Vprašanje lastništva zemlje v Južni Afriki je prišlo avgusta spet v ospredje zanimanja svetovnih medijev. Najprej je predsednik države Cyril Ramaphosa na začetku meseca oznanil načrt spremembe ustave, ki bi omogočile razlastitev lastnikov zemlje tudi brez odškodnine, nato pa je ameriški predsednik Donald Trump dejal, da je zunanjemu ministru Miku Pompeu naročil, naj "prouči zasedbe zemlje in kmetij ter razlastitve in množične umore kmetov v Južni Afriki".

Trump je sicer sledil prispevku njemu močno naklonjene ameriške televizije Fox, ki je vprašanje zemljiške reforme v Južni Afriki predstavil kot rasistično grožnjo belim kmetom, ne pa kot poskus vzpostavitve pravičnejše redistribucije zemlje med prebivalstvo, katerega veliko večino predstavljajo črnci in drugi nebeli prebivalci, ki so jim belski naseljenci zemljo najprej odvzeli, nato pa jim prepovedovali lastništvo zemlje zunaj njim namenjenih območij, t. i. bantustanov. Tako je velika večina zemlje tudi 24 let po koncu apartheida skoncentrirana v rokah belcev. Čeprav je teh le okoli osem oziroma devet odstotkov prebivalstva, imajo po vladnih podatkih v lasti 72 odstotkov zemlje, ki je v individualni lasti. Namen predlaganih ustavnih sprememb je tako obrniti dediščino apartheida na tem območju.

Vladajoča stranka Afriški narodni kongres (ANC) že desetletja govori o zemljiški reformi, ki pa doslej ni bila izvedena v večjem obsegu. Ben Cousins, sogovornik z Inštituta za študije revščine, zemlje in agrarne študije (PLAAS) na Univerzi v Zahodni Kaplandiji, nezadostno ukrepanje pripisuje pomanjkanju politične volje, omenja tudi problem korupcije. Cousins poudarja predvsem politični in simbolični pomen reforme, ki bi sicer lahko prispevala h gospodarstvu, a mora biti država pri njeni izvedbi tudi pragmatična, ne zgolj načelna. Pri tem Cousins svari pred vse večjo nevarnostjo populizma. Cousins je tudi dober poznavalec zemljiške reforme v sosednjem Zimbabveju, katerega izkušnje bi lahko koristile tudi Južni Afriki. A zemljiška reforma sama po sebi ne bo dovolj za rešitev južnoafriškega gospodarstva in ustvarjanje nove perspektive za mlade Južnoafričane, meni. Treba bo namreč ustvariti pravičnejše gospodarstvo na splošno.

Svetovna banka uvršča Južno Afriko na sam vrh svetovne lestvice neenakosti. Kako je to povezano z lastništvom zemlje oziroma koliko je lastništvo zemlje razlog za tako slab rezultat?
Stopnja neenakosti je resnično zelo visoka. Povezava z vprašanjem zemlje pa je zelo zanimiva. Zgodovina odtujevanja zemlje je dolga in sega več stoletij nazaj, od prihoda prvih evropskih naseljencev na jug Afrike, ko se je začel proces odtujitve, odvzemanja zemlje avtohtonim prebivalcem in njen prenos v roke privilegirane manjšine. Ne smemo pozabiti, da je bila Južna Afrika do zgodnjega 20. stoletja predvsem kmetijska dežela, kar pomeni, da je bila zemlja izredno pomembna. Ko so odkrili rudnine, diamante leta 1867 in zlato leta 1886, pa je postala gospodarstvo, v katerem ob kmetijstvu prevladuje rudarstvo. Odtujevanje zemlje pa je bilo utemeljeno z rasnim ločevanjem in ideologijo rasne nadvlade, kar je vzpostavilo vzor za razvoj celotne politične ekonomije. V obdobju rudarstva in industrializacije je bilo podeželje, kjer so živeli črnci, zamišljeno kot bazen poceni delovne sile, poceni migrantskih delavcev za rudnike in tovarne. Na nekaterih območjih so imeli ljudje dostop do zemlje, zaradi česar so se lahko do neke mere preživljali s kmetijstvom, kar je nižalo strošek migrantskega dela za rudnike. To je bil sistem poceni delovne sile. Danes črni Južnoafričani, še posebej mladi, ki se spoprijemajo z visoko stopnjo brezposelnosti, pravijo, da jih je obdobje po apartheidu izneverilo, zaradi česar se pojavljajo tudi očitki, da jih je Nelson Manela "prodal". Ti ljudje nimajo priložnosti za delo, dvomijo o dogovoru o koncu apartheida in novi ustavi ter vlogi Afriškega narodnega kongresa (ANC) pri tem. Mladi tako vprašanje zemlje vidijo kot simbol za širša vprašanja revščine, neenakosti, izključenosti. In vprašanje zemlje njim ne pomeni zemlje za kmetovanje ali preprosto zemlje, na kateri bi zgradili hišo, ampak gre za zemljo v širšem smislu, za simbol, ki predstavlja širok spekter drugih problemov v družbi.

Preden vas vprašam glede specifične ideje redistribucije zemlje in načina, kako to izvesti, bi bilo dobro razumeti, kako je vsa ta zemlja (po vladnih podatkih kar 72 odstotkov zemlje v individualni lasti) pristala v rokah tako majhnega odstotka prebivalstva (belci predstavljajo le okoli devet odstotkov prebivalstva).
Na začetku z osvajalskimi vojnami, v katerih so zmagovalci zasegli zemljo in poražencem vsilili sporazum. Od konca 18. stoletja skozi 19. stoletje so se na vzhodni obali Južne Afrike vodile vojne za lastništvo nad kakovostnimi pašniki in beli naseljenci so se z juga pomikali proti severu na račun črnskih prebivalcev na tistih območjih. Ta odtujitev je tako temeljila na vojaški premoči belskih naseljencev, katerih avtoritarna država podrejenemu črnskemu prebivalstvu ni dopuščala politične moči. Na začetku 20. stoletja in potem ko je Nacionalna stranka prevzela oblast leta 1948, je šlo za zakonite procese. Država je sprejemala zakone, ki so ustvarjali rasno segregirana območja, t. i. bantustane, prebivalci pa so bili podvrženi avtoritarnemu izvajanju zakonov. Šlo je za demokracijo le za belske naseljence. Belci so imeli stranke, ki so se na volitvah lahko potegovale za oblast, črnci pa so bili iz tega izključeni. Odtujevanje zemlje od avtohtonih prebivalcev je tako potekalo v skladu z zakoni. Na belskih območjih so tako od leta 1948 do osemdesetih let prisilno odstranjevali kmetije v lasti črncev. Apartheidski režim je tako ustvarjal rasno ekskluzivna območja, proti čemur črnci niso imeli pravice protestirati.

ANC je obsežno zemljiško reformo obljubljal vse od konca apartheida pred 24 leti. Kaj so razlogi, da jim to v vseh teh letih ni uspelo?
Zgodba je precej komplicirana. A glavni razlog je pomanjkanje politične volje pri ANC-ju za izvedbo obsežne zemljiške reforme. Ta projekt je imel vedno skromen proračun, nadzor nad projektom pa so imeli razmeroma manj pomembni politiki. ANC je to vprašanje v ospredje postavljal le med volitvami, ko ga je bilo treba reševati, pa niso vzpostavili dovolj zmogljivega vladnega aparata, z zadostnimi sredstvi in osebjem. Prvotno zamišljene politike so sicer bile ambiciozne, daljnosežne in precej ustrezne, njihova uveljavitev pa je bila zelo slaba. Od leta 2009, ko je oblast prevzel Jacob Zuma, pa je postal ta proces zelo skorumpiran. Program redistribucije zemlje so prevzele elite. Zadnjih devet let je bil ta program tako osredotočen nanje, seveda ob spremljajoči populistični retoriki.

