Oglas
Bush je od 7. novembra 2000, ko so se Američani podali na volišča, pa do danes potegnil vrsto spornih potez, ki so 62-letnega republikanca naredile za najbolj nepriljubljenega predsednika ZDA doma in po svetu.
Volitve 2000 ali floridski polom
Ameriške predsedniške volitve 2000 še danes veljajo za najboj sporne v zgodovini demokratičnih držav. Na volilni večer 7. novembra je Bush sprva osvojil 28 zveznih držav. Ameriške TV-mreže so Florido pripisale njegovemu demokratskemu tekmecu Alu Goru, nato pa svojo projekcijo preklicale in Florido podelile Bushu, preden so preklicale tudi to projekcijo. Sledilo je dolgo štetje in ponovno štetje floridskih glasov, preden je slednje s svojimi pooblastili floridske sekretarke zaustavila republikanka Katherine Harris.
Bitka med demokrati in republikanci za štetje glasov se je nadaljevala na vrhovnem sodišču, ki je s svojo razsodbo zapečatilo Gorovo usodo in Busha s 537 glasovi prednosti potrdilo za predsednika ZDA. Bush je sicer skupno dobil za pol milijona ameriških glasov manj od Gora, a je zaradi specifičnega volinega sistema v ZDA slavil z 271 elektorskimi glasovi (Gore jih je imel na koncu 266).
Črna pika pri varovanju okolja
Bush je že takoj po nastopu svojega položaja leta 2001 izrazil svoje nasprotovanje Kjotskemu sporazumu, ki si je pod okriljem Združenih narodov za cilj zadal znižanje toplogrednih plinov. Bush je trdil, da sporazum izvzema 80 odstotkov svetovne populacije in - bistveno - da bi ZDA zavezanost protokolu stala več 10 milijard dolarjev na leto. Čeprav naj bi se predsednik zavedal, da je globalno segrevanje resničnost in ga označil kot resno težavo, pa je tudi izrazil pomislek, da je "stvar debate, ali je globalno segrevanje povzročil človek ali narava sama". Administracijo ameriški in svetovni okoljevarstveniki obtožujejo, da zavaja javnost in da ni storila dovolj za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in zajezitev globalnega segrevanja.
Okrnjene državljanske pravice
Po terorističnih napadih 11. septembra je Bush izdal ukaz, s katerim so državne družbe za nadzor dobile pooblastila za spremljanje komunikacij med osumljenimi teroristi znotraj in zunaj ZDA brez nalogov. V praksi je to pomenilo, da se je ameriška družba naglo spremenila v orwellovsko nadzorovano skupnost, v kateri se lahko vsakomur prisluškuje, se spremlja njegove dejavnosti na spletu in celo pregleduje njegove knjižnične izposoje. Kritike - tako od odvetnikov kot od organizacij za državljanske pravice - so kar deževale, a brez haska.
Vojna v Iraku zaznamovala oba mandata
Najbolj se bomo Busha verjetno spominjali po njegovi odločitvi, da napade Irak. Predsednik se je nanj začel osredotočati v svojih državnih nagovorih že januarja 2002, češ da predstavlja "veliko in vse bolj naraščujočo nevarnost". Administracija je skrbno gradila svojo teorijo, da režim Sadama Husseina hrani orožje za množično uničevanje, v javnosti pa razpihovala neresnice, da je Irak povezan z napadi 11. septembra. Čeprav inšpektorji Združenih narodov na terenu niso našli nobenega sledu o orožju za množično uničevnaje in da ZN niso hoteli odobriti napada, je Bush dal 20. marca 2003 ukaz za napad na državo.
Dva meseca pozneje je Bush že razobesil transparent "Mission Accomplished" (Naloga opravljena) - fotografija je danes, ko vojna traja že šesto leto, tarča posmeha. Invazija na Irak je s seboj poleg na tisoče ameriških vzetih življenj in na sto tisoče iraških prinesla tudi resne diplomatske posledice. Države, ki so vojni nasprotovale, je administracija, ki je promovirala mantro "Kdor ni z nami, je proti nam" namreč hitro označila za izdajalke - tako je denimo bojkotirala francoske izdelke in staro celino delila na "staro" in "novo" Evropo. Ugled ZDA po vsem svetu je drastično padel in videti je, da si je čudežno opomogel šele 4. novembra 2008, ko so Američani za Bushevega naslednika izbrali Baracka Obamo.
Carte blanche za mučenje
Oktobra 2006 je Bush podpisal zakon, ki ameriški vladi dovoljuje preganjanje sovražnih borcev in terorističnih osumljencev po svojih vojaških poteh (od tod zapor v Guantanamu), namesto po standardnem sodnem postopku. Zakon, ki sicer prepoveduje mučenje, pa ob tem dopušča, da predsednik sam definira, kaj "mučenje" je. Bush se je pozneje izvijal, da ZDA "ne mučijo". A predsednik lahko avtorizira Cio, da se poslužuje različnih skrajnih tehnik zasliševanja, med njimi tudi razvpite simulacije utapljanja.
