To je poglavitni vzrok, da se z risankami ukvarjajo tudi druge stroke, ena od teh je psihologija. Ljubica Marjanovič Umek s katedre za razvojno psihologijo na Univerzi v Ljubljani razloži: "S tem se ukvarjamo, odkar spremljamo njihov učinek oziroma vpliv na učenje otrok in njihov razvoj." Poseben premik na tem področju se je zgodil, ko so televizorji postali spremljevalec skorajda vsake družine, s tem so otroci dobili neposreden dostop do risank. "Preučevanje ima stalnico, predvsem se kaže z vidika ugotavljanja pozitivnih in morebitnih negativnih učinkov. V novih medijih vedno skušamo najti pozitivne stvari, šele ko jih ne najdemo in jih ne potrdimo, poskusimo opozoriti na možne negativne učinke."

Motivacija vpliva na razvoj otrok
Nekateri so prepričani, da gledanje risank ne prinaša nikakršnih koristi, s čimer pa se sogovornica ne strinja. Ena od ključnih prvin je namreč otrokova motivacija. Psihologinja je potegnila vzporednico z igro: "Dejavnost, v kateri ima otrok visoko motivacijo, ima zanesljivo drugačen učinek na razvoj otroka kot neka dejavnost, ki je zgolj posredovana, saj nima enakega učinka kot ta, kjer je otrok motiviran. Risanka na neki način otroka 'začara'. Otroci neverjetno radi gledajo risanke, ker sta v njih vgrajeni tako vizualizacija kot dinamika. Dogodki se nizajo drug za drugim, otrok s tem prepozna pripovedovalni lok. Razume, da se mora najprej nekaj zgoditi, da se kaj lahko zgodi po tem. Tega vsaj malček zgolj v opazovanju ilustracije ne more dobiti. Pripovedni lok je zelo pomemben element otrokovega govornega razvoja. Risanke na neki način vežejo otroka, da se tega uči, da to spremlja, zato se nam zdi učinek risanke izredno pozitiven. Seveda ob vseh ostalih čejih."

Malčke pritegnejo preproste vsebine
Eden od pomembnih mejnikov je otrokova starost. Otroci pri štirih letih začnejo dobro ločevati domišljijo od resničnosti. "Otroke do 3. leta starosti risanke potegnejo zaradi dinamike in dogajanja na ekranu, ki vzbudi njihovo pozornost zaznavanja. Pritegnejo jih zelo preproste zadeve, oni še ne razumejo vsebine. Razumejo, da je bila žoga najprej na vrhu hriba, potem pa se je prikotalila do dna hriba in njim je to zanimivo in smešno. Čeprav vsebine ne razumejo, jih sili, da lahko spremljajo dogajanje, ki ga pri drugih dejavnostih ne morejo, ker niso postavljene v časovno dimenzijo. Take risanke imajo vgrajene veliko specifičnosti, ki so pomembne za razvoj: veliko je ponavljanja, dogajanje je počasno, vzorci so ponavljajoči se in rutinski, hkrati pa like začnejo prepoznavati in jih med seboj razlikovati. Gledajo, kaj se z likom dogaja, določene stvari se začnejo ponavljati, kar jim je v veliko zadovoljstvo," pravi Marjanovič Umekova.

Meja za šolske otroke? Ura na dan.
Seveda se pojavi vprašanje, koliko časa je smiselno gledanje televizije. Psihologinja pravi, da je malček sicer sposoben dolgo sedeti pred zaslonom, a čas za zbrano in pozorno gledanje je precej kratek: "Pri otrocih do tretjega leta starosti je deset minut na dan več kot dovolj. Seveda lahko sedijo mnogo dlje, a ne bodo več tako sledili dogajanju. Pri otrocih med 3. in 6. letom je pol ure strnjenega gledanja dovolj, ker bo tudi pri njih potem pozornost padla in bodo samo pasivno gledali v slike, v ozadju se ne bodo več dogajali kognitivni in čustveni procesi. Pri šolskih otrocih pa mislim, da je zgornja meja ena ura na dan."

Tudi v šoli so pri pri miru, a hkrati aktivni
Bistven poudarek Marjanovičeva vidi v tem, da je otrok lahko aktiven, četudi je fizično popolnoma negiben, saj v njegovi glavi vseeno potekajo aktivni procesi: "Besedno zvezo aktivno učenje verjetno razumem drugače kot večina ljudi. To ni vezano na le gledanje risank, ampak širše. Otrok je v šoli aktiven tudi, kadar posluša. To je pomemben spoznavni proces, od katerega se otrok lahko ogromno nauči, če seveda posluša in je aktiven. Nekaj podobnega velja za gledanje televizije. Mi moramo po drugih znakih ugotoviti, kdaj je šla zadeva časovno preko in je pozornost začela padati, otrok pa samo še sedi in signali samo na pol vstopajo v njegovo glavo. Najbolj ključen je njegov kognitivni proces, ki poteka v ozadju. Tudi vse čustveno doživljanje poteka v ozadju."

Estetika, oblikovanje, zvok, spolni stereotipi
Sogovornica je v Številkah že razmišljala o dobrih in slabih igračah, ista pridevnika je uporabila tudi za oceno risank: "Igrače in risanke imajo posredni vpliv na razvoj in učenje otrok. Ključna je seveda otrokova starost, saj nimamo nekega univerzalnega opisa risank, ki bi bile primerne za malčka, starega dve leti, in hkrati za onega, starega šest let. Najprej mora biti primerna vsebina. Podobno kot igrače morajo biti estetske in lepo oblikovane. Pomemben je tudi zvočni okvir oziroma glasba. To je pri malčkih neverjetno pomembno, ker se naučijo razlikovati, kdaj se pripravljajo na neki prizor, ki ne bo prijeten in je morda nevaren, kdaj bo prizor umirjen ... Velja pa še eno načelo - ponujanje enakih risank deklicam in dečkom. To pomeni, da ne ponujamo vzorcev določenega vedenja, ki je značilno posebej za deklice in posebej za dečke. Iz teh risank bodo namreč začeli hitro posnemati vedenje. Risanke lahko naredijo veliko škode na tej ravni, saj povečujejo spolnostereotipno razmišljanje."

Princese, samorogi ...
Precej risank, ki jih spremljajo šolski otroci, pa je narejenih prav tako. Svet animiranih nizank za deklice soustvarjajo različne princese in samorogi, fantovske pa so običajno polne takšnih in drugačnih bojevanj. "To je posledica tega, kar se nam dogaja v družbenem okolju. Mediji so zelo pomembni soustvarjalci tega, kakšne vrednostne sisteme si bodo otroci oblikovali. Prepogosto se nam zdi, da je do vstopa v šolo nepomembno, kakšne igrače, slikanice ali risanke jim ponujamo, a so v resnici spolno značilne in na njih vplivajo zelo močno, ravno zaradi tega hkratnega vplivanja na spoznavni ravni, torej na mišljenje in čustva, zato je ta vpliv toliko večji."

Prisotnost staršev več kot priporočena
Psihologi priporočajo, da otroci risanke gledajo v družbi staršev ali odraslih spremljevalcev, a resničnost je pogosto drugačna. Ljubica Marjanavič Umek skupni ogled risank primerja s skupnim branjem: "Kjer že beseda pove, da je branje skupno, saj mlajši otroci ne znajo brati. Če hočemo priti skozi vsebino knjige, jo moramo otroku prebrati. Če beremo kakovostno, vidimo, koliko vprašanj imajo otroci, ko jim kdo bere. V Sloveniji smo naredili kar nekaj raziskav, ki so pokazale, da je kakovostno skupno branje najbolj ključnega pomena za pismenost in kasnejšo opismenjenost mladih ljudi. Tako kot ni dovolj, da slikanico samo kupimo, ni dovolj, da mi risanko izberemo, prižgemo televizor in otroka pustimo samega. Namerno vlečem vzporednice, ker je veliko enakih vsebin prikazanih v knjigah in risankah. Pri risanki je še toliko bolj pomembna prisotnost staršev. Pri knjigi so starši implicitno vključeni, ker bodo otroci hodili za staršem, jih prosili za branje in pogovor o vsebini. Pri risankah pa neposredna potrebe po njihovi prisotnosti ni."

Lahko je odlična vsebina, a ne bo imela vpliva
Starši čas, ki ga njihovi otroci namenijo ogledu risank, sami pogosto izrabijo za lastne opravke. "Zato se jim zdi idealna rešitev, da jih njihov otrok ne sprašuje in ne želi njihove vključitve. A v risankah se stvari dogajajo hitreje, tam ni ponovitev, v knjigi gremo lahko nazaj, lahko prosimo, da nam odrasli še enkrat preberejo. Pri branju se lahko ustavimo, ker je bralec pred nami, na televiziji tega ne moremo storiti, tam stvari tečejo. Če jim otrok ne sledi, potem še tako kakovostna risanka ne bo imela nobenega učinka na otroka. To je raven, kjer preprosto miselno ne morejo velikokrat sami iti z enakim tempom skozi vsebine, kot so šli avtorji risanke."

