Na MMC-ju odštevamo do začetka olimpijskih iger v Parizu z najbolj navdihujočimi zgodbami zadnjih 40 let v posebni rubriki 4o.

1984

Na olimpijskih igrah v Seulu 1988 je svoje prve korake naredil jugoslovanski košarkarski "dream team". Na čelu ekipe je bil legendarni trener Dušan Ivković, pod nacionalno zastavo pa so igrali nekateri največji talenti jugoslovanske košarke, vključno z Draženom Petrovićem, Vladetom Divcem, Tonijem Kukočem, Dinom Rađo, Žarkom Paspaljem in Juretom Zdovcem. Kot zmagovalci skupine so se prebili v izločilne boje, kjer so najprej deklasirali Kanado s 95:73, nato pa še Avstralijo v polfinalu z 90:71. Zlato je bilo na dosegu roke, sanje o naslovu pa so postale še resničnejše, ko so košarkarji Sovjetske zveze v drugem polfinalu premagali Američane, kjer je s svojimi igrami izstopal "Admiral" David Robinson, pozneje superzvezdnik ekipe San Antoino Spurs. A kalkulacija se ni izšla za Jugoslavijo, ki je izgubila s 76:63: Petrović in druščina so se iz Seula vrnili s srebrom.

Odmevni zgodovinski dogodki leta 1988

- Po osmih dolgih letih se je končala sovjetska vojna v Afganistanu.
- Decembra je svet pretresla katastrofa, ko je letalo Pan Am Flight 103 eksplodiralo nad Lockerbiejem na Škotskem.


Skladba, ki je zaznamovala leto: Sweet Child O' Mine - Guns N' Roses

Med številnimi izjemnimi športniki, ki so zasijali v Seulu, je bil tudi Sergej Bubka, ki je z osupljivim skokom v višino osvojil zlato medaljo v skoku s palico. 24-letnik je v svojem tretjem in zadnjem poskusu poletel prek 5,90 metra, s čimer je postavil nov olimpijski rekord. Njegovo divje, čustveno praznovanje po tem izjemnem dosežku je postalo ena izmed najbolj ikoničnih slik teh iger. Bubki je bila odvzeta priložnost za tekmovanje na njegovih prvih olimpijskih igrah v Los Angelesu 1984 zaradi sovjetskega bojkota. Medtem ko so ZDA in druge zahodne države bojkotirale Moskvo 1980 v protest proti sovjetski okupaciji Afganistana, so igre v Seulu 1988 znova združile celotno olimpijsko gibanje. Z izjemno hitrostjo sprinterja, močjo telovadca in z neprimerljivo eksplozivnostjo pri skoku s palico je Bubka osvojil šest svetovnih naslovov in kar 35-krat podrl svetovni rekord. Vendar pa v svoji bogati 18-letni karieri ni nikoli osvojil druge olimpijske medalje.

Krisztina Egerszegi je na prvi nastop na olimpijskih igrah prišla stara komaj 14 let, a že na svoji prvi tekmi, na 100 metrov hrbtno, je poskrbela za pravo senzacijo. S časom 1:01.56 je Madžarka osvojila srebrno medaljo za Nemko Kristin Otto, s čimer je izboljšala svoj osebni rekord za 1,31 sekunde in se povzpela s trinajstega na drugo mesto na svetovni lestvici. Ta dosežek je napovedal njen veliki uspeh na 200 metrov hrbtno, kjer je kljub svoji drobni postavi, tehtala je le 44 kilogramov, premagala močnejše in višje nasprotnice. Na finalni tekmi na 200 metrov hrbtno se je Egerszegi držala nasveta svojega trenerja. Medtem ko so preostale tekmovalke stale za svojimi bloki, je sedela, se osredotočila na preprečevanje zameglitve svojih očal in popolnoma ignorirala občinstvo in svoje nasprotnice, med njimi Cornelio Sirch, svetovno prvakinjo iz let 1982 in 1986. Sirch je na začetku prevzela vodstvo, a Egerszegi je plavala hitreje in po prvih dveh obratih že nadomestila zaostanek. Na polovici tekme je Sirch še vedno vodila z 1:02,79, a Egerszegi ji je sledila na 0,2 sekunde razdalje. V zaključku je Egerszegi pokazala svojo vztrajnost in odločnost ter ujela Sirch, ki je nato popustila. Egerszegi je zadnjih 50 metrov preplavala z izjemno močjo in s časom 2:09,29 osvojila zlato medaljo.

Če bi postavili Mount Rushmore ameriških plavalnih legend, bi bila prva tri imena brez dvoma: Michael Phelps, Mark Spitz in Johnny Weissmuller. Zadnje mesto pa bi pripadlo Mattu Biondiju. Biondi je na olimpijskih igrah v Seulu 1988 osvojil kar sedem medalj. Svoj spektakularni vzpon je na olimpijskih preizkušnjah začel že leta 1984, ko je prišel iz anonimnosti in osvojil tri zlate medalje na olimpijskih igrah v Los Angelesu. Biondijev urnik v Seulu je bil intenziven. Njegov najtežji dogodek, 200 metrov prosto, je bil prvi na sporedu. Osvojil je bronasto medaljo za Avstralcem Duncanom Armstrongom in Švedom Andersom Holmertzem. Nato je v napetem finalu na 100 metrov prsno za las izgubil zlato proti Anthonyju Nestyju iz Surinama za 0,01 sekunde. Po teh dveh tekmah je Biondi našel svoj ritem. V štafeti 4 x 200 metrov prosto je ZDA popeljal do zmage in svetovnega rekorda s časom 1:46,44, kar je bil najhitrejši razcep v zgodovini. S tem je pridobil zagon za preostale štiri tekme. Osvojil je zlato na 100 metrov prosto, štafeti 4 x 100 metrov prosto, 50 metrov prosto in štafeti 4 x 100 metrov mešano. Na koncu je zapustil Seul s petimi zlatimi, eno srebrno in eno bronasto medaljo.