Kako so se elite pri tem okoriščale?
Ljudje, ki prejemajo sredstva prek programa redistribucije zemlje, so praviloma poslovneži z dobrimi povezavami, namesto revni ljudje s podeželja, ali pa politiki, ki, skriti za običajnimi ljudmi, pravzaprav prevzemajo nadzor nad zemljo. Ob tem pripadniki izobražene elite, ki vodijo različne skupnosti, pristojne organe oziroma združenja pogosto vodijo sebi v korist. V primeru zemlje v skupni uporabi pa tradicionalni vodje prek tradicionalnih svetov vse bolj sklepajo sporazume z zunanjimi vlagatelji, pri čemer se sami okoriščajo. To se dogaja v velikem obsegu v rudarski industriji, predvsem v primeru platine, sporazume pa sebi v korist sklepajo neizvoljeni tradicionalni vodje. Okoriščajo se tudi t. i. strateški partnerji upravičencev po zemljiški reformi oziroma t. i. mentorji, ki se pogosto bolj okoristijo z vladnim financiranjem kot tisti, ki naj bi jim to financiranje pomagalo.

ANC si je prizadeval lastništvo zemlje uravnotežiti s tržnim pristopom oziroma z nakupom zemlje od belskih lastnikov, ki so jo bili pripravljeni prodati, ter jo nato razdeliti med črnsko prebivalstvo. A do zdaj je lastništvo tako zamenjalo le nekaj manj kot 10 odstotkov kmetijskega zemljišča. Zdi se, da to kaže, da država dediščine apartheida ne more lajšati prek trga.
O tržnem pristopu do zemljiške reforme je po letu 1994 potekala obsežna razprava. Če bi si država dodelila večji proračun za pridobitev zemlje in če bi na trgu kupovala zemljo z določenim načrtom oziroma če bi se osredotočala na določena območja, za katera bi imela načrt, kaj storiti po prenosu lastništva oziroma kako pomagati upravičencem, bi po mojem mnenju lahko pridobila in razdelila veliko več zemlje. A to niti ni bil povsem tržni pristop. Država je bila glavna in z dovolj denarja bi do zdaj gotovo lahko kupila 20, morda celo 30 odstotkov zemlje. A država je bila nekompetenten igralec na trgu. Šlo je za mešanico trga in državnega posredovanja, a država pri tem svojega dela ni opravila ustrezno.

Kako bi ocenili uspeh oziroma posledice v primeru teh 10 odstotkov kmetijskega zemljišča, ki je prešlo iz belskega v črnsko lastništvo?
Nimamo sistematičnih podatkov, a več raziskav kaže, da se je v okoli 50 odstotkih primerov življenjska raven nekoliko izboljšala, torej da so ljudje manj revni, kot so bili prej. Na drugi strani pa je tudi res, da večina novih kmetij ni visokoproduktivnih, številne so tudi povsem propadle. Obstajajo tudi izjeme, a na splošno lahko rečemo, da je bilo načrtovanje za obdobje po prenosu lastništva zelo slabo, na področju financiranja, trženja ter drugih podpornih storitev, in to je eden od razlogov, da je zemljiška reforma danes v težavah. Pogosto namreč ljudem ni zelo koristila. Obstaja pa še en ključen vidik, ki ga mnogi analitiki ne prepoznajo, in sicer da je vlada pri upravičencih po zemljiški reformi spodbujala komercialno kmetijstvo v velikem obsegu. To pomeni, da mora več ljudi delovati kot kolektiv z vsemi problemi, ki nastajajo ob skupinskem odločanju. Vlada tako ni hotela spodbujati modela kmetijstva v manjšem obsegu, torej tržno usmerjenih manjših kmetij. Velike kmetije bi tako lahko bile razdeljene v manjše proizvodne enote, kar bi bilo tudi bližje izkušnjam in znanju upravičencev, zahtevalo pa bi tudi manj financiranja. Ključen razlog za propad zemljiške reforme je bila torej tudi ideja, da kmetijstvo pomeni komercialno kmetijstvo v velikem obsegu.

A kako lahko manjše kmetije tekmujejo z večjimi?
V Južni Afriki, pa tudi drugje po Afriki, recimo v Zimbabveju, je kmetijski sektor precej segmentiran. Imamo nekaj zelo velikih kmetij, ki so mednarodno konkurenčne, nato imamo več srednje velikih in nekoliko manjših kmetij, ki so manj konkurenčne in obstajajo, ker so jih v preteklosti s subvencijami podpirale prejšnje vlade. Na ravni majhnih kmetij pa obstajajo drugačne omejitve glede proizvodnje in trženja. Gre za delovno intenzivno panogo, proizvajajo nekaj proizvodov, konkurenčne so na področju pridelave sveže zelenjave in vzreje živine. Te kmetije tako merijo na druge trge, zanje veljajo druge omejitve proizvodnje in kot v Zimbabveju je lahko kmetovanje v manjšem obsegu še vedno dobičkonosno, tudi v kontekstu tržne prevlade kmetovanja v večjem obsegu.

Prej ste omenili slabo načrtovanje države za obdobje po redistribuciji zemlje. Razlastitev zemlje brez odškodnine v skladu s trenutnim predlogom bi tako moral biti le prvi korak izmed mnogih.
Na nek način je celotna razprava o razlastitvi brez odškodnine manj pomembna predstava, le odvračanje pozornosti od reševanja pravega vprašanja zemljiške reforme. Ta pa ni, kako priti do zemlje. To lahko dosežemo preprosto z nekajkratnim povečanjem proračuna za te namene. Prava vprašanja so, kdo naj bo upravičenec, katera zemlja bo čemu namenjena, kakšni proizvodnji, kje bo v urbanih predelih zemlja, namenjena gradnji stanovanjskih objektov, kakšne pravice do te zemlje bodo ljudje imeli, bodo te kolektivne ali individualne. Vprašanje je tudi, kako se bo upravičencem pomagalo, da lahko konkurirajo na trgu. To so prava vprašanja, ki jih ne naslavljamo ustrezno. Kako priti do zemlje, je razmeroma manjša stvar.

In trenutni predlog reforme teh vprašanj ne naslavlja?
Ne. In tisti, ki analiziramo politiko zemljiške reforme, ravno na to opozarjamo. A treba je razumeti politično dinamiko. ANC je pri tem vprašanju v defenzivnem položaju, opozicijska stranka Borci za ekonomsko svobodo (EFF) ga je v to porinila. Zato so sprejeli to idejo razlastitve brez odškodnine. Predsednik Ramaphosa je sicer proti temu, a je bil prisiljen idejo sprejeti, da si je zagotovil lastno politično preživetje. Frakcija ANC-ja, ki je ideološko bližje EFF-ju, v razlastitvi vidi način za povečanje moči države v korist elit. Ramaphosa pa znotraj vladajoče stranke nima dovolj podpore, da bi to frakcijo porinil na stran. Predsedniški položaj je osvojil z majhno razliko, zato mora igrati to politično igro tako s frakcijo v ANC-ju kot s EFF-jem, ki porivata to vprašanje. V ANC-ju zdaj pravijo, da bodo podprli amandma k ustavi, da bo povsem jasno, da ustava omogoča razlastitev z odškodnino, nižjo od tržne vrednosti, v nekaterih primerih pa tudi brez odškodnine. ANC pa ob tem pravilno pravi, ob nasvetih odvetnikov in ljudi, kot smo mi, da ustava to že zdaj omogoča, vendar stranka sledi javnemu razpoloženju. A tudi če priznamo, da država lahko lastnike razlasti z odškodninami, nižjimi od tržne vrednosti, v nekaterih primerih, verjetno v majhnem številu, pa brez odškodnine, pa kaj potem? Kaj bi to sploh pomenilo? Če bo razlastitev potekala v skladu z vladavino prava, torej pod nadzorom sodišč, bo morala potekati od primera do primera. Treba bo pregledati vsak posamezen primer, izvesti oceno vrednosti, nato začeti postopek razlastitve, ki ga bo mogoče izpodbijati na sodišču, kar pomeni, da bo to zelo počasen proces. To ne bo praktična izvedba zemljiške reforme na večji ravni. Pravzaprav bo treba iti nazaj k praksi kupovanja zemljišč od lastnikov, ki jih želijo prodati, z zavedanjem, da bo v veliko primerih plačilo pod tržno vrednostjo. Tako bi bilo to videti v praksi, česar se mnogi ne zavedajo. Veliko hrupa je okoli tega, da bo država jemala zemljo, ljudje pa ne slišijo tega, kar govori sam ANC, in se ne zavedajo, kakšne vse bodo posledice reforme.

