Rekreativni lov v tej afriški državi se je pri nas znašel pod drobnogledom zaradi primera dr. Matjaža Voršiča, nevrokirurga iz UKC-ja Maribor, ki je od tam v domovino zanesel južnoafriško različico novega koronavirusa.

A lov na eksotične živali v Afriki ima že dolgo zgodovino in je hkrati izjemno priljubljen med zahodnjaki, kot se, predvsem na Zahodu, nad njim zgražajo.

V Safariju (2016) avstrijskega režiserja Ulricha Seidla je turistični lov v Afriki predstavljen skozi prizmo postkolonialističnega diskurza, tematika, ki jo Seidl provokativno obdela tudi v Paradižu: Ljubezen (2012) o seksturizmu belopoltih zahodnjakinj v Afriki.

Seidlov Safari se ogne eksplicitni kritiki lova, do le-tega avtor pristopa brez vnaprej zgrajenih predsodkov, a vseeno gledalec od tega insceniranega dokumentarnega filma odnese predvsem odpor do privilegiranih, v safariklobučke odetih zahodnjakov, ki rokovnjaško streljajo na veličastne živali, kot da bi bili glinasti golobi, pri tem pa svoj konjiček upravičujejo z argumenti, kako so nekatere živali bolne in druge stare ter kako je zanje odstrel v resnici nekakšna odrešitev.

Za nameček pa še nonšalantno navržejo par rasističnih opazk glede svojih gostiteljev na afriški celini.

Sorodna novica Filmska recenzija: Safari

Privrženci lova v Afriki vam bodo postregli z različnimi argumenti, kaj je njegov največji čar. V nasprotju z domačimi lovišči se afriška divjina zdi kot trgovina z bomboni – brez večje muke ali pretirano dolgega čakanja si lahko postrežeš v bogati selekciji eksotičnih živali. Sloni, nosorogi, leopardi, levi, antilope, bivoli, žirafe, zebre …, ki poseljujejo prostrane afriške stepe in savane, džungle, puščave, jezera in obale.

Čar čakanja

"Preprosto tako lepo je biti v naravi in – čakati!," mi svoj vidik predstavi Natashia Ingemarsson-Matzen, danska zobozdravnica specialistka iz Köbenhavna in strastna lovka, ki redno hodi na lov v Afriko.

Sorodna novica Seksturizem v Afriki: starejše belopolte ženske, mlajši temnopolti ljubimec

"Vedno smo tako zaposleni v vsakdanjih opravkih in komajda stopimo skozi vrata, razen ko gremo v pisarne. Zato je prava sprostitev, da si lahko zunaj, sam, sediš in čakaš na žival, da pride mimo. Da se podaš na lov za njo v divjino, oprezajoč za sledmi in zvoki," razlaga Ingemarsson-Matzenova, dobro situirana ženska srednjih let, ki sama ne prihaja iz lovske družine niti nima nobenih sorodnikov, ki bi lovili.

Še malce bolj poetično je v Zelenih gričih Afrike čar lova opisal Ernest Hemingway, navdušen lovec in ribič, ki je svoja domova v Key Westu in na Kubi opremil z gorami afriških trofej.

"Lepo je loviti nekaj, kar si dalj časa močno želiš, ko te žival prelisiči, pretenta in ti na koncu dneva sicer spodleti, a si lovil in veš, da se ti bo, prej ali slej, sreča nasmehnila in boš dobil svojo priložnost. Ni pa prijetno imeti časovnega okvira, v katerem moraš ujeti svojega kuduja, sicer ga morda sploh nikdar ne boš. Ali pa da ga sploh ne vidiš v celem dnevu. Lov ne bi smel biti tak," je modroval pisatelj, ki je navdih za roman našel na svojem afriškem safariju leta 1933.

Mit velikega belega lovca

Lov zaradi vznemirjenja lova, ne zaradi ubijanja kot takega, je najpogostejši odgovor lovcev, kaj jih vleče v divjino. Specifično, v divjino Afrike, ki slovi kot ena najboljših in najprivlačnejših safaridestinacij na svetu in privablja lovce iz Evrope in Amerik vse od začetka 19. stoletja. Mit velikega belega lovca.