Ob vsem tem so se v začetku leta 2004 začela pojavljati poročila o zlorabah v zaporu Abu Graib v Iraku, ki so vrhunec doživela z objavo fotografij, na katerih ameriški pazniki zverinsko mučijo in se izživljajo nad zaporniki. Mednarodna skupnost in ameriška javnost sta bili ogorčeni in ravnanje z vojaškimi zaporniki je bilo vzeto pod drobnogled. Busheva administracija je trdila, da gre za "nekaj pokvarjenih jabolk", a sodni procesi in preiskovalno novinarstvo je pokazalo, da gre za sistematično zlorabljanje, ki pelje vse do vrha hierarhičnih lestvic.
Afera Scooter Libby/Valerie Plame
Ena večjih notranjepolitičnih afer Bushevega predsednikovanju je bila nedvomno tista z izdajo imena tajne agentke Cie Valerie Plame. Agentkin soprog Joseph Wilson je kot veleposlanik leta 2002 postavil na laž ameriške obtožbe, da je Irak od Nigra kupil uranovo rudo za izdelavo orožja za množično uničevanje. Wilson je svoje ugotovitve julija 2003 objavil v časopisu New York Times, nekaj dni pozneje pa je konservativni kolumnist Robert Novak napisal, da je iz dveh virov v Beli hiši izvedel, da je Wilson poročen s tajno agentko Cie Valerie Plame.
Veleposlanik je zahteval preiskavo, ki je razkrila, da je novinarjem o identiteti tajne agentke govoril Lewis "Scooter" Libby, nekdanji vodja kabineta podpredsednika ZDA Dicka Cheneyja. Libbyjevi odvetniki so na začetku procesa trdili, da je Bela hiša žrtvovala Libbyja, da bi zaščitila druge. To tezo je novembra 2007 potrdil tudi nekdanji Bushev predstavnik za stike z javnostjo Scott McClelann, ki je v svoji knjigi razkril številne madeže Busheve administracije. Libbyja je porota obsodila na 30 mesecev zapora, a ga je Bush pozneje oprostil.
Orkan Katrina - naravna katastrofa na političnem odru
Orkan Katrina avgusta 2005 je bila ena najhujših naravnih katastrof v zgodovini ZDA in je Busha postavila na hudo preizkušnjo že zgodaj v njegovem drugem mandatu. Bush, ki je leta 2004 na volitvah zmagal tudi zaradi svoje podobe politika, ki je pravi za ukrepanje v kriznih razmerah, se je na katastrofo odzval porazno - tudi zato, ker je vse rezerviste nacionalne garde poslal v Irak. Pomoč je v poplavljen New Orleans, ki je bil najbolj na udaru, prispela dosti prepozno, kritiki pa so pozneje predsedniku očitali, da se izvija od odgovornosti. Mnogi so ga tudi označili za rasista, kajti če bi se kaj podobnega zgodilo v "belem" kraju, bi delovali tako jezovi, kot tudi hiter odziv oblasti.
Veto na zarodne celice
Ameriški predsednik kot veliki nasprotnik splava in zagovornik teze, da se človeško življenje začne s spočetjem, ni nikdar podpiral medicinskih raziskav zarodnih celic, ki bi po mnenju strokovnjakov pripomogle pri iznajdbi zdravil za bolezni, kot sta parkinsonova in alzheimerjeva. Julija 2006 je ameriški senat izglasoval zakon, ki je predvideval razširitev financiranja raziskovanja zarodnih celic, ki jo je podpirala tudi večina Američanov. A Bush je kot neomajni nasprotnik raziskav zaradi moralnih vzrokov prvič izkoristil možnost veta.
Sporna odpuščanja državnih tožilcev
Med Bushevim drugim mandatom je veliko prahu dvignila poteza pravosodnega ministrstva, ki je odpustilo sedem državnih tožilcev. Bela hiša še danes trdi, da je bila sedmerica odpuščena zaradi slabega dela, medtem ko so demokrati Bushevo administracijo obtoževali, da je skušala tožilcem vsiliti ravnanje v skladu z njeno strankarsko opredelitvijo.
Predsednik, ki je ZDA pripeljal v recesijo
Tudi za to, da so se ZDA (in posledično svet) znašle v najhujši gospodarski krizi po veliki depresiji, mnogi krivijo Bushevo administracijo oz. njeno finančno ministrstvo in politike. Kljub nasprotovanju ekonomistov je Bush leta 2001 uvedel drastično znižanje davkov, češ da bo to spodbudilo gospodarstvo. Nasprotniki so menili, da bodo nižji davki še prispevali k primankljaju. Pod Bushevo administracijo je ameriški BDP rastel občutno manj kot v letih med 1949 in 2000, nezaposlenost se je počasi, a vztrajno zviševala, banke so dajale posojila brez kritja. Do oktobra 2008 je nacionalni dolg znašal že 11,3 bilijonov dolarjev - 100-odstotno povečanje v primerjavi z letom 2000. Septembra 2008 se je začela velika gospodarska kriza.
Kaja Sajovic
kaja.sajovic@rtvslo.si
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje