V podkastu Številke v tej sezoni govorimo o besedi osebno. Tokrat je gostovala humanitarna delavka in prostovoljka Anita Ogulin (Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje), ki je bila izbrana za ime leta 2021 na Valu 202. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora ali branju povzetka.

Te dni ste precej v medijih, to je najbrž tudi ena od posledic, da ste bili izbrani za ime leta 2021?
Res je, to je častni naziv, ki ga nikoli ne morem sprejeti sama. Ekipa ustvarja lepe zgodbe, trudi se za sleherni dan otrok in ljudi v stiski, ki ne zmorejo sami naprej. Tu so moji sodelavci, drugi prostovoljci, donatorji in Val 202, ki je − hvala Bogu − pred desetimi leti pristopil kot medijski podpornik programa Botrstvo in dal otrokom glas. Do tistega trenutka smo veliko opozarjali na hudo neenakost med otroki, a nihče ni temu verjel. Ko pa je Jana Vidic zmogla v eter ponesti otroški glas, njihova občutja in utrinjanje življenja, takrat se je tudi v družbi malo premaknilo. To priznanje si zasluži tudi gospa Milena Štular, ki je pobudnica projekta.

Sorodna novica Ime leta 2021 je Anita Ogulin

Ko ste pod žarometi, čutite prav nujo, da poudarite široko ekipo?
Nisem edina, imamo celostno podporo in pomoč. Za otroke imamo poskrbljeno na vseh ravneh, od osnovne eksistence do krepitve močnih področij, terapevtske obravnave, vključevanja otrok v prostočasne dejavnosti, učno pomoč ... Družinam preprosto nudimo celostno podporo in pomoč, ker z enim paketom hrane družini ne moreš pomagati. Pomagamo jim finančno, materialno, psihosocialno, česar je največ v tem času ... in seveda s krepitvijo veščin − finančno opismenjevanje, gospodinjstvo in starševstvo, vse to usahne, ko je človek v stiski.

V tem delu leta je najbrž tako ali tako več dela, veseli december je na eni strani praznični čas, marsikdo pa je osamljen in še v večji stiski kot sicer.
Vsak december oziroma temni meseci ustvarijo take silne zgodbe, da tudi nam, vsega hudega vajenim, zastane marsikdaj dih. To so meseci, ko ljudje dobesedno posegajo po sebi, tudi letos je bilo tako. Ves čas smo imeli, tudi za božič in silvestrovo, odprte telefonske linije in se angažirali, če je bilo treba, in bilo je potrebno.

Kako pa ste preživeli novo leto? Ste si kaj oddahnili ali je bil ta naval ljudi, ki potrebujejo pomoč, velik?
Bil je velik. Tudi na božično in silvestrsko noč ni bilo konca stisk. Ljudje so posegali po telefonih, sama ga imam vedno 24 ur na dan prižganega. Izkušnje so me na to pripravile, da to prakso še nadaljujem. Takrat so stiske največje tudi pri tistih, ki morda prej niso prosili za pomoč. Tista noč jim je navrgla potrebo, da slišijo nekoga na drugi strani, ki jim lahko lajša stisko v tistem trenutku.

Zelo zgodaj začenjate svoj delavnik?
Sem čudna oseba, ki ne potrebuje veliko spanca. Moj dan in dejavnosti se začenjajo ob pol petih zjutraj, spat pa grem vedno po polnoči. Zvečer in ponoči odgovarjam na številna elektronska pisma. Malo jih razvrščam po prednostnih zadevah, najprej imajo prednost tisti, ki imajo stiske. Ljudje nam ves čas pišejo, stiske terjajo takojšen odgovor. Če sem čez dan na terenu, ne morem ves čas dostopati do pisem, zato to storim šele zvečer.

Novo leto je čas, ko si želimo vse dobro. Ali v tem vidite priložnost, da bo res boljše?
Čisto vsem sem zaželela dobro leto. Hkrati sem v sebi začutila, da ne bo. Zakaj? Jeseni in na začetku zime so prišle podražitve, povečali se bodo življenjski stroški. Natanko vemo, da bodo podražitve najbolj prizadele najranljivejše, to so ljudje z minimalnimi plačami, podpovprečnimi plačami, različnimi oblikami del, tisti, ki imajo socialno pomoč ... Tega leta me je pošteno povedano malo strah, skrbi me. Seveda vsem želim, da bi bilo dobro. Mi ne želimo samo pomagati na terenu, pripravljamo priporočila državi in pristojnim za sistemske spremembe. Revščino prepreči samo politika oziroma jo vsaj lajša. Ves čas nudimo roko podpore, ker vemo, s čim lahko razbremenimo ljudi.

Kdaj ste spoznali, da je humanitarno delo vaše poslanstvo?
To ni bilo spoznanje, to je bilo pravzaprav življenje samo. Ne znam drugače živeti, ker od prvega zavedanja sebe živim tako. Ves čas sem skrbela za nekoga, kot otrok za odrasla starša, tudi za druge odrasle slepe in slabovidne. Ta moja pot je šla ves čas tako, potem sem pomagala sošolcem, ves čas sem vpeta v podobne zgodbe. Mar mi je za človeka, ki ne zmore toliko. Večkrat rečem, da vsi, ki zmoremo, smo odgovorni do tistih, ki ne zmorejo, in jim moramo stati ob strani.

Vaš oče je bil slep, mama slabovidna, bili ste revni. Kdaj pomislite, ali bi bila vaša življenjska zgodba drugačna, če bi bili rojeni v popolnoma drugačno okolje, denimo, v zelo premožno družino. Zunanje okoliščine človeka lahko usmerijo.
Točno tako, zunanje okoliščine človeka usmerijo, ampak nekaj pa je tudi, kar prineseš na svet. Ne vem, ali bi bistveno drugače lahko delovala, če bi imela veliko materialnih dobrin in denarja. Še vedno bi imela potrebo, da to delim. Ne bi mogla biti srečna, da bi sama imela, drugi pa ne.

Kako ste pomagali sošolcem? Z učno pomočjo?
Tako je. Res sem ogromno brala, enako tudi moj brat. Oba sva brala slepemu očetu, res je bil jedec knjig in njihovih vsebin, z bratom sva res zgodaj začela brati. Ker sem veliko brala, sem imela občutek, da veliko vem. Drugi otroci niso toliko brali, potem smo imeli gledališke skupine in vse mogoče sva ustvarjala z bratom. Ko pa sem sama imela otroke, je bila naša hiša polna otrok. Pri nas so odraščali tudi otroci, ki jim ni bilo lepo doma.

Ste ohranili branje drugim?
Da, ohranila sem branje in deljenje vsebin predvsem otrokom. Skozi pravljice se res mnogo naučijo. Res sem veliko brala, to so potem prevzeli tudi hči in sin, pozneje pa tudi oba vnuka. Vsi smo knjigoljubci.

Odkar vas poznamo v tej vlogi, venomer opozarjate na vlogo države. Se morebiti spomnite, kako pa ste na vlogo države gledali kot otrok, ko ste se znašli v revščini?
Moj oče je bil slep, bil je partizan. Med vojno je bil še otrok, kurirček, takrat je izgubil vid. Živeli smo zelo revno, mama je delala v zdravstvu, oče pa ni imel nobenega prejemka. Starša sta se večkrat pogovarjala, zakaj ne dobi invalidske pokojnine. Ko sem odraščala, sem videla, kolikšna prizadevanja je moral vlagati, da je dokazoval, kako je izgubil vid, kaj se mu je zgodilo, da je dobil minimalno nadomestilo. Takrat se mi je zdelo to sistemsko krivično. Slišala sem, da se mu dogaja krivica, ves čas smo šteli dinarje, ugotavljali smo, kaj zmoremo in česa ne. Finančno pomanjkanje je vplivalo na to, da smo imeli lastne pridelke, prodajali smo zelenjavo, da sva se z bratom lahko sploh šolala, da je mama lahko kupila knjige in oblačila. Res smo skromno živeli.

Javnost vas zadnja leta pozna kot prostovoljko v ZPM-ju Ljubljana-Moste, a v življenju ste počeli marsikaj: od omenjenega pridelovanja hrane, urejanja vrtov do pakiranja živil, bili ste tajnica, pa tudi novinarka. Pester nabor.
Ne glede na to, kaj delam, v vsakem delu uživam. To velja od vedno, ne glede na to, ali sem kidala, molzla, delala na polju ... To počnem še danes, ker imam samooskrbo. Vsak prost trenutek grem na vrt. V vsakem delu najdem neko lastno zadovoljstvo. Nikoli nisem razumela ljudi, ki nočejo delati. Če ne drugega, z delom krepiš svojo domišljijo (smeh).

Skoraj dve leti sta minili, odkar živimo s koronavirusom. Kaj je glavno spoznanje na vašem področju delovanja?
Spoznala sem, da je korona naredila največjo škodo otrokom. Ne glede na lokalno zaporo in kompletne države smo hodili na teren. Imeli smo poskuse samomorov, žal tudi uresničene. Bilo je veliko krikov na pomoč. Otroci so bili brez računalnikov, brez možnosti šolanja na daljavo, tudi brez hrane, ker starši niso mogli doma prehraniti vseh otrok, saj niso imeli dovolj sredstev. Srečevali smo otopele otroke, starše, ki niso imeli več odnosa, ljudi, ki živijo na mrzlem, kjer ni bilo pogojev za šolanja na daljavo, ki so živeli v utesnjenem okolju in si se spraševal, kako lahko toliko ljudi spi v eni sobici. Kako naj bi se potem otrok učil? Spoznali smo, da je korona naredila res veliko škode otrokom in seveda tudi družinam. Človeka brez nič zapreti v en prostor, tudi če je udoben? Nima stika z nikomer, živi stik je tisti, ki nas razbremeni, ki nam pomaga, ki nas osvobaja. Otroci so bili izpostavljeni družinskim odnosom, ki niso bili dobri, to jih je še dodatno zaznamovalo. Terapevtske obravnave smo imeli 24 ur na dan, govorili smo s starši, z nekaterimi to ni bilo mogoče prek telefona in je bilo treba iti neposredno v zgodbo ter jih obiskati. Kakšnega otroka smo tudi umaknili od doma, ker je bilo nevzdržno. Naša vila je imela odprta vrata, čeprav bi jih morali zapreti − zdaj lahko povem, ker je mimo − a smo imeli tiste otroke, ki niso mogli biti več doma.

Se je stvar izboljšala zdaj, ko večina otrok (v nasprotju s prvima dvema valoma) vendarle lahko obiskuje šole?
Se je malce izboljšalo. Veliko otrok smo opremili z računalniki in drugimi povezavami. Nekateri niso imeli interneta in osnovnih pogojev. Ves čas se ukvarjamo s tem, nudili smo jih tudi učno pomoč na daljavo, povabili smo 11 terapevtov, da pomagajo otrokom in družinam po vseh koncih Slovenije. Kaj se pa zdaj dogaja? To je bil čas, ko ljudje niso mogli delati, ni bilo prihrankov, ni bilo zaslužka. Največji pogrom se je zgodil ljudem, ki so imeli kakšno obrt, malo podjetje ali mali zavod. Storitvene dejavnosti so najbolj šepale. Ko se je vse sprostilo, je to veljalo tudi za odplačevanje dolgov, računov za nazaj. Ko ljudje dobesedno polzijo v ta pogrom dolgov, se dogajajo nepredstavljive stvari. Rubi se jim čisto vse, sodni sklepi izvršb gredo zelo hitro. Te ljudi smo ugonobili. Toliko kot je zdaj nekih duševnih stisk, uničevalnosti, premikov v drugo obliko dela, ki pa jim ne zagotavlja preživetja, plačila dolgov s podpovprečno plačo in sprotnega preživetja, ne zmorejo. Težko mi je, ko poslušam o gospodarski rasti in minimalni brezposelnosti. To nam samo kaže, da ne doživljamo ljudi, ki so v stiski in jih nočemo razumeti. To so ljudje, ki so naredili vse, da so nekaj imeli, zdaj pa so zunaj svoje dejavnosti, a to ni preživetje.

V vašem glasu in obrazu je vedno čutiti veliko sočutja. Za vami je res dolga vpetost v te žalostne zgodbe. Pomislil bi, da po dolgem obdobju človek malo otopi ali zgradi zid, a čutiti je, da se vas vsaka zgodba dotakne in gane.
Res se me vsaka zgodba dotakne. Večkrat sem razmišljala, zakaj je to tako. Toliko težkih zgodb sem doživela, a če jih ne doživim, če se v njih ne poglobim, potem težko najdem rešitev. Ta stik s človekom, moje sočutje do tega človeka, da ga začutim, to mi daje elan, da vidim, kje je pot reševanja, kje se ga da opremiti, kje mu je še ostala moč, kaj lahko skupaj naredimo zanj in njegovo družino, da bo zmogel naprej.

Sami ste rekli, da se cele dneve ukvarjate s temi primeri, kar pomeni, da službo prinašate domov. Ni to recept za izgorevanje? Ali vam najbližnji nikoli ne 'očitajo', da bi se malo več posvetili raje njim?
Da, dobila sem očitke, vse to je že v meni. Ko je preveč, grem vsak dan ob Savo. Ko ponoči odgovarjam na pošto, grem ven. Moram začutiti zrak in naravo. Tam se lahko 'odlagam' in znova sestavim. Kar pa zadeva moje bližnje, včasih mi je bilo veliko lažje, ko sem te zgodbe nosila domov in jih doma predebatirala. Potem pa sem videla, da to ni v redu. Preveč sem jih zasičila in potegnila v to. Vsi moji so sočutni in pomagajo v svojem socialnem okolju. Kar pa zadeva komunikacijo z družino, si vzamem čas, kdaj pa kdaj mi v zadnjem obdobju uspe, da utišam telefon, sicer res ves čas zvoni. Res mi je pomembno, da se pogovarjamo, vsi smo ranljivi, vsak v sebi nosi nekaj lepega in slabega, to moramo družinsko predelati in tudi predelamo.

Včasih se zgodi, da kdo želi izigravati sistem. Ali to srečate tudi na humanitarnem področju?
Ni področja, kjer ne bi bilo izigravanja: sociala, gospodarstvo in politika. Seveda smo srečali tudi takšne, ki so želeli izigrati sistem in nepošteno priti do pomoči. Imamo kar dobre metode, da to ugotovimo. Vedno pa gledam, da je toliko ljudi, ki si res zelo prizadevajo, a ne zmorejo nikamor. Zato nas zgodbe tistih, ki želijo izigravati sistem, ne smejo ustaviti in nas ne ustavljajo. Kar zadeva transparentnost, imamo enak poudarek in prizadevanje kot za pomoč človeku. Če nisi transparenten, če ne gre vsak cent v točen namen, zaradi katerega je bil sploh zbran, potem ne delaš dobro. Za vsak program imamo notranje kontrole in nadzorne odbore, na lastno željo imamo tudi zunanjo revizijo, to ščiti tudi mene, ki trenutno vodim organizacijo, največji revizor pa je lastna vest. Če bi bil kdor koli v naši ekipi (sodelavci, strokovnjaki, prostovoljci, donatorji ...) pohlepen, potem ne bi mogli sodelovati.

Sorodna novica Cilj treh zimskih botrov ‒ vsakemu otroku podariti darilo

Pravite, da hitro opazite poskus zlorabe. Kako natančno to ugotovite?
Teren. Največja detekcija je teren. Kdor nas ne spusti v hišo, če si na tem odru, da ti pomagamo, potem moramo videti to v živo, kje so stiske, gremo skozi bančne izpiske in druge podatke, ki jih lahko pridobiš. Državo smo prosili, da bi imeli zamrežen sistem, da bi vse humanitarne organizacije in centri za socialno delo imeli evidenco, ko nekoga opremljajo z večjimi financami in ko govorimo o ljudeh večgeneracijske revščine ali večletne nezaposlenosti. Imamo Botrstvo, ki podpira otroke, imamo Verigo dobrih ljudi, ki podpira cele družine. Veriga ni namenjena samo temu, da človeku pomagaš, človeka moraš znova vzpostaviti, da bo zmogel sam naprej. To pomeni, da mora delati, da mora imeti občutek lastne vrednosti z zaslužkom, da lahko poskrbi za družino in gre naprej. Približno dve leti traja delo z enim posameznikom, to je ogromno nekega suporta. Psihosocialni, funkcionalni, brezplačna pomoč, materialna in finančna oskrba, a če vidiš, da človek noče delati, ga preprosto spustiš. Vsak bi moral biti tako pošten, da mora stopiti na oder lastnega zaslužka, ker možnosti so, ne govorim o bolnih, tam je treba pomagati, govorim o tistih, ki so sposobni dela.

Če povzamem s svetopisemsko prispodobo, ne dajete samo rib, ampak jih učite ribariti.
Hvala, to je to.

Izigravanje sem omenil zato, ker še vedno velja, da je revščina stigma, in marsikdo v takšnem položaju niti ne zaprosi za pomoč. Je revščina še vedno taka stigma ali je to stereotip?
Res je stigma. Ne morem vam povedati, kako smo Slovenci zavrti, kar zadeva prošnje za pomoč. Raje se umikamo v svoj svet, raje zapustimo širše sorodstvo, sosesko, prijatelje, znance in sodelavce, samo da nihče ne bo izvedel, da nam je težko. Ne razumem, da je revščina še vedno tak tabu. To očitno nosimo že v genih, želela bi, da se spremeni družbeni diskurz. Revni niso lenuhi, večina je dala vse od sebe, da bi sami rešili položaj, a ga ne zmorejo in znajo ali pa so zboleli in izgoreli. Zato bi moral ta diskurz potekati v tej smeri − takoj ko si v stiski, ti pomagamo toliko, da takoj izplavaš iz stiske, ne pa, da te držimo nad vodo. Danes socialni transfer pomeni, da nekoga dolgo držiš nad vodo. Ne! Takoj je treba korenito pomagati, da zmore znova sam naprej in da revščina ne postane večgeneracijska.

Sorodna novica Iz zgodovine bi se lahko marsikaj naučili, a smo slabi učenci

V rubriki Štafeta prejšnji gost zastavi vprašanje naslednjemu. Zgodovinar in pevec Tone Kregar sprašuje takole: 'Morda se spominjate najinega sodelovanja pred skoraj desetletjem. Takrat ste se prijazno odzvali na moje povabilo ter za razstavo in zbornik z naslovom Puške in pisma napisali pretresljiv prispevek, v katerem ste opisali socialno stisko mlade družine, zgolj eno izmed mnogih, s katerimi ste se dnevno srečevali. To je bil čas gospodarske krize in visoke brezposelnosti, medtem ko so danes, sodeč vsaj po nekaterih številkah, gospodarske in posledično socialne razmere vendarle drugačne. Ali v resničnem življenju, ki ga vi najbolje poznate, tozadevno lahko govorimo o napredku ali pa se razmere niso bistveno izboljšale?'
V teh desetih letih smo tehnološko res napredovali, družbeno pa žal ne. Res so se vmes zgodile dobre zgodbe, a ta trenutek rešujemo najslabše mogoče. Lahko bi rekla, da smo se vrnili v čas v obdobje 2011, 2012, ko je vstopila nova socialna zakonodaja. Ko je bil gospodarski padec tako velik, današnji čas primerjam s tistim. Spet smo na nekem odru in čakamo na novo rast vseh nas.

Tone Kregar vas je tudi povabil, da otroke pripeljete v Muzej novejše zgodovine Celje. V dolgih letih ste bili marsikje z otroki, pogosto so na letovanjih. Kako so se v 30 letih spremenile generacije otrok, ki so na letovanjih?
Zelo so se spremenile. Otroci niso več tako vodljivi, kot so bili nekoč. Občutek imaš, da je vsak obremenjen s toliko stvarmi, ki jih prinaša iz lastnega okolja. Predvsem pa bolita razslojenost otrok in njihova (ne)dostopnost do osnovnih dobrin, izobraževanja, kulture in vsega, kar nudi ta svet. Otroci, ki prihajajo na letovanje, so dobesedno lačni in brez oblačil, to jih zelo stigmatizira. Pripravljeni smo čisto na vse, nismo pa pripravljeni, ko jih vidimo ob prehranjevanju. Ko gre po sedem repetejev. Ta mali želodček ... ne vem, kam vse shrani. Kot da bi jedel na zalogo. Ko danes gledam te otroke, kako se razlikujejo s prejšnjimi generacijami, se tega res ne da povedati.

Se kdaj zgodi, da se otroci, ki ste jim nekoč pomagali, po 10, 20 letih znova oglasijo in zahvalijo za pomoč?
Se zgodi. Takrat si srečen, da mu je uspelo. Sama sem srečna za vse otroke, da jim je uspelo. Iz otroka, ki je bil že v osnovni šoli usmerjen v skrajšan program, potem nastane doktor znanosti!? To je tak uspeh, da se mi v teh trenutkih ježi koža, tako sem srečna za te otroke. Tak človek veliko pripomore k družbi, ima svojo izkušnjo socialnega izključevanja in neenakosti. V svojem okolju nato to preprečujejo. Vsaka naša dobra zgodba družbi vrača bisere.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v kateri je govor še o naslednjih temah:
− Sprejemanje novoletnih sklepov.
− Vznemirljivost delanja in spoznavanja novih stvari.
− Kako pogosto se zgodi, da se družine izkopljejo iz revščine, a se pozneje spet znajdejo v njej.
− Akcija Botrstvo in sodelovanje otrok v njej.
− Kako lahko vi pomagate otrokom.
− Kako visoko na lestvici prioritet je družina.
− Potreba po izobraževanju 'biti starš'.
− Štrleti iz povprečja in skale, ki ji letijo pod noge.
− Pisanje osebnega dnevnika.
− #PohvalaNaDan