Lahko razložite, kakšno bi bilo merilo za odvzem zemlje trenutnim lastnikom na eni strani in dodelitev zemlje novim, črnskim lastnikom? Po kakšnem ključu bi to potekalo?
Ustava je precej jasna, da je zemljiška reforma v javnem interesu in da lahko do razlastitve pride zaradi gradnje šol, bolnišnic in podobno in če je to v javnem interesu, kar torej vključuje zemljiško reformo. Ustava izrecno dovoljuje razlastitev. Ob tem pravi, da mora biti odškodnina pravična in ustrezna. Mora ujeti ravnotežje med interesi lastnikov in tistimi, ki se bodo z zemljo okoristili. Pri tem pa je treba upoštevati vrsto dejavnikov. Tržna vrednost je le eden od njih. Drugi vključujejo zgodovino zemlje in kako je bila pridobljena, torej ali jo je beli kmet pred časom, stoletjem, pridobil za nizko ceno ali brezplačno na račun diskriminacije. Treba bo pogledati tudi, ali je lastnik prejemal neupravičene subvencije. Upoštevajoč te dejavnike, bo pravična odškodnina tako lahko nižja od tržne vrednosti. Na žalost do zdaj te možnosti, ki jo omogoča ustava, niso izkoristili in šele zdaj država za zemljišča ponuja manj, kot je njihova tržna vrednost. Kot družba nismo še razdelali implikacij teh ustavnih določil in tega, kako jih udejanjimo. Ta proces šele zdaj začenjamo. Mi pravimo, in v ANC-ju so to sprejeli, da v nekaterih primerih, recimo, ko zemljo zasedajo ljudje, ki niso njeni lastniki, a jo že dolgo časa obdelujejo, ta zemlja nima prave tržne vrednosti in bi se jo dalo razlastiti brez odškodnine.

Bi bili razlaščeni le beli kmetje in bi zemljo dobili le črnski lastniki?
Takšna je ideja. Ustava pravi, da imamo zgodovino odtujitve in diskriminacije na podlagi rase ter da moramo to zgodovino obrniti in izvajati pozitivno diskriminacijo. Tako so upravičenci po zemljiški reformi črnski Južnoafričani in vsi drugi nebelski državljani. Poleg zemlje v lasti belih kmetov je tudi nekaj zemlje v državni lasti, ki bi jo lahko uporabili v okviru zemljiške reforme. Država ima sicer v lasti zelo malo obdelovalnih površin, v mestih pa imajo podjetja v lasti države veliko zemlje, ki bi jo namenili za stanovanja. Mesta pa na to zemljo niso računala in socialna stanovanja postavljajo na samih obrobjih mestih, daleč od gospodarskih priložnosti.

Razlastninjena zemlja torej ne bi bila namenjena zgolj za kmetijstvo.
V mestih bi bila namenjena predvsem za naseljevanje, na podeželju pa bi bila poleg kmetijstva namenjena tudi za druge dejavnosti, recimo gozdarstvo ali ekoturizem. A večina zemlje bi bila namenjena za kmetijstvo. Jaz sicer pravim, da tudi če bi vzpostavili delovno intenzivne majhne kmetije na 50 odstotkih komercialnih kmetijskih zemljišč, bomo ustvarili največ 1,3 milijona delovnih mest, kar je majhen prispevek. Brezposelnih ljudi je namreč od sedem do osem milijonov. Zemljiška reforma sama po sebi tako ne bi naredila zelo veliko v boju proti revščini na podeželju, a moramo to vseeno storiti, saj gre za tako pomembno politično in simbolično vprašanje. 72 odstotkov zemlje v individualni lasti je namreč v lasti belcev, kar je politično eksplozivna statistika. Tudi če gospodarski razlogi za reformo niso tako prepričljivi, kot bi bili kje drugje, pa moramo to s političnega vidika vendarle storiti.

Kako bi torej ta rešitev v obliki razlastninjenja zemlje vplivala na južnoafriško kmetijstvo in gospodarstvo širše? Omenjate zgolj omejeno število novih delovnih mest.
Kmetijstva sicer ne predstavljajo le beli kmetje, ampak tudi različni državni organi, a črnskih komercialnih kmetov je zelo malo. Zdaj se želi spremeniti rasni značaj kmetijskega sektorja. Trenutno je črnskih komercialnih kmetov manj kot 5.000. Če podvojimo to število v 10 ali 20 letih, bo nekaterim sicer uspelo, a to ne bo močno spremenilo lastništva zemlje v Južni Afriki. Še vedno bi bilo premalo črnskih kmetov na premalo zemlje. Zemljo bi torej morali redistribuirati na veliko večji ravni in jo dati ljudem, ki jo bodo znali produktivno uporabljati, kar pomeni, da bi morali meriti na tržno usmerjene manjše kmetije. To bi ustvarilo več delovnih mest, kmetje bi na trgu konkurirali z določenimi proizvodi, kot sta zelenjava in živina. Ta koncept bi veliko prispeval h gospodarstvu in preskrbi s hrano. A pogoj za to je, da ne bi delili zemlje največjih uspešnih kmetij, saj bi z razbitjem zelo produktivnih in izvozno naravnanih industrij, kot so plantaže citrusov, škodovali sami sebi. Ravnati moramo politično pragmatično in upoštevati, da te velike kmetije mesta oskrbujejo s hrano in služijo z izvozom. Gre za pragmatičen, ne toliko načelen pristop, ki bi omogočal izvedbo agrarne reforme, ki bi za uspeh potrebovala vsaj dve desetletji. Če pa odpremo vrata populističnim politikam, kot jih predlaga EFF, in začnemo preprosto jemati zemljo in razbijati velika kmetijska podjetja, bomo videli beg kapitala. Vlaganj je že manj. To nam ni v interesu. Kapitalizem ne izgine, ker tako želimo. Je realnost sveta, v katerem živimo, in s tem se je treba spoprijeti strateško. Zdaj nisem prepričan, da lahko izvedemo uspešno reformo. Potrebni so močno vodstvo, nova znanja in soočanje s populističnimi politiki znotraj ANC-ja. Če tega ne bomo storili takoj, bo EFF čez pet let užival veliko večjo podporo, posebej med mladimi. Takrat bomo v veliko nevarnejšem položaju.

Kako velik problem je pomanjkanje kapitala in znanja prihodnjih črnskih lastnikov?
Ogromen. Posebej velik problem je pomanjkanje kapitala. Ne moreš si preprosto izposoditi dovolj denarja, zaradi odplačevanja posojila namreč ne boš imel dobička. Začeti moraš torej s svojim kapitalom. Zgolj imeti zemljo ni dovolj, potrebuješ tudi mehanizacijo in infrastrukturo. Pomanjkanje kapitala med črnskimi kmeti je močno podcenjeno. Tudi zato mislim, da so tržno usmerjene manjše kmetije za upravičence do zemlje privlačnejše, saj potrebujejo precej manj kapitala. To še posebej velja za vzrejo živine, ki je sicer najprimernejša uporaba zemlje na okoli 70, 80 odstotkih ozemlja Južne Afrike.