Odrasli prinaša občutek varnosti
Ena od perečih tem o risankah je vprašanje nasilja. Psihologinja sicer misli, da otrók ni treba skrivati v nekem varnem mehurčku: "Nikakor ne mislim, da bi moralo biti v risankah za otroke vse lepo, idealno, s samo pozitivnimi čustvi. So stvari, ki so neprijetne, kjer se doživlja strah in je identifikacija z osebo čustveno močno nabita. Ravno to, da se neprijetne stvari dogajajo junakom v risanki, prinaša možnost, da otrok predela določena negativna čustva in svoje travme, ki jih ima. A predelal jih bo samo, če bomo mi opazili, da ga je strah in mu bomo skušali določene zadeve razložiti, ali če bo med drugim lahko prijel odraslo osebo za roko, ko je najbolj napeto - in bo zadeva že rešena. Včasih gledam v Lutkovnem gledališču, ko se otroci (brez prisotnosti staršev) pri vsebinah z močnimi čustvenimi naboji primejo za rob stola. Eni to zmorejo, drugi pa potrebujejo odrasle osebe."

Otrok ve, ali smo bili prisotni
Ista risanka ima na otroke različen vpliv: "Morda na drugega otroka ne bo imela negativnega čustvenega vpliva, morda mu bo celo ponudila možnost, da bo predelal negativna čustva. Vsi jih imamo in moramo iskati ventile, kako jih razrešiti. Zato je prisotnost odrasle osebe tako pomembna. Odrasli opazuje in daje otroku možnost, da ima občutek varnosti in s tem možnost, da vmes zadevo predela ali pa po zaključku risanke pove, gre kaj odigrat, narisat, je jezen na tistega, ki je z drugim tako ravnal. Če nas ni zraven, otrok ve, da mi nismo gledali risanke in nima nobene možnosti, da bi tudi po zaključnem gledanju predelal svoja čustva in z njimi naredil kaj bolj smiselnega."

Deček: Sanjam o robotu, ki me hoče ubiti
Ob našem obisku prvošolcev je večina povedala, da v risankah ne marajo streljanja, vseeno pa ga večina gleda. Neki deček je tako priznal: "Med gledanjem risanke me je strah, če je v njej kakšen zloben robot. Ko grem spat, sanjam o tem zlobnem robotu, da je v moji sobi in me hoče ubiti."

Psihologinja: Posredovanje teh vsebin je nesmiselno
Raziskovalka je zato odločna, da nasilje v risanke ne sodi: "Če se otroci še tako trudijo, ne morejo najti razloga, zakaj nekdo želi neposredno škodovati drugi osebi. Jaz bi take risanke izločila. Risanke, ki so primarno napolnjene z neposrednim nasiljem, pri otrocih sprožajo bojazen, kaže se neposredno nasilno vedenje, ki ga oni kot vzorec prevzamejo in ga potem prakticirajo v svojem realnem življenju, da nekoga udarijo, pa sploh ne vedo, zakaj. Posredovanje takih vsebin je nesmiselno, ker je konfliktnih situacij, ko se je treba odzvati, da zaščitiš sebe, v naravnem življenju popolnoma dovolj. Ne potrebujemo jih posredovati še skozi medije, ker so otroci popolnoma nemočni, kako to rešiti. Sploh se ne čudim, če otroci tega niso mogli predelati. Odrasle osebe niso imeli zraven, če ta zadeva ostane v glavi, se jo začenjajo bati. Zakaj otroci to spet gledajo, če se tega bojijo? Zato, ker tega konflikta ne znajo rešiti. V teh nasilnih vsebinah se to dogaja prehitro, premočno, preintenzivno in za otroško glavo je vse skupaj preveč. Večina otrok od tega dobi samo to, da so nemočni in jih je strah. V takem primeru je treba televizor izklopiti."

Pravila upošteva tudi kot babica
Ljubica Marjanovič Umek je babica dvema predšolskima otrokoma. Ob koncih tedna z njima gleda risanke: "Poznam vse risanke v Živ žavu. Vidim, kako otrok ob gledanju iste vsebine razume vse več. Vidim razliko, če kaj vpraša, če kaj komentira zraven, kako ti liki ostajajo v njej, kako zna sama izbrati risanko, ki ji je všeč. To so risanke brez nasilja. Osebno verjamem, ne le skozi svojo stroko, ker sem to prakticirala pri svoji hčeri in zdaj pri vnukinji, da se skozi ta medijski svet dá pripeljati otroka, s tem da ima koristi od stvari, ki jih gleda, in ne škode. Samo treba si je vzeti malo časa in kaj prebrati ali pogledati."