Hemingway seveda še zdaleč ni bil edina velika zgodovinska osebnost, ki so jo v Afriko zmamili čari lova.

Theodore Roosevelt, ameriški predsednik, ki je slovel kot veliki ljubitelj ohranjanja narave in je zaslužen za širitev ameriške mreže narodnih parkov, je bil po drugi strani tudi strasten lovec, za kar je prečesal celoten zahod ZDA, leta 1908 pa se je s sinom Kermitom udeležil tudi enega največjih afriških safarijev v zgodovini, na katerem naj bi uplenil kar 500 živali.

Spomine je prelil v knjigo Poti afriške divjadi: Poročilo afriških popotovanj ameriškega lovca - naravoslovca. V njej Roosevelt opisuje vznemirjenje lova, ljudi, ki jih je spoznal, ter floro in favno, ki ju je zbral – v imenu znanosti, kakopak.

Na lov za velikimi živalmi so na vzhod Afrike in vzdolž Nila radi potovali tudi Winston Churchill pa Bror von Blixen-Finecke (soprog Karen Blixen, avtorice slovitega romana Moja Afrika/Out of Africa) in W.D.M. Bell (pozneje znan kot Karamojo Bell), ki je zaslovel po svoji sposobnosti popolnega strela med oči slonov. Ustrelil naj bi jih več kot tisoč.

Potem je tu še škotski posestnik in vojaški poročnik Gordon Cumming, znan kot "lovec na leve".

Ob vrnitvi v Anglijo so njegove trofeje razstavili na svetovni razstavi v Londonu leta 1851, skupno so tehtale kar 27 ton. Večina teh mož je pisala dnevnike svojih afriških odprav, ki so jih pozneje prelili v romane, s tem pa še podžgali čar safarijev na afriški celini.

Dobičkonosen posel

A časi tovrstnih lovskih odprav so mimo in lov v Afriki je postal veliki posel tudi za Afričane same. Bolj reguliran, a tudi bolj skomercializiran, bolj turističen, bolj dostopen širšim množicam.

Spletne strani z nič kaj subtilnimi imeni, kot je Discount African Hunts (Afriški lovi po znižani ceni), še manj subtilno oglašujejo pakete s safarijem po akcijskih cenah. "Ustreli 10 živali. Dnevne tarife brezplačne", ponujajo sedemdnevni safari v Južni Afriki. "Znižan paket lova na prerijske živali v predsezoni in posezoni" ponujajo po le 1900 dolarjev.

Petdnevni lov na žirafo vas bo stal 2850 dolarjev, medtem ko je pri levih težko najti resnično "diskontno" ceno – te se gibljejo med 8900 za levinjo, pa vse do 35.000 dolarjev za levjega samca, pri čemer je ponudba močno omejena. Agencija Book Your Hunt denimo ponuja 14-dnevne pakete lova na leve v Namibiji za vrtoglavih 41.581 dolarjev.

Agecija JKO Safaris podobno mami z obljubami "poceni afriških safarijev", lovci pa lahko izbirajo med Kamerunom, Zambijo, Zimbabvejem in Južno Afriko ter zelo posebnimi ponudbami, ki zajemajo vse od "lova z lokom" do "lova očeta s sinom/očeta s hčerko". Nekatere ponudbe vključujejo tudi hitri tečaj taksidermije.

Napotke, kako na lov v Afriko z omejenim proračunom, objavljajo tudi številne ameriške spletne strani, specializirane za lov, kot je Realtree, kjer vas opogumijo s podatkom, da vas bo lov na divje živali v Afriki "verjetno prišel manj kot lov na jelene v ZDA".

(Ne)sprejemljivost lova

A kljub dostopnosti za širše množice (ali pa prav zaradi tega) lov še nikdar ni bil večji predmet spotike. Zahodne države, ki so stoletja kolonizirale afriško celino, se zdaj zgražajo nad spominskimi fotografijami belih lovcev s svojimi trofejami.

