"Žučko", kot so ga klicali zaradi svetlih las, je jugoslovanski košarki pomagal do uspehov, saj je osvojil dve srebrni in eno bronasto medaljo na evropskih in dve srebrni na svetovnih prvenstvih, enkrat pa je bil tudi drugi na olimpijskih igrah. Štirikrat je osvojil jugoslovansko državno prvenstvo, katerega je sedemkrat končal kot najboljši strelec (povprečno 32,7 točke na tekmo), s tem pa je vpisal rekord, ki drži še danes.

Točka je zmanjkala do rekorda Chamberlaina
S 16 leti je okrepil BSK, zdajšnji OKK Beograd, s katerim je tudi osvojil vse štiri državne lovorike, igral pa je tudi na evropskih tekmovanjih. V Beogradu je proti Alviku iz Stockholma vpisal 99 točk, točko manj od prejšnjega rekorda Wilta Chamberlaina. "Bil je nekaj med starim in novim centrom. Imel je izredno tehniko in ogromno znanja. Žoge ni želel vračati soigralcem, bil je močan in imel je neverjeten občutek, da oceni pravi trenutek za prodor pod koš, kjer je bil nezgrešljiv," je o svojem varovancu dejal nekdanji selektor jugoslovanske reprezentance, profesor Aleksandar "Aca" Nikolić.

Ljubosumni Francozi
Za reprezentanco je 193 centimetrov visoki krilni center prvič zaigral leta 1958, na 157 mednarodnih tekmah pa je vpisal 3.135 točk (20,8 na tekmo). Dobro je izkoriščal svoje telo, nad čimer so se najbolj pritoževali Francozi, ki so večkrat zahtevali osebno napako. Zgodba je šla celo tako daleč, da so o Koraću posneli manjši film, da bi pokazali, da je dober igralec le zaradi osebnih napak. Bili so neuspešni. Kljub nekaj pomanjkljivostim ni imel najboljšega skoka, mnogi mu očitajo slabo igro v obrambi, imel pa je druge odlike. Zaradi hitrosti in sposobnosti preigravanja je večino košev dal iz rakete.

Odličen par z Ivom Daneuom
"Čeprav je bil človek, ki je imel rad družbo, pa si z njim težko vzpostavil pristen stik. Imel je izredne reflekse, občutek za žogo in hitrost. Ni bil raznovrsten igralec, bil pa je stroj za dajanje košev. Na terenu je deloval zelo nezainteresiran, povsem drugače pa je bilo, ko je dobil žogo. Bil je neobičajen igralec, neprimerljiv z drugimi. Z Ivom Daneuom, ki je bil povsem drugačen tip igralca, je deloval izvrstno," je povedal njegov trener pri OKK Beogradu Borislav "Bora" Stanković, dolgoletni košarkar in trener, pozneje pa generalni sekretar Fibe.

Bil je skromen in natančen
Užival je v gledališču, glasbi in branju knjig, bil pa je tudi redni obiskovalec opere. Skromnost je dokazoval na vseh področjih, med drugim je tudi odbil ponudbo Crvene zvezde, ki mu je takrat ponujala dvosobno stanovanje in fiat 1300. Materialne dobrine mu niso pomenile veliko, ljubil je klub, košarko pa je igral iz ljubezni. Po karieri v Srbiji je zaigral tudi pri Standard Liegu in Italiji (Petrarca), v obeh ligah pa je bil najboljši strelec. V Belgiji je sodeloval tudi v eni izmed oddaj, v kateri ga je voditeljica povprašala, koliko prostih metov lahko zadene od stotih poskusov. Skromno je odgovoril 70-80, svojo trditev pa je moral tudi dokazati. Zadel je vseh sto metov.

Korać umrl v prometni nesreči
2. junija 1969 se je njegovo življenje prekmalu končalo. Ko se je vračal s tekme med Jugoslavijo in selekcijo Bosne in Hercegovine, je imel prometno nesrečo. "Nikoli še nisem videl toliko ljudi, da bi se poslovili od enega človeka," je dejal takratni predsednik OKK Beograda Mirko Trgovčević – Šema, ki je skupaj s Koraćevim očetom truplo prepeljal v srbsko prestolnico. Košarkar z dresom pet na hrbtu, ta je bil pozneje v beograjskem klubu upokojen, je postal prvi športnik, ki je bil pokopan na Aleji velikanov, kjer počivajo največja imena Srbije.

Po njem dve tekmovanji
Le dve leti po njegovi smrti je Fiba preimenovala tretje evropsko tekmovanje v Pokal Radivoja Koraća. Lovorika, ki je romala v roke najboljše ekipe, pa se je po imenovala "Žućkova levica". Leta 2002 so tekmovanje preimenovali, Košarkarska zveza Srbije pa je po njem poimenovala državni pokal. Pozneje tudi izdala odločbo, da 2. junija ni košarkarskih tekem.

Slavnostno v Beogradu
Koraća, ki je bil leta 2007 sprejet v novoustanovljeno Fibino Hišo slavnih, obenem pa se ga je kot enega največjih košarkarjev minule polovice 20. stoletja spomnila tudi Evroliga, bodo počastili v Beogradu, kjer so že in še bodo potekale slovesnosti ter sprejemi na različnih lokacijah. Odigrana bo tudi tekma med OKK Beogradom in ekipo Radivoja Koraća, po njej pa bo predstavljen tudi film o njegovi generaciji. V srbsko glavno mesto, kjer se bodo zbrali največji igralci njegove generacije, so odpotovale tudi slovenske legende - Ivo Daneu, Aljoša Žorga in Boris Kristančič.

Anže Blažič