece je vse potekalo dobro, potem pa je začela zamujati prva plača. "Septembra sem najprej dobil nakazano samo 250 evrov, potem oktobra okoli 200 evrov, novembra in decembra plače sploh nisem prejel. Potem pa mi je žena sporočila, da so jim doma odklopili elektriko, pa sem prišel do gazde in znorel. Takrat mi je potem nakazal okoli 400 evrov, a če vse skupaj seštejem, mi še vedno dolguje okoli štiri mesečne plače."

Brez elektrike z majhnim otrokom
"Takrat je bilo najhuje," se spominja njegov oče. "Si predstavljaš, zgoraj sta snaha in komaj dve leti stara hči pozimi brez elektrike," pripoveduje fantov oče. "Nisem mogel verjeti, da se to lahko dogaja v Sloveniji. Saj ste vendar del EU-ja, saj ste vendar urejena država. Verjamem, da bo tudi z mojim sinom na koncu vse v redu," pove in nadaljuje, da si kljub slabi izkušnji želi, da bi v Slovenijo odšla tudi oba mlajša sinova.

Teden dni pozneje mi je najstarejši sin pojasnil, da je "oče obtičal v nekih drugih časih". "Ne more pozabiti, kako je bilo, ko je on delal v Sloveniji. Sploh mu ne morem dopovedati, da ni več tako." Njegova usoda je trenutno odvisna od odločitev slovenskih organov. Zaradi zamujenih plač je namreč sprožil postopek odpovedi iz krivdnega razloga delodajalca, a ker je od zaposlitve minilo manj kot leto dni, je njegovo dovoljenje za delo še vedno odvisno od prvega delodajalca. "Imam že dogovorjeno delo pri drugem gazdi, ki sem ga preveril pri prijateljih in je menda dober, vendar moram počakati na ureditev svojega statusa."

Slanina, plastenke in zdravila
Medtem ko najstarejši sin v Sloveniji čaka na ureditev statusa, pa je finančno stanje tako pri njegovih starših kot tudi pri njegovi partnerici in hčerki čedalje bolj negotovo. "Saj pravim. Danes sem zaslužil vaših pet evrov in se moramo odločiti, ali jih bomo namenili za zdravila ali za hrano. Vnukinja pač ne more ostati lačna," mi pripoveduje oče in me pokliče k hladilniku. "Poglej sam. Ničesar nimamo," mi reče in odpre hladilnik, v katerem je nekaj plastenk, zdravila in kosi doma pridelane slanine, ki so skorajda brez mesa.

"Tako je povsod. Veliko ljudi je zato že šlo v tujino," pripoveduje oče in znova strese jezo na politike. "Zadnjič sem po televiziji poslušal neko debato o tem, ali so gospodarski kazalniki boljši v Federaciji ali v Republiki Srbski, ampak za nas na podeželju je povsod enako slabo, ne glede na to, ali si Bošnjak ali Srb. Najraje bi te kravatarje en mesec dal živeti na vas, pa da sami vidijo potem te boljše gospodarske kazalnike."

Pridelka se na tržnico ne splača voziti
Kaj pa socialna pomoč ali drugi socialni transferji, ga vprašam, pa znova povzdigne glas. "Kakšni socialni transferji neki. Dobimo pač inzulin, in to je to. Zadnjič, ko so nam odklopili elektriko, nam ni hotel pomagati nihče. Še dobro, da je gazda sinu dal nekaj denarja," se jezi oče, preden pove, da je zaradi zdravstvenih težav dal vlogo za invalidsko pokojnino, pa že skoraj leto dni čaka na odziv.

Potem se sprehodiva okoli hiše, kjer občudujem paradižnik, krompir in preostalo cvetočo zelenjavo. "Tega ne moreš nikomur prodati, saj vsi tukaj to imajo, na tržnico pa se sploh ne splača voziti," pripoveduje. "Mogoče je drugače v poletnih mesecih, ko se pelje več tujcev mimo, pa na stojnicah ob cesti domačini lahko prodajo kakšno zelenjavo ali gobe, ampak zdaj v tem času tega nihče ne kupuje. Mi nimamo denarja, tujci pa sem ne prihajajo."

Pridelava zgolj za lastno porabo
Sprehodiva se do hleva, kjer je nekaj kokoši in dva prašiča. "Ta je že dobro rejen, drugi pa se mora še malo porediti," mi razlaga, medtem ko prašičem meče koruzne storže. "Vidiš, zelenjavo pridelujemo večinoma za krmo. Ampak če enega prodam in kupim novega mladega prašiča, mi komaj kaj ostane."

Ko se vrneva iz hleva, se moj pogled ustavi na sadikah sadnega drevja, ki so naslonjene na sosednjo hišo, a mož takoj prekine moj miselni tok. "To je že dve leti tam. Sosed je odšel na delo v Slovenijo. Pred tem je imel sadovnjak, a je vse hruške zgolj delil naokoli, da ne bi zgnile, zdaj pa tam raste plevel, pa sva dogovorjena, da mu pokosim okolico in seno dam naprej za krmo." Tudi moj sogovornik ima več sadnih dreves na svoji posesti, ki kažejo na bogat pridelek, a tako češnje kot tudi jabolka in posebna sorta hrušk z rdečim mesom bodo namenjeni lastni porabi.

Štiri leta čakanja na popis posledic suše
Medtem ko se sprehajava po okolici, s prstom pokaže na kup suhega vejevja pri sosednji hiši. "Vidiš, ko si prej spraševal o socialnih transferjih, sosed tole hrani zaradi državne odškodnine ob suši, pa že štiri leta ni nihče prišel pogledat tega. Kakšna odškodnina neki ..." Pojasni mi, da si morajo ljudje na podeželju večinoma pomagati sami in uporabljati vse, kar je na voljo. "Avtomobil sem dobil iz odpada in ga je sin uredil, da dela, Namesto garaže pa sem sezidal tale nadstrešek," pripoveduje in pokaže na konstrukcijo, obdano s platnom, ki so ga pustili pripadniki Združenih narodov po vojni.

"Treba bo še veliko," pripoveduje, medtem ko si ogledujem hišo. "Sin si je uredil zgornje nadstropje in zamenjal okna, moramo pa še kupiti okna za najvišje nadstropje," razlaga, medtem ko si ogledujem polivinil na okenskih odprtinah sicer trinadstropne hiše. "Potem je treba urediti še pročelje, saj pozimi porabimo preveč drv, pa tudi ograjo na stopnišču, ki vodi v sinovo stanovanje, je treba narediti. Mala hodi naokoli in ne more to ostati brez ograje," a denarja za vse te naložbe kljub obetom bogatega pridelka ne bo.

Nihče nima denarja
"Če imaš čas, se lahko malo zapeljeva po vasi," se glasi predlog, ki ga ne morem odkloniti. Po krajši vožnji se ustaviva ob reki, ki teče skozi vas. "Vidiš, tukaj je tudi naša zemlja. Sem posadil koruzo tukaj, da bo za krmo. Tukaj bi lahko naredili nadstrešek, da bi se s prijatelji zbirali in družili, a kaj, ko nihče nima denarja niti za preživetje."

V takšnih razmerah z družino seveda niso bili že več let na dopustu. "Pa saj ga niti ne potrebujemo," pove. "Poglej to, imamo vse. Tukaj se lahko tudi kopamo. Kakšno morje neki. Tu so sijajen zrak ter neokrnjena narava in mir." Medtem ko sam občudujem okolico, mimo prikolesarita mož v poznih šestdesetih in desetletni deček, ki se zapleteta v debato z mojim sogovornikom. Medtem ko mu razkazujeta klase pšenice z njunega polja, se moj pogled ustavi na spominski plošči ob reki, ki so jo vaščani postavili svojemu kolegu, ko je s traktorjem zapeljal naravnost v reko, za kar naj bi bila kriva nezavest zaradi šrapnela, ki je obtičal v njegovih možganih med vojno.

Dva otroka v enem razredu
Ko se mož in deček poslovita, mi moj sogovornik pojasni, da sta oče in sin. "Po vojni je bil dolgo sam, potem je pa le našel partnerico in dobil otroka. Res sem vesel zanj." Da so posledice vojne še kako vidne v vsakdanjem življenju, pa izvem ob razkazovanju hiš na drugem bregu reke. "Tista je bila požgana med vojno, pa se ni nihče vrnil vanjo. Tista zraven je tudi prazna, saj so vsi odšli v Nemčijo." Praznjenje sicer lepih hiš pa se je nadaljevalo tudi po vojni, ko se je več kot polovica prebivalcev vasi na drugem bregu reke odločila za pot v Slovenijo, Nemčijo ali Švico.

"Tam je bila gostilna, pa jo je lastnik pred nekaj leti zaprl in odšel v Slovenijo. Ljudje bi se družili, a če ni denarja, potem pač ne moreš v gostilno. Občasno tako doma pokramljamo ob kavi, ko se kdo vrne, a ljudje, ki odhajajo, se vse redkeje vračajo." Ob tem pove, da ga je strah za prihodnost vnukinje. "Vidiš, tam je osnovna šola. Včasih je bilo tam polno otrok, zdaj pa so v enem razredu trije ali štirje otroci, mislim, da zdaj do petega razreda skupno sedemnajst otrok."

Brez ljudi ni življenja
Mož meni, da se njegova vnukinja v takšnih razmerah ne bo veliko naučila, pogrešala pa bo tudi družbo vrstnikov. "Zato res upam, da sinu uspe v Sloveniji, da bodo lahko vsi skupaj šli v tujino. Tudi mlajša sinova bi si morala poiskati delo v Sloveniji. Saj ste vendar EU. Pri vas je gotovo vse bolje urejeno. Tukaj pa nihče nima prihodnosti."

Med vožnjo nazaj obtičim na mejnem prehodu v koloni tovornjakov, medtem ko zapustim avtomobil, srečam voznika tovornjaka pred mano. Registrske tablice so slovenske, voznik pa je, seveda, domačin, ki je odšel na delo v Slovenijo. Pripovedujem mu o svojih vtisih nad obiskom podeželja, pa mi pritrdi. "Pri nas je res lepo in tudi sam se rad vračam domov, da se malo spočijem in uživam v naravi, ampak ta lepota ni nič, če ni ljudi, ki bi dajali življenje tem krajem. Če bo šlo tako naprej, bodo vse hiše kmalu prazne in bodo propadale. V naši domači vasi smo že zelo blizu konca življenja."