Hoditi na lov v Afriko ni več družbeno sprejemljivo, z razpravami okoli postkolonializma, razmahom politične korektnosti in živalskega aktivizma, večjo ozaveščenostjo družbe ter sesuvanjem koncepta alfa samca, ki ga je večji del zgodovine zaznamoval tudi lik lovca, pa se zdi, da so afriški safariji trenutno nekje na istem črnem seznamu kot Harvey Weinstein in zastave konfederacije.

Tisti, ki si še upajo pozirati z ustreljeno živaljo, tvegajo, da postanejo "udarna novica". Mariborski zdravnik ni edini. Podobno sta v zadnjih letih, denimo, izkusila Donald Trump mlajši, ki se je podajal na odmevne love vse od Zimbabveja do Aljaske, ali pa nekdanji španski kralj Juan Carlos, ki se je leta 2012 odpravil v Bocvano na lov na slone. To sicer ni bil edini greh osramočenega nekdanjega kralja, ki trenutno živi v samoizgnanstvu v Združenih arabskih emiratih.

Ingemarsson-Matzenova pravi, da gre pri tovrstnih izpostavljanjih posameznikov za nesrečen splet okoliščin – nekateri so zares nespametni, drugi zavedeni, spet pri tretjih ljudje v njihovem ulovu vidijo zgolj "ljubko živalco", ne pa konteksta.

Kakšen je torej tipičen lovec na velike eksotične živali? Obstaja skupni imenovalec, ki jih povezuje? "Sama sem spoznala le resnično prijetne in dobre ljudi. Ljudi, ki so ljubitelji narave, a ki tudi razumejo naravno selekcijo divjadi za regulacijo njene populacije in s tem koristijo vsem, vpletenim v ta posel. Jasno, vedno se najdejo kake kmetavzarske riti, a se jih bodisi pošola in spusti na realna tla ali pa se jim prepove lov v prihodnje," trdi.

Ko sloni ogrozijo ljudi

Podobno kot pri odstrelu medvedov ali volkov v naših krajih, ki prav tako dviguje precej prahu, slika tudi pri lovu na afriške zveri ni vedno ali popolnoma črno-bela. Tako je prav Bocvana lani po petih letih prepovedi lova dovolila komercialni odstrel 60 slonov, da bi omilila škodo, ki jo povzročajo ljudem.

Sorodna novica Bocvana bo dovolila lov na slone, da bi omilila škodo za ljudi

Čeprav se na splošno populacija slonov v Afriki res zmanjšuje, so razmere popolnoma drugačne v Bocvani, kjer živi tretjina afriške populacije slonov in kjer se je od poznih 90. let število slonov povečalo z 80.000 na 130.000.

A povečanje populacije je privedlo tudi do vse pogostejših stikov med sloni in ljudmi, pri čemer jo najslabše odnesejo kmetje zaradi uničenih polj in infrastrukture. Trofejni lov na slone zato oblasti tam vidijo kot edino rešitev.

Mimogrede, celo Nelson Mandela je bil strastni lovec, ki je podpiral lov kot sredstvo spopadanja s prenamnožitvijo določene vrste in način ohranjanja ravnovesja v okolju.

Bocvana ni edina s presežkom divjadi, in kot je leta 2015 pisala novičarska spletna stran The Conversation, vrsta afriških držav priljubljenost lova izkorišča sebi v korist. Sredstva, ki se zlivajo v državne blagajne z lovom, v mnogih državah namenijo ohranjanju okolja in opolnomočenju lokalnih skupnosti. In če se na žival postavi cena, dobijo lastniki in skupnosti večjo motivacijo, da se živali ohranijo, še navaja portal.

Dober primer za to sta prav Namibija in Južna Afrika. Obe državi sta v zadnjih 25 letih zaznali rast divjadi kot posledico reguliranega lova in dobrih okoljevarstvenih praks tako vlade kot zasebnega sektorja.

Burne polemike

Kljub temu polemike, ki se vrtijo okoli lova v Afriki, ne potihnejo, pola pa še nikdar nista bila tako razdvojena – na eni strani zagovorniki lova, ki trdijo, da se z njim dejansko ščitijo ogrožene vrste, na drugi strani nasprotniki, ki menijo, da lov divje živali ogroža.