Kako velik je konsenz glede zemljiške reforme? Obstajajo tudi tisti, ki kakršni koli reformi nasprotujejo, in kakšen je odziv belih lastnikov zemlje na predlagano reformo?
Belska kmetijska skupnost je razdeljena. Del kmetov je zbranih v kmetijskem združenju AgriSA, ki zagovarja zemljiško reformo in napoveduje svoje sodelovanje z vlado, čeprav nasprotujejo določenim vidikom reforme, recimo več pravicam za delavce na kmetijah, ob tem ne zagovarjajo manjših kmetij. A pravijo, da morajo biti del rešitve, ne pa del problema. Del belih kmetov medtem reformi nasprotuje. Pravijo, da so številne zahteve po zemlji neupravičene, da bo to pripeljalo do velikih težav s preskrbo s hrano. Z njimi je povezana skupina AfriForum, lobistična skupina, ki zagovarja interese Afrikanarjev, ki pravi, da gre za začetek “belega genocida” in opozarja na ogromno število umorov belih kmetov, kar ni res. Skupina skuša ustvariti občutek panike. V parlamentu ima enega zastopnika stranka Afrikanarjev Freedom front plus, ki je Združene narode prejšnji teden v odziv na tvit Donalda Trumpa pozvala k sankcijam. Celo številni Afrikanarji, s katerimi sem govoril, pravijo, da je to samomorilsko početje. Ni sicer jasno, koliko ljudi je v katerem taboru. Mislim, da so tisti kmetje, ki reformo zagovarjajo, praviloma uspešnejši, tisti, ki ji nasprotujejo, pa so manj uspešni. Ti želijo prodati svojo zemljo in zanjo iztržiti dobro ceno, zato se bojijo ideje o prodaji pod tržno vrednostjo.

Se lahko Južna Afrika česa nauči od sosednjega Zimbabveja, ki ima daljšo izkušnjo z zemljiško reformo? Kaj so nekatere podobnosti in razlike med državama na tem področju?
V Zimbabveju sem živel osem let, tam sem opravil doktorat in kar precej sem sodeloval v razpravi o zemljiški reformi v tisti državi. Zimbabve je veliko bolj kmetijska država kot Južna Afrika, kmetijstvo predstavlja večji del gospodarstva in vanj je vpletenih veliko več ljudi, zato ima ta sektor večjo težo. A zemljiška reforma v Zimbabveju je vključevala zasedbe zemlje, ustrahovanje in nasilje, v nekaterih primerih je bila korupcija, velike kmetije so dobili politični prijatelji Roberta Mugabeja in drugih politikov. Reforma je imela tako veliko negativnih vidikov. Na drugi strani je bilo veliko ljudi, ki so prevzemali kmetije, popolnoma običajnih, ni šlo za politične prijatelje ali vojne veterane. In nekateri izmed njih, še posebej lastniki manjših kmetij, t. i. kmetij A1, so bili razmeroma uspešni. Veliki poraženci so velike in srednje velike kmetije, kmetije A2, pa tudi zelo velike kmetije, ki so jih zasegli politični zavezniki oblasti. Kmetijska zgodba v Zimbabveju po zemljiški reformi je tako mešana. Kmetovalci A1 praviloma bolje izkoriščajo zemljo, delajo bolj intenzivno, veliko vlagajo vanjo. V primeru nekaterih proizvodov, kot sta bombaž ali tobak, proizvedejo zdaj vsaj toliko, včasih pa tudi več, kot so beli kmetje proizvajali prej. Na drugi strani pa je prišlo v primeru nekaterih proizvodov za izvoz, recimo cvetja ali sadja, do uničenja, tega preprosto ni več.

Pozitivni vidik je distribucija veliko zemlje, kar javnost dojema kot pravično, manjše kmetije dosegajo nekaj uspeha, velik problem pa je širša cena za gospodarstvo. Kapital je odšel, delno zaradi reforme, a tudi zaradi korupcije in slabega državnega upravljanja gospodarstva. In ta kapital se ni vrnil. Uradna zaposlenost se je sesedla. Brezposelnost je zelo visoka. Veliko ljudi je zato moralo zapustiti državo, odšli so v Bocvano, Južno Afriko in drugam, od koder domov pošiljajo denar. Težko je podpirati upravičence po zemljiški reformi, če ti širše gospodarstvo propada v tolikšni meri. Ob tem so imeli težave z inflacijo. Ko so prešli na ameriški dolar, se je situacija malo stabilizirala, zdaj pa ni dovolj dolarjev v državi, zaradi česar cveti črni trg. Za gospodarske težave je sicer delno kriva tudi zemljiška reforma, a ne v celoti. Izkušnja Zimbabveja nam torej kaže, da se reforme ne sme izpeljati na kaotičen način in zunaj vladavine prava, kaže pa tudi, da se da redistribuirati veliko zemlje manjšim kmetovalcem, ki so lahko zelo produktivni. A širše gospodarstvo moramo ohranjati dovolj zdravo, da jih lahko podpremo in da so lahko zelo uspešni čez 10, 20 ali 30 let.

Kaj želijo zagovorniki zemljiške reforme na koncu doseči v Južni Afriki? Lahko reforma sama po sebi zmanjša visoko stopnjo revščine v državi, kjer je več kot polovica prebivalstva revnega, revščina pa je največja ravno med črnskim prebivalstvom?
Zemljiška reforma lahko prispeva sicer pomembno, a razmeroma malo k zmanjšanju revščine in neenakosti. Večina ljudi na podeželju ne želi zemlje, ampak službe. Le 10 odstotkov črnskih kmetov, ki so tržno usmerjeni majhni kmetovalci, želijo zemljo. Če jim bomo pomagali, bodo postali bolj produktivni, njihov standard se bo izboljšal in ustvarjenih bo nekaj delovnih mest. A kot sem rekel prej, s pomočjo zemljiške reforme bi lahko ustvarili mogoče 1,2 ali 1,3 milijona delovnih mest. To samo po sebi ne bo dovolj. Velik problem Južne Afrike je, kako ustvariti delovna mesta na večji ravni. To pa ni samo naš problem, ampak ga delimo z drugimi družbami po svetu. Brezposelnost pri nas je okoli 35-odstotna. Med ljudmi do 35. leta starosti pa je celo 55-odstotna. Kako ustvariti delovna mesta zanje? To je največji izziv in zemljiška reforma sama na to ni odgovor.

Lastništvo zemlje ni edini kazalnik visoke neenakosti v Južni Afriki. Po podatkih Svetovne banke ima najbogatejši odstotek Južnoafričanov v lasti 70,9 odstotka premoženja v državi. Najnižjih 60 odstotkov ljudi pa ima skupaj v lasti le sedem odstotkov premoženja. Bi morale torej zemljiški reformi slediti tudi druge reforme z namenom zmanjšanja neenakosti?
Absolutno. Izziv je, kako ustvariti pravičnejše gospodarstvo. Zaradi apartheida imamo čudno stanje, ko imamo majhen, osrednji del gospodarstva, ki je razvit in vpet v svetovno gospodarstvo. Okoli 20 odstotkov prebivalstva v srednjem razredu dela v tem gospodarstvu, preostali ljudje na obrobju pa so iz velikega dela uradnega gospodarstva izključeni, imajo nizke prihodke, če sploh imajo službo, in so odvisni od državnih pomoči. To so strukturne značilnosti iz zgodovine, ki smo jih poustvarili, in ne veljajo le za kmetijski sektor, ampak za celotno gospodarstvo. Ustvariti moramo prostor za majhna in srednje velika podjetja, razbiti moramo koncentrirano moč peščice velikih korporacij v vsakem sektorju našega gospodarstva, ki zavirajo ustvarjanje delovnih mest. Zato moramo spremeniti širšo strukturo gospodarstva na splošno, ne zgolj na podeželju oziroma v kmetijstvu.