Še pred svojim 19. rojstnim dnem je postal svetovni mladinski prvak, v Hemsedalu na Norveškem je osvojil zlato v superveleslalomu. Iz današnje perspektive je to morda malce nenavaden podatek, a Košir se s tem ne strinja: "Veljal sem za favorita, kar je morda čudno, a ta medalja se ni zgodila po naključju. Generacija 1972 je bila izjemno močna, ob meni so tekmovali kasnejši olimpijski smukaški zmagovalec Fritz Strobl, Bruno Kernen, Christian Mayer, Werner Franz, kasneje tudi Hermann Maier. Premagal sem kopico zelo kakovostnih smučarjev. To je imeniten uspeh, čeprav v mladinski konkurenci." Košir je na tem prvenstvu nastopal tudi v smuku. "Imel sem občutek, da bi se lahko hitreje prebil v sam vrh. Enkrat sem se v evropskem pokalu v superveleslalomu prebil med prvih 15, tudi večino smukov svetovnega pokala sem vozil. Mogoče je bila napaka trenerskega vodstva, da se me je preveč usmerilo v tehnični disciplini, potem sem se nekako izgubil in tudi dobil preveliko spoštovanje do hitrih disciplin. Tekem se nisem več mogel lotiti na vso moč, ker sem premalo treniral. Po eni strani mi je žal, po drugi strani pa nihče ne ve, kako bi se moja pot odvijala, če bi imel kakšno nesrečo. A imel sem veliko ljubezen predvsem do superveleslaloma."
Albertville 1992: Presenečen nad mnogimi stvarmi
V svetovnem pokalu je v sezoni 1991/1992 redno začel osvajati točke, plod napredka je bil nastop na olimpijskih igrah v Albertvillu. "Predvsem sem bil presenečen nad mnogimi stvarmi, premalo sem se koncentriral na samo tekmovanje in me je nekoliko preveč zaneslo v vse dogajanje okrog iger, kar še danes opazim pri mnogih športnikih, ki so tako vzhičeni, da kar malo pozabijo, zakaj so tam. Takrat je bil neki poseben ponos - nastopati za Slovenijo, bili smo majhna ekipa, Franci Petek je nosil zastavo. Zdelo se mi je enkratno, nabiral sem izkušnje, razen specialnega smuka sem vozil vse discipline. Boril sem se po najboljših močeh, a premalo zbrano, nisem imel realnih možnosti za kako visoko uvrstitev. Izkušnje pa so bile, potem je bilo veliko laže nastopiti na drugih igrah."
Prvič na stopničkah v Lechu
V sezoni 1992/1993 se je prvič povzpel na zmagovalni oder. "Seveda se tega spomnim, to je bilo v Lechu, v zvezni državi Vorarlberg (Predarlsko, op. p.), nosil sem številko 24," je kot iz topa ustrelil Košir. "Pred tekmo običajno odpelješ od pet do sedem ogrevalnih voženj po progi. Takratni trener je bil Pavel Grašič, ki sem mu izjemno zaupal. Bil je odločen trener, ogromno dobrega je naredil za moj razvoj. Že v zgodnjem jutru sem se postavil na štart prve ogrevalne proge. Običajno odpelješ prvo vožnjo zelo na 'rahlo'. Odpeljal sem progo, Pavle je stal v cilju in mi rekel zgolj 'to je to, nobene vožnje več, pojdi se spočit in skoncentrirat'. Ubogal sem, res sem imel izjemno vožnjo."
Bil je izjemno samozavesten, vzrok za stopničke pa je našel tudi v Madonni di Campiglio, kjer se je mesec prej z 9. mestom prvič uvrstil v deseterico, a že tam je imel možnost za zmagovalni oder: "S številko višjo od 30 sem po prvi vožnji priletel na drugo mesto. Tam se je pokazal nov položaj, pred drugim nastopom sem imel veliko tremo. Tega položaja nisem bil vajen, kar naenkrat sem se znašel na štartu drugega teka z 10, 15 let starejšimi fanti, Alberto Tomba je bil po prvem teku za mano. V nogah sem čutil neko težo, neko breme, težko sem se ogrel in pripravil na nastop, temu primerna je bila moja predstava in padel sem na deveto mesto."