Veliko razprav je tudi sprožila namera ZDA leta 2015, da spremeni zakonodajo in uvrsti leve na seznam ogroženih vrst, s čimer bi odvrnili ameriške lovce od odprav v Afriko. Kot je v reportaži leta 2015 pisal Reuters, prav Američani predstavljajo večji del tujih lovcev v Afriki – vsako leto se jih na safari odpravi okoli 15.000 – in velika večina si želi vrniti s trofejo.

Za nekatere niti prepoved vnosa trofej čez mejo ni dovolj, lov si želijo dejansko prepovedati. Zagovorniki lova menijo, da bi se s tem razrasel črni trg, z njim pa ne bi bilo mogoče nadzirati odstrela, kar bi nazadnje privedlo do večje ogroženosti posameznih vrst. V ZDA so na koncu sprejeli kompromisni zakon, ki še vedno dovoljuje uvoz trofej, če lahko dokažeš, da vrsta ni bila ogrožena.

Lovišča postajajo pašne površine

Hladna prha za zagovornike lova je bilo tudi poročilo Svetovne zveze za varstvo narave (IUCN) iz leta 2019, v katerem ta ugotavlja, da trofejni lov izgublja zagon in denar, za nameček pa mu zmanjkuje največjih trofej in mu pogosto spodleti pri cilju, za katerega naj bi si prizadeval – ohranjanje narave.

Po izsledkih poročila so lov, lov na črno in trgovina z mesom afriških divjih živali privedli do skokovitega upada trofejnih živali v Afriki. Posledično se je zmanjšalo tudi število lovcev po svetu, kar je sicer posledica tudi že omenjenega vse večjega pogroma javnosti nad lovom.

Vse več prostranih območij Afrike, ki so bila svojčas dobra lovišča, so zdaj brez divjih živali in se spreminjajo v pašne površine. To oporeka trditvi lovcev, da lahko njihov šport ohranja biotsko raznolikost in preprečuje kmetijske posege v naravo. Raziskava še navaja, da je 40 odstotkov lovišč velikih živali v Zambiji in 72 odstotkov v Tanzaniji danes označenih za "izčrpane" in so kot taka za lovce neuporabna.

Sorodna novica Foto: Na lovu za "Velikih 5" v parku Kruger, JAR

Lov na velikih pet

Nabor afriških držav, ki lov oz. komercialni lov dovoljujejo, se sicer manjša, danes pa so glavne države Zimbabve, Zambija, Južna Afrika, Mozambik in Namibija. Regulacije lova na velike živali v Afriki močno variirajo od države do države. Namibija, denimo, daje lovcem tisto "sanjsko" priložnost lova na "velikih pet" (slon, nosorog, lev, leopard in bivol), ob tem pa še cel nabor različnih vrst antilop.

Namibijska lovišča so različna – včasih lovci uporabljajo zemljo v zasebni lasti, na voljo pa imajo tudi lovišča s koncesijo v državni lasti. Zimbabve in Zambija lovcem še vedno omogočata lov v popolni divjini, brez zagrajenih območij, divjadi pa je na pretek. Obe državi lovcem zagotavljata relativno lahek dostop in dobro infrastrukturo, največkrat z luksuznimi namestitvami.

Na lov na "velikih pet" se lahko podate tudi v Južni Afriki, kjer je na voljo uplenitev več kot 40 različnih živalskih vrst. Država je lahko dostopna in ima boljšo infrastrukturo od večine afriških tekmic. Lov večinoma poteka na zemlji v zasebni lasti, kjer divjad dobro upravljajo in ima zanje visoko ceno. Prav zaradi tega se je populacija divjih živali tam tako povečala.

Nič ne gre v nič

Ingemarsson-Matzenova vztraja, da pri komercialnem lovu ne gre za neko "ponorelo streljačino", ampak za premišljeno kvoto, namenjeno za odstrel, določeno glede na čezmerno populacijo določene živalske vrste in paritveno sezono – podobno kot v Evropi.

