Tudi selektor Jure Zdovc je že pred tekmovanjem govoril o naskoku na polfinale. Tako kot pred petimi leti pred evropskim prvenstvom na Poljskem je tudi zdaj napovedal visoke cilje in v dveh akcijah poskrbel za najboljša izida tako na evropskem kot na svetovnem prvenstvu in še enkrat postavil vprašanje, kaj bi bilo, če bi tedaj nadaljeval svojo pot. Memi Bečirović je sicer dobro nastopil na svetovnem prvenstvu v Turčiji, a potem zveza z njim ni podaljšala sodelovanja, ob predstavitvi Božidarja Maljkovića pa so bili podani zares visoki cilji, ki pa jih srbski strokovnjak – deloval je za krepko višje plačilo kot preostali slovenski selektorji – ni izpolnil, s petim mestom pa je bila zapravljena tudi priložnost za kolajno na domačem evropskem prvenstvu.

Največ težav pod obročema
Slovenska generacija, ki je tako veliko obetala, se je poslovila in Zdovc je naredil še dodatno pomladitev po Maljkovićevi. Tudi Zdovc je imel precej težav s sestavo reprezentance, ki so jo krojile poškodbe. Boštjan Nachbar in Jaka Lakovič sta končala reprezentančno kariero, Gašper Vidmar si je poškodoval koleno, Mirza Begić je odpovedal sodelovanje, Beno Udrih je sicer tokrat nakazoval pripravljenost za igranje, a je njegova zgodba znana in razred zase, na koncu pa je Zdovc ostal še brez Erazma Lorbka, ki je pod njegovo taktirko fantastično igral na evropskem prvenstvu leta 2009. Na starejšega izmed bratov Lorbek je čakal vse do zadnjega tedna priprav, a na koncu je bila poškodba kolena prehuda. Erazem se je medtem razšel tudi z Barcelono. Tako je nastala vrzel pod obročem, ki so jo poskušali zapolniti Miha Zupan, Uroš Slokar in Alen Omić. Borili so se po svojih močeh, a ravno pod košem je imela Slovenija na prvenstvu največ težav.

Na Gran Canarii je reprezentanca nanizala štiri zaporedne zmage, nato pa je sledil tisti mrk ob vodstvu za 11 točk proti Litvi. Na dlani je bilo prvo mesto v skupini, a po neučinkovitem napadu v zaključku tekme je sledilo nehvaležno drugo mesto, ki je ob tem sistemu tekmovanja v četrtfinalu prineslo obračun z ZDA. Letošnje prvenstvo je iz tega vidika kar nekoliko smešno. Žreb je bil oblikovan za finale med Španijo in ZDA in na turnirju se je govorilo le o tej tekmi, a so Francozi organizatorjem prekrižali načrte in izločili Špance. Za tako veliko tekmovanje je sistem povsem nedopusten, saj se je zdelo, kot da le dve resno tekmujeta, ostale reprezentance pa so le opazovalke.

Prvo mesto v skupini je bilo dosegljivo
V reprezentanci je bilo pred prvenstvom ogromno težav. Igra ni bila prava, številne so bile napake, tudi klima v ekipi pa ni bila taka, kot bi morala biti. O tem je na glas pred odhodom v Las Palmas govoril Goran Dragić. Na Kanarskih otokih so se Slovenci nato veliko ukvarjali s kalkulacijami. Po nameščanju tekme Avstralcev (za kar jih preiskuje Fiba) so bili v izbrani vrsti zelo jezni, številni pa so (preveč) na glas govorili, da bi morali tudi Slovenci kalkulirati proti Angoli. Zakaj? Vendarle so imeli usodo v svojih rokah, zmago nad Litvo in prvo mesto pa na dlani. Tudi zaključek tekme proti Litovcem je bil v obrambi odličen, a napad ni stekel. Po obračunu z Angolo pa je Zdovc dejal, da je spočil glavne nosilce igre, a je obenem imel še zelo dober razlog, da nekateri niso igrali v zadnji četrtini…

Glede na vse odpovedi je izid povsem realen, a glede na razpored in nasprotnike ter dejstvo, da tudi oslabljena Litva igra polfinale, ostaja nekaj grenkobe, saj je bila priložnost še za kaj več zares velika. Proti ZDA Slovenija enostavno ni imela možnosti. Četudi so Zdovčevi varovanci v prvem polčasu, ko so sicer naredili kar nekaj napak, držali korak, so v drugem igrali ravno tako, kot se proti Američanom ne sme. S hitro izgubljenimi žogami so dopustili, da so se branilci naslova razleteli in koš polnili v protinapadih.

Brata Dragič in Lorbek glavni slovenski nosilci
V slovenski reprezentanci so izstopali trije košarkarji. Ponovno sta bila prva strelca brata Dragić. Zoran je blestel tako v napadu kot v obrambi in je postal zanimiv tudi za klube iz Lige NBA, Goran pa je bil pričakovano glavni nosilec igre in s 16 točkami v povprečju tudi najboljši strelec. Ob njima je dobro igral tudi Domen Lorbek, ki je prikazal najboljše igre v reprezentanci. Pod obročem je na prvih tekmah v napadu dobro igral Omić, ki pa je potem tudi padel v formi, ves čas pa je imel precej težav v obrambi. Ostala debitanta – Klemen Prepelič in Aleksej Nikolić – nista dobila veliko priložnosti, kakor tudi ne Jaka Blažič, ki se v Zdovčevem sistemu ni znašel. Dostojno so svoje delo opravili Jaka Klobučar, Jure Balažić, Edo Murić, Zupan in Slokar. S končnim sedmim mestom je bila izboljšana najboljša uvrstitev in tako lahko košarkarji dvignjenih glav s petimi zmagami in dvema porazoma končajo prvenstvo.

Razlike med kakovostnimi razredi košarkarskih reprezentanc se manjšajo. Tudi bistveno slabše izbrane vrste so ob dobrem dnevu oziroma slabem favoritu lahko nevarne. Zdelo se je, da sta v najvišjem le ZDA in Španija ter da Francija brez Tonyja Parkerja sem ne sodi, a so evropski prvaki dokazali le, da sta tudi ti dve premagljivi. Razlike med drugimi kakovostnimi reprezentancami so majhne in med njimi odločajo malenkosti – kot so med Slovenijo in Litvo, na primer. Zdaj bo časa za podrobno analizo dovolj, prihodnje leto pa je na sporedu EP 2015, ki je pomembnejše tekmovanje od letošnjega. Zdovc bo zagotovo znova ekipo na veliko tekmovanje popeljal z visokimi cilji, poleg tega se delijo še vstopnice za olimpijske igre v RiU de Janeiru leta 2016. Temelji za uresničitev teh ciljev so postavljeni.

Iz Barcelone