... V Madonni 1993 pa prvič zmagal
Na istem prizorišču je blestel tudi leto kasneje, ko je s številko 5 vodil po prvi vožnji. Pred velikim Albertom Tombo je imel 18 stotink sekunde prednosti, tretji Finn Christian Jagge pa je zaostajal že več kot pol sekunde. Košir je tokrat vzdržal in se s šestim časom finala veselil prve zmage v karieri.
Ta teren mu je bil pisan na kožo
Tomba je dan pred tem dopolnil 27 let. "Na domačem terenu sem ga premagal za njegov rojstni dan, kar mu ni bilo všeč. Kljub vsemu mi je športno čestital. Takrat sva se že poznala, gotovo je računal na to, da ga bom verjetno kdaj prehitel. Vsekakor pa mu ni bilo všeč, da je bilo to ravno na njegovem dvorišču. Madonna mi je vedno ležala, vedno sem imel rad terene, ki so se začeli bolj ravninsko in se potem prevešali in stopnjevali. Zame je bila to idealna proga, tam sem velikokrat dobro smučal," je prepričan Košir, ki je o tej temi pred leti postavil tudi vprašanje za portal Športni SOS.
Lillehammer 1994: Odmaknjen od olimpijskega vrveža
V tako odlični formi je februarja 1994 prišel na svoje druge olimpijske igre v Lillehammer. "Ne spomnim se, da bi s seboj na igre nesel strah. Zavedal sem se, da sem favorit za medaljo, v svetovnem pokalu sem bil v tistem obdobju uvrščen med prve tri. Kljub mladosti sem zelo ciljno pristopil k igram, zelo resno sem se loteval vseh priprav. Igre te lahko potegnejo v neko vzdušje in rajanje. Malo turistično se lahko vse skupaj dogaja, a najboljši pridejo res zelo ciljno in izkoristijo velik oder za najboljše predstave. Sam sem se zelo odmaknil od vsega, zelo resno sem pristopil k vsem disciplinam. Vozil sem kombinacijski smuk in potem odšel na priprave v Opdal. Odmaknili smo se od olimpijskega vrveža, kar je bila pravilna odločitev in se vrnili za tehnični disciplini," se spominja Košir. Slalom je bil zadnja disciplina, najboljši Slovenec je imel štartno številko 2.
Ko je prišel v cilj, je edinega preostalega tekmovalca v cilju Tombo premagal za 29 stotink sekunde. Košir je bil zadovoljen, Italijan malo manj, a kmalu se je izkazalo, da sta bila oba poraženca prve vožnje. Košir je bil na koncu osmi, za vodilnim Avstrijcem Thomasom Stangassingerjem je zaostal za 1,55 sekunde. Tomba je bil z zaostankom 1,84 dvanajsti in na videz daleč od medalje. Slovenski smučar se spominja: "To je bil odličen obet. Prepričan sem bil, da bo to izjemno, a se je potem izkazalo, da ni tako. Danes poznamo razloge. V tistem času je bilo v Lillehammerju izjemno mrzlo, bilo je med -15 in -20 stopinj Celzija. Sneg je postal - mi temu rečemo - gipsast, kot bi bil umeten ali plastičen. Ko se je naredilo malo smučine, je sneg postal hitrejši. Avstrijci so to že vedeli, glavni trener avstrijske slalomske ekipe Werner Margreiter mi je ravno lani priznal, da so bili oni prepričani v to, da bodo kasnejše številke hitrejše. Takrat smo imeli najboljši smučarji možnost, da po 'rankingu' izbiramo številke. Stangassingerja so morali celo popoldne prepričevati, naj vzame številko 15, a je ni hotel, ker jim ni verjel. Na koncu je vzel številko osem, kar se je izkazalo za odlično potezo, nabral si je tako prednost, da bi mu lahko že po prvi vožnji dali medaljo okrog vratu."