Tudi sam ritual lova se ne razlikuje kaj dosti med Dansko in Afriko. "Vstanemo še pred zoro, na hitrico damo nekaj pod zob, nato pa se odpravimo na položaje v gozd ali stepo in čakamo. Po kaki uri se napotimo peš iskat 'zveri'," razlaga.

"Če imamo srečo, streljamo in uplenimo žival. Nato odstranimo drobovje, truplo pa prepeljemo v klavnico. Včasih vzamemo vzorce, da vidimo, ali je imela žival kako bolezen. Meso nato zorimo ali pa ga takoj razrežemo na kose, pripravljene za zaužitje. Ko žival ubijemo, pristopimo k njej, nato pa vedno sledi nekaj minut tišine, ko si vsi snamemo klobuke in se zahvalimo živali za njen obstoj. Včasih se ji poklonimo tudi s trobljenjem v rog. V resnici zelo lepo in spoštljivo!"

Na afriških loviščih vse trofeje pripadejo lovcu kot tudi vse meso, ki ga lahko zaužije med bivanjem na ranču. "Preostanek mesa se bodisi razdeli med osebjem bodisi proda na tržnici – NIČ ne gre v nič," poudarja Ingemarsson-Matzenova.

Ob tem se spomnim na podoben Hemingwayev zapis v Zelenih gričih Afrike: "Nobene živali me ni motilo ubiti, če sem jo pokončal čisto. Vse so morale umreti in moj prispevek k nočnemu in sezonskemu streljanju, ki je potekalo stalno, je bil res minimalen in zaradi njega nisem imel nobenega slabega občutka. Meso smo pojedli, kožo in rogovje pa obdržali."

Meso ne izvira iz supermarketa

Ingemarsson-Matzenova kategorično zavrača namigovanja, da ti v Afriki denar lahko kupi veliko, tudi ko gre za lov.

"Ne! Ampak – velike živali bodo na neki točki poginile. In da bi zato zaslužili, so oskrbniki rezervatov zelo poučeni glede vrste divjadi in njihove starosti. Zakaj torej ne bi živali v jeseni njenega življenja omogočili lep konec s kroglo med oči, namesto da bi se shirana opotekala naokoli, nezmožna pleniti in izpostavljena kot lahka tarča mladih plenilcev?"

Ko jo vprašam, ali meni, da so lovu na velike živali dnevi šteti, glede na to, kako na slabem glasu je, me ostro prekine. "Ne! Lov je prevelik del človeka. Bolj verjetno se mi zdi, da si lovska skupnost prizadeva povabiti zunanje ljudi, zunaj lovske skupnosti, da bi prisostvovali lovu in razumeli, da je to v resnici življenjski način, ki je v simbiozi z naravo," razlaga.

"Otroci so izjemno radi zraven, da vidijo, kako dobiti meso iz divjadi. Mojemu sedemletnemu vnuku se, denimo, zdi normalno, da lovim in tako dobim meso za večerjo, ne pa iz hladilnika v supermarketu. In za mojo lazanjo iz mletega divjačinskega mesa pravi, da je najboljša, kar jo je kdaj jedel – čeprav je njegov oče profesionalni kuhar! Tako, da mislim, da gre samo za ozaveščanje ljudi, širjenje znanja, duha, zavedanja, da je lov dostojanstven in življenjska potreba, pa bo sprejet tudi v širših krogih."

“Oh. Še nikdar ga nisem videl, razen v cirkusu ali živalskem vrtu. Tako veličastni so. Tako neuničljivi. So del Zemlje. Ob njih se počutimo kot perverzne male kreature z drugega planeta. Brez kakršnega koli dostojanstva. Ob njih človek verjame v Boga."*
*Jeff Fahey kot Pete Verrill v filmu Clinta Eastwooda Beli lovec, črno srce (1990), posnet po romanu Petra Vietla.

"V občinstvu so lovci kot tudi nasprotniki lova. In za obe skupini je ta film potrditev, da je njihovo stališče pravo. Lovci rečejo, ja, tako je, tak je lov, to je dober film. Nasprotniki pa pravijo: Ob tem filmu moraš biti proti lovu."**
** Ulrich Seidl o odzivih na njegov dokumentarni film o lovu v Afriki Safari (2016)