Na podkastu Številke v tej sezoni govorimo o ekstremih. V tretji epizodi smo pozornost namenili ekstremnim spremembam pomena besed in politični (ne)korektnosti, gost je jezikoslovec Boris Kern. Vabljeni k branju povzetka in poslušanju celotnega pogovora.
Po izobrazbi ste jezikoslovec. Nekateri vidijo črke in številke ekstremno ločene. V kakšnem odnosu pa ju vidite vi?
Zelo zanimivo vprašanje. Številka je znak za število, črka pa znak za glas. Črk je v posameznem jeziku različno število, vseeno pa gre za omejen nabor, številk pa je neskončno. Osebno sem bil močan v matematiki, a moja prva izbira je vseeno črka oziroma še bolje beseda (smeh).
Ukvarjate se s precej stvarmi − od besedotvorja in pomenoslovja do leksikologije in leksikografije. Mar ni ravno v zadnjih dveh tudi sled neke matematične logike reda?
Vsekakor si pri slovaropisju pomembne natančnost, doslednost in sistemskost. Obstaja kar nekaj vzporednic med jezikoslovjem in matematiko, konec koncev obstaja matematična lingvistika, gre za jezikoslovje, ki uporablja matematične metode in načela. Prvotno je bila temelj za računalniško jezikoslovje. Velja pa tudi za sorodne pojme, kot je umetna inteligenca. Globlje kot greš v jezik, bližje si matematiki. Moje osrednje področje je sicer besedotvorje. To se mi zdi zelo povezljivo z arhitekturo. Besedotvorje raziskuje nastajanje in gradnjo novih besed, raziskuje sestavo starih in že obstoječih besed, proučuje gradnike teh besed.
Kako kot strokovnjak za besedotvorje gledate na dilemo poimenovanja novoodkritih stvari. Obstajata dva ekstrema − poslovenjena uporaba tujk ali uporaba popolnoma nove besede. Na katerem bregu stojite vi?
Pri nas se oblikujeta dve ekstremni veji, ena je zelo puristično naravnana in morda z nekim strahom gleda na vso situacijo. Druga pa želi prikazati, kot da je vse popolnoma brezproblematično. Nič ni samoumevno, treba je skrbeti za jezik. Pri prevzemanju je vsekakor ključno, da se najde hitro slovenski ustreznik. Čas je najpomembnejši. Če se takoj uveljavi, ima možnost, da zaživi. Nekatere rešitve so morda sprva delovale smešno (npr. trdi ali mehki disk; a na te besede danes nihče več ne reagira). Pomembno je, da ustreznik najdemo čim prej, vsekakor pa ne na silo ali za vsako ceno.
Najbrž je pomemben odnos jezikoslovcev in strokovnjakov posameznega področja, ki se spoznajo na specifične termine, ki v slovenskem jeziku še nimajo ustreznice.
Morda je v javnosti napačna predstava, da jezikoslovci delegiramo in koordiniramo vse, kar se dogaja v jeziku. Na področju terminologije gre za tesno sodelovanje s strokovnjaki, jezikoslovci so koordinatorji, ki opozarjajo na nedoslednosti. Sodelovanje je ves čas obstajalo, tu nihče ne deluje samovoljno.
Kakšno vlogo v celotni zgodbi igrajo mediji?
Vsekakor so most, mikrofon, ki ima velik vpliv na ljudi. Mediji imajo vpliv tudi o tem, kaj razmišljamo. To je izredna odgovornost.
Se strinjam. Ravno pri razmišljanju, kako sestaviti prispevek o rasah v ZDA, sem se zavedal, kako ekstremno hitro se lahko spremeni ustreznost poimenovanj. Za temnopolte je bil v Lepi Vidi uporabljen izraz zamorec, še pred nekaj desetletji smo govorili o črncih, oba izraza danes veljata za neprimerna. Jezik je živ.
Vsekakor. Omenili ste rase. Poudaril bi, da je opredelitev ras znanstveni rasizem iz 20. let prejšnjega stoletja. Žal je pri tem pomembno vlogo igral tudi slovenski antropolog Božo Škrlj, ki je med vojno opravljal meritve na truplih, pozneje se je pokesal za svoja dejanja, stališča je zavrgel. Ljudje smo biološka vrsta, rasa funkcionira zgolj kot sociološki konstrukt. To bi bilo neko izhodišče, ki mora biti osnova za nadaljnje jezikovne opise, predvsem slovaropisne opise ras. Ne moremo se sprenevedati, besede, kot je črnec, obstajajo. Ne sme pa biti cilj, da bi te besede popolnoma izločili iz jezika, vloga slovaropisja je taka, da te besede ustrezno označimo, da uporabnike informiramo, v kakšnem kontekstu lahko določeno besedo uporabljajo. Pri tem je treba biti pazljiv.
Naboj besede se čez leta lahko zelo spreminja. Dober primer je slabšalna beseda čefur. Ta je bila v 90. letih izredno negativna, zelo smo se je izogibali. Nato se je zgodilo nekaj nepričakovanega, popkultura je osvojila to besedo, z uporabo v skoraj ironičnem tonu ji je vzela delno negativen naboj. Poznamo Magnificovo pesem Kdo je čefur, s pisateljem Goranom Vojnovićem pa je postal mainstream, kar naenkrat ta beseda ni več tako negativno nabita, kot je bila v 90. letih. Seveda to še ne pomeni, da jo lahko vedno uporabljamo.
Kar me spet spomni na ZDA, temnopolte in uporabo npr. besede nigger (črnuh, op. a). Iz ust temnopoltih je izrečena kot 'pozdrav bratu', iz ust belopoltega pa kot (najhujša) žaljivka.
Enako je tudi v drugih skupnosti. Če pripadniki nekdanjih republik uporabljajo besedo čefur, ne gre za slabšalni ton. To velja lahko tudi za gejevsko ali lezbično skupnost, nič nenavadnega ni, če se vzame neka slabšalna beseda in se začne uporabljati v nekem ironičnem tonu ali bolj nevtralno, kot velja za splošni jezik.
Nekatere besede so čez čas popolnoma spremenile svoj pomen (npr. debil je bil najprej medicinski izraz, beseda kreten je označevala kristjana ...). Kaj vse vpliva na take pomenske preobrazbe?
Gre za normalen jezikovni proces. Tudi nas slovaropisce je presenetilo, da je SSKJ beležil pomene, kot sta debil in kreten, za opis stanja nekega manka v duševnem razvoju osebe, zlasti otrok. To smo v nadgradnji v drugi izdaji SSKJ-a popravili, dodali smo časovno oznako, da je bilo to nekdaj uporabljeno v terminologiji. Z današnjega vidika so se neprimerni opisi res dogajali. Spremembe se dogajajo, terminologija je področje, ki je manj spremenljivo, kot je splošni jezik. Dinamika v splošnem jeziku je hitrejša, stvari se lažje spremenijo, pri terminologiji pa je bistveno soglasje znotraj stroke, ki ga je včasih težko doseči, potem so spremembe redkejše, kar pa ne pomeni, da se ne dogajajo.
Življenje se danes spreminja hitreje, kot se je nekoč. Se to odraža tudi v jeziku?
Vsekakor. Dinamika je hitrejša, po drugi strani pa so ljudje še vedno zelo navajeni, če so se v šoli nečesa naučili pred 30 leti, da to še vedno velja. Treba je sprejeti jezikovno realnost in se do sprememb obnašati pomirjeno, hkrati pa ne dopuščati ravno vsega. Obstajajo tudi nepotrebne spremembe.
Najbrž smo najbolj občutljivi na besede, ki zadenejo naše bistvo oziroma nas lahko užalijo (od ras, zdravja, fizičnega videza ...)?
Sploh, ko gre za identitetna vprašanja. Dober cilj bi bil, da preprosto ne bi več uporabljali opisovanja fizičnega videza. Zanimiv je primer besede suhica. Pri besedi debeluh se mi zdi, da je zraven že podana negativna sodba. Pri besedi suhica je drugačen problem, običajno uporabnik te besede nima negativnega namena, oseba, na katero se nanaša, pa to besedo doživlja zelo negativno.
Zanimiv primer je tudi beseda invalid. Leta 2018 smo za Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU organizirali posvet o terminologiji na področju invalidnosti. Z anketo smo skušali narediti raziskavo med ljudmi, ki se s tem področjem ukvarjajo. Dobili smo zelo nasprotujoča si stališča, nekateri zagovarjajo, da je beseda invalid popolnoma sprejemljiva, drugi menijo, da je žaljiva. Tretji predlagajo termine, kot so osebe z gluhoto, ta možnost, ko imamo jedro besedno zveze, s predlogom s/z pa kaže neko spremljevalno okoliščino, ne pa tisto, kar v osnovi nekoga definira. Znotraj skupnosti obstajajo tudi taki, ki menijo, da so ti predlogi neustrezni. Težava je tudi ta, da ne gre le za jezikovni vidik, ampak tudi za samo definicijo. Nekateri si prizadevajo razširitev pojma, s tem so povezane tudi določene pravice.
Kar naju pripelje do politične korektnosti. Kako jezikoslovci razumete ta izraz?
Gre za pojem, ki se je baje prvič pojavil leta 1984 v Washington Postu. Označeval je načela, ki so se uveljavila v ZDA v 60. in 70. letih. Izhajale so iz zavedanja, da je zahodni svet zdominiran skozi lik belopoltega, heteroseksualnega moškega. Politično korektnost bi lahko opredelili kot neki skupek prizadevanj, ki posebno pozornost namenja pojavom v jeziku, z mislijo na različne družbene skupine, ki imajo status manjšine oziroma so v nekem podrejenem položaju, pri čemer ne smemo pozabiti na večinsko prebivalstvo. Neki izrazi se lahko nanašajo tudi na večino. V zadnjih letih je pojem dobil izrazito negativno nalepko, v smislu, da gre za sprenevedanje in odklanjanje resničnosti. Pogosto slišimo, da se ljudje bojijo reči kar koli, da ne bi bili politično nekorektni. Zdi se mi, da je to v Sloveniji nerealna težava.
Zakaj je v zadnjih letih prevladala negativna konotacija ob tem izrazu?
To je zelo dobro vprašanje. To dejansko lahko tudi izhaja iz nelagodja, ko človek ne pozna določene skupnosti in se lahko boji izražati, da ne bi koga prizadel (v slovenskem prostoru sicer ni bojazni, da bi bil to množični pojav). Tako nelagodje je treba preseči z informiranjem. Če se človek ne počuti lagodno, če ne ve, ali naj uporabi izraz homoseksualec ali gej, mora sam poskrbeti, da se informira in preseže to nelagodje, ki ga lahko občuti. Včasih se mi zdi, da nasprotovanje politični korektnosti izhaja iz ideološkega ozadja ali nestrpnosti, ki skuša najti neko opravičilo. Tudi zato predlagam, da se raje uporablja izraz družbena odgovornost, saj ravno za to gre!
Nepremišljena uporaba besed lahko pripelje tudi do diplomatskih zapletov, kot je bilo v znamenitem primeru opisa besede Bangkok.
Primer, ki ga omenjate, je odličen prikaz, kakšne posledica ima lahko neustrezna obravnava. Zaplet se je zgodil leta 1993 v Veliki Britaniji, ko je izšel Longmanov Dictionary of English Language and Culture. Pri iztočnici Bangkok so zapisali, da je to 'tajsko glavno mesto in pristanišče, da je poznano po svojih templjih in drugih stavbah, omenja pa se tudi kot mesto, kjer je razširjena prostitucija'. V razlagi je omenjena prostitucija, kar je bilo ustrezno glede na gradivo, s katerim so takrat razpolagali avtorji, vendarle je tukaj pomembna vloga jezikoslovcev, da v teh primerih posreduje in prepreči take razlage, ki katero koli mesto definira s prostitucijo ali kriminalom. Sledil je diplomatski zaplet, tajsko zunanjo ministrstvo je izdalo protestno noto, protestirali so tajski študenti in zahtevali umik prodaje slovarja. Longman se je za žalitev opravičil in pozneje spremenil to razlago.
Kaj pa vam predstavlja beseda ekstrem? Kaj pomislite ob tej besedi?
Moja prva asociacija je bodyart. Zanima me sodobna umetnost, v tem kontekstu se spomnim na italijanskega umetnika Franka B-ja. Spomnim se njegovega performansa izpred veliko let, ko je hodil po belem odru, po beli pisti, bil je gol, pobarvan v belo, iz rok mu je tekla kri. S to je ustvarjal sledi in sliko, v ozadju pa je bil napisal stavek I miss you (pogrešam te). To je močno, ekstremno, v tem pa vidim poetiko.
Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Boris Kern predstavi delo jezikoslovca, kakšne dileme ima pri svojem delu, uporabi ženskih oblik besed, definicije besede družina, o spletnem tečaju slovenščine na daljavo, ki ga je razvijal že pred 15 leti, projektu Le z drugimi smo ...
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje