Petek med dvema epizodama podkasta Številke je namenjen rubriki Dodatne številke, kjer zadnji gost odgovarja na vaša vprašanja, ki so se vam porajala ob poslušanju aktualne epizode. Janko Petrovec je vlogo dopisnika iz Rima in Vatikana opravljal dva mandata, skupaj osem let. Svoje delo je opravljal zelo zavzeto, zato je marsikateri gledalec in poslušalec dobil občutek, da ni ustvarjal "le" poročil, ampak samostojne zgodbe.

Med najljubšimi prispevki prav zadnji
Kateri prispevki so mu bili najljubši? Petrovec je malo pobrskal po spominu, odgovoril in utemeljil: "Televizija je stvar trenutka in v letih dopisništva mi je bila vedno najljubša ena od zadnjih zgodb. A če pogledam nazaj, mi v spominu ostajajo zlasti zgodbe o reševanju želv v južnem Jadranu, o firenških nišah za prodajo vina iz obdobja kuge, o umirajočem mestu Civita di Bagnoreggio ter gotovo zadnja, o sedmih rimskih gričih."

Čas za poglobljeno delo skopo odmerjen
Čeprav je uporabnike RTV Slovenija razveselil z raznovrstnimi prispevki, pa je kakšna zgodba iz najrazličnejših vzrokov ostala nedotaknjena: "Takšnih je bilo veliko, zagata je predvsem v časovni razpoložljivosti. Veste, dopisnik v povprečju ustvari od 50 do 60 radijskih in televizijskih prispevkov na mesec, zato je čas, namenjen poglobljenemu raziskovalnemu delu, žal skopo odmerjen."

Sorodna novica Janko Petrovec: V Italiji si srečen vsaj trikrat na dan

Potrebna tudi drznost
Petrovec je prepričan, da dobrega dopisnika naredi radovednost do ljudi in dogodkov, hkrati pa v svojem prepoznanem slogu dodaja: "Omeniti moram tudi delavnost, včasih pa tudi drznost. Nepredvidljivih položajev je namreč veliko, zato tudi pogum, da se vržeš v vodo takrat, ko ne veš, ali bo hladna ali topla, slana ali sladka."

Rutina je dobra, a prinaša tudi past
Nemalokrat se je zgodilo, da je moral stalno skakati med različnimi temami, pogosto je bil tudi pod časovnim pritiskom, zato je moral biti pri svojem delu tudi okreten: "Sprva je težko, nato ti tovrstna dinamika zleze pod kožo. Ljudje smo razvili nekaj, čemur pravimo 'rutina' in kar nam pomaga pri hitrosti, pri preklapljanju, pri racionalnejšem razporejanju moči. Rutina nam je zato mnogokrat v pomoč, res pa je, da nam postavlja tudi past; dobro je, da ne prevlada."

Misel Laurencea Oliviera o uspehu
Nekateri besedo rutina razumejo predvsem z negativnega zornega kota, a Janko ima svoj (znova malce širši) odgovor: "Rutine ne podcenjujem, saj pripomore k večji učinkovitosti; z izkušnjami postanemo hitrejši in rutina nam pri tem pomaga. Seveda pa ni prav, da 'zapademo v rutino'. V igralskih letih se me je pač dotaknilo vodilo znamenitega angleškega zvezdnika Laurencea Oliviera, ki je nekoč rekel, da je uspeh igralca tretjinsko odvisen od talenta, tretjinsko od dela in tretjinsko od sreče. Dodajva k temu, da se na srečo ne gre zanašati, da je talent nekaj neoprijemljivega ter da se posameznik v resnici lahko zanaša predvsem na svojo delavnost."

Redoljubnost ↔ potreba po intenzivnih stikih
Ob koncu pogovora se je še zadnjič zazrl čez mejo in primerjal Italijo in Slovenijo. Na vprašanje, kaj bi iz ene družbe prenesel v drugo, odgovarja: "Takole na prvo žogo bi si v Italiji želel slovenske redoljubnosti in učinkovitosti ter dostopnosti javne uprave – vsaj kot je delovala pred epidemijo koronavirusa. Iz italijanske kulture pa bi nemudoma prevzel prisrčnost in potrebo po intenzivnih medsebojnih stikih."

Celotni pogovor z Jankom Petrovcem