Motivacijska zbadljivka Tomaža Cerkovnika
Zaradi slabega izhodišča ni več verjel, da lahko osvoji medaljo: "Zaostanek je bil prevelik, bil sem razočaran. Mislim sem, da iz te moke tokrat ne bo kruha. Nato me je malo podžgal takratni trener Tomaž Cerkovnik, ko sva se s sedežnico peljala na štart drugega teka. Nekako je začel v polmonologu sam sebi govoriti 'na žalost letos ne bo medalje, pa taka priložnost je bila, mogoče boš še kdaj dobil priložnost'. Malo me je zbadal, zato sem mu rekel: 'Glej, kako bom peljal in bomo videli, kako bo, morda pa medaljo še lahko dobim.' Ko se je osmouvrščeni Košir pojavil na štartu druge vožnje, je v cilju vodil Tomba, ki je imel pred drugim Mitjo Kuncem 45 stotink prednosti.
Druga vožnja: Najprej žalost, nato smeh
Ko je prišel v cilj, je bila slika v primerjavi s prvo vožnjo obrnjena. Tokrat je zaostal za velikim Tombo, za vsega devet stotink je prehitel Kunca in zdaj res ni več verjel v medaljo: "Če si osmi po prvem teku in se ob prihodu v cilj uvrstiš na drugo mesto, potem res ne pričakuješ, da boš na koncu med prvimi tremi. A potem se je začelo odvijati." Najprej je trojica Mika Marila (7. po prvi vožnji), Patrick Staub (6.) in Finn Christian Jagge (5.) zaostala, naslednja trojica Thomas Sykora (4.), Peter Roth (3.) in Kjetil Andre Aamodt (2.) pa je odstopila.
Roth in Sykora sta padla že pri drugih vratih, ki so bila videti kot vsaka druga vrata, a dobitnik brona opozarja: "Bila so resnično zahtevna. Napake niso bile plod nezbranosti ali treme. Treba se jih je bilo lotiti zelo tehnično. Mogoče malo z več linije. Ko več tekmovalcev leti ven pri istih vratih, drugi pa to gledajo iz štarta, že pride črv dvoma 'da ne bom še jaz to naredil'. In potem dejansko to narediš. Kot bermudski pogoltnik jih je vleklo noter. Bila so težka vrata, bilo je tudi zelo strmo in ledeno. Prepričan sem bil, da bo Aamodt zmogel ta vrata zaradi svoje hladnosti, a se je preveč zagnal, šel je na zlato medaljo, preveč neposredno je prišel na vrata in je zdrsnil."
Skakali kot telički
Norvežanov padec je pomenil, da je Košir osvojil olimpijsko medaljo. "Začeli smo cepetati in gledati, kaj se dogaja. Nihče ni mogel verjeti razpletu. Tudi nekdo, ki je ves čas v smučanju kot tekmovalec, zelo redko kaj takega doživi. Ampak, to so velike igre, to je velik vložek, to je velika napetost, potem so temu primerne reakcije. Tisti, ki jim ni uspelo, so bili razjokani in razžaloščeni, mi pa smo v cilju skakali kot telički. Spomnim se reakcij vseh članov naše ekipe, tako tekmovalcev kot trenerjev. Videl sem, da so bili srečni, v očeh sem videl, da je bila to za vsakega nagrada, ne le zame."
Plusi in minusi se odštejejo
Košir je prepričan, da se v karieri vsi plusi in minusi izničijo: "Vsak športnik in vsak človek je deležen srečnih nizov in tudi nesreč oziroma smol. Potem je le od tebe odvisno, kako se boš lotil težav in konec koncev tudi zmag. Zato ne objokujem izgubljene priložnosti." Na svoji koži je dobro občutil minuse in pluse. Če so bile igre v Lillehammerju v bistvu dodatne (od iger v Albertvillu sta zaradi ločitve od poletnih iger minili le dve zimi), je zaradi slabega vremena leta 1995 odpadlo svetovno prvenstvo v Sierri Nevadi, ko je bil v življenjski formi. V Lillehammerju so drugi padli zanj, v Sierri Nevadi 1996 je padel sam. Po prvi vožnji slaloma je bil na odličnem četrtem mestu.
Leta 1998 je odpotoval v Nagano na svoje tretje olimpijske igre, kjer pa je navdušil v veleslalomu. Takrat v tej disciplini ni več posegal po najvišjih mestih, zato je marsikoga presenetil, ko je s številko 17 dosegel četrti čas prve vožnje. Tudi na drugi je vozil izjemno ...
Eden težjih porazov v življenju
... a nekaj vrat pred ciljem je naredil večjo napako, zaradi katere je na progi izpustil približno pol sekunde. Napaka je bila usodna, saj je do brona zmanjkalo 29 stotink sekunde. "Imam svojo teorijo, kje je šla medalja, a ne bi hotel izpostavljati oseb. Kot tekmovalec sem se taktično napačno lotil zadnjega dela proge. Ena samcata napaka na celi tekmi me je stala medalje. A tako pač je, saj so tudi drugi tekmovalci na tem delu proge delali napake. To je eden težjih porazov v moji karieri."
Sledila je druga tekmovalna pomlad, saj je v sezoni 1998/1999 slavil še preostali zmagi. Najprej je domače gledalce navdušil v Kranjski Gori, nekaj dni kasneje pa še v Kitzbühelu.
Na četrte in zadnje igre je odšel leta 2002 v Salt Lake City. "Zelo trdo sem delal, da bi bil še lahko v konkurenci za najvišja mesta. Ves čas sem imel to v mislih, ampak potem dejansko ni bilo več tako. Prišla je menjava smuči, cel kup preobratov v organizaciji slovenske reprezentance, nisem se počutil več tako odlično in močno kot prej. Igre so bile posebne v organizacijskem smislu, bile so namreč kmalu po terorističnem napadu v New Yorku. Nekaj časa smo mislili, da iger sploh ne bo, potem so bile pa v znamenju strogih varnostnih ukrepov. Primorani smo bili pristati na omejeno gibanje, neko težko vzdušje je viselo nad igrami. Povsod so bili vojaki, s tega vidika je bilo malo mučno. Same igre so bile organizirane v redu. Temperature so bile krasne, zimske, sneg je bil enkraten, na dan slaloma pa je prišla popolna odjuga. Imeli so zaposlene prostovoljce, ki niso znali pravilno ukrepati, kako urediti progo. Temu primerna je bila tekma, ki je bil na nivoju mladinske tekme na Soriški planini. Tako je izgledalo za nas profesionalce, vem, da po televiziji ni bilo tako videti, ampak tako je bilo."
Ni bil izbran za Torino 2006
Vztrajal je še en olimpijski cikel, a ni ostal na situ ekipe za Torino 2006, za kar je izvedel tik pred igrami: "Če bi vedel, da se bo odvijalo na tak način, ne bi šel v olimpijsko sezono. Kvalifikacije sem imel narejene, odločitev glavnega trenerja pa je bila drugačna. Izvedel sem tik pred zdajci, predvsem me je zmotilo, kako je do tega izbora prišlo, kaj se je upoštevalo, kaj se ni in kaj smo sploh vedeli. Vsega sem imel dovolj in sem dokaj jasno povedal, kaj me je motilo. Nastal je spor, mediji pa so to še malo napihnili. Hotel sem se samo umakniti - in tudi sem se. Ta dogodek mi je pomagal pri odločitvi, da v tistem trenutku prekinem s tekmovalnim smučanjem. Vem, da bi v Torinu zelo težko prišel do medalje, zato mi je vseeno, ali sem bil na štirih ali petih igrah, štejejo le medalje."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje