Afrika in še posebej njen severni del s saharsko puščavo ima ogromno sončno zmogljivost, na katero se je dolgo opozarjalo, a se je to vseeno premalo izkoriščalo. To se že nekaj časa trudijo spremeniti v Maroku in se tako otresti odvisnosti od uvoza fosilnih goriv za proizvodnjo elektrike, kjer so se potrebe od leta 2010 podvojile in bodo v prihodnosti samo še naraščale. Kot pravijo v Maroku, si želijo postati s sončno energijo to, kar je Savdska Arabija z nafto.

Še v začetku tega stoletja so imeli obnovljivi viri le neznaten delež pri pridobivanju energije v Maroku, ki si je nato zadal ambiciozen energetski načrt, da postane s pomočjo izkoriščanja obilja sonca in vetra vodilni proizvajalec čiste energije na območju in tudi na svetu.

Čeprav glede na leta 2009 sprejeto nacionalno energetsko strategijo niso dosegli cilja 42-odstotnega deleža obnovljivih virov energije v skupni proizvodni zmogljivosti energije do leta 2020, saj so se ustavili pri 37 odstotkih, pa želijo vseeno v naslednjih obdobjih izpolniti načrte, da bo ta odstotek do leta 2030 znašal 52 odstotkov, do leta 2040 že 70 odstotkov in do leta 2050 pristal pri 80 odstotkih.

Da bi dosegli zastavljene cilje, so se lotili obsežnih projektov obnovljivih virov, med katerimi najbolj izstopa sončna elektrarna Nur pri mestu Ouarzazate na robu Sahare v osrednjem delu države, ki je s 510 MW moči tudi največja koncentrirana sončna toplotna elektrarna (CSP) na svetu.

Dražja tehnologija, a možnost shranjevanja energije

V nasprotju z mnogo bolj razširjenimi fotonapetostnimi sistemi, kjer solarni kolektorji sončno sevanje pretvarjajo v električni tok, se pri sistemu CSP z uporabo zrcal ali leč sončna energija preusmerja v manjšo sprejemno točko, kjer se energija spremeni v toploto, ki poganja toplotni stroj, največkrat gre za parno turbino, ta pa potem podobno kot v klasični termoelektrarni proizvaja elektriko.

V primerjavi z vse cenejšimi in bolj dostopnimi fotonapetostnimi paneli so koncentrirane sončne elektrarne veliko dražje, a je njihova prednost shranjevanje energije, tako da lahko proizvajajo elektriko tudi ponoči, saj se s sočno energijo segreva solna raztopina, po navadi natrijev ali kalijev nitrat, ki ohranja toploto dlje časa in lahko ta poganja toplotni stroj tudi, ko ni sonca.

Sončna elektrarna Nur, kar v arabščini pomeni svetloba, se razteza na 3000 hektarjih in je razdeljena na štiri faze, od katerih gre pri treh za koncentrirane sončne elektrarne, v četrti fazi pa se bo zgradila klasična fotonapetostna elektrarna s solarnimi kolektorji, ki bo 510 MW moči prvih treh dodala še 72 MW dodatne moči. S skupno močjo več kot 580 MW bo lahko Nur s čisto energijo oskrboval več kot dva milijona prebivalcev in omogočil tudi izvoz elektrike.

Parabolična korita in sončni stolp

Nur I in II sta koncentrirani sončni elektrarni, ki delujeta na tehnologiji paraboličnih korit, pri katerih gre za zaobljena zrcala, ki sledijo soncu in usmerjajo njegovo svetlobo v sprejemnik, pri čemer gre za cevi, ki potekajo vzdolž žariščne točke in prek katerih se segreva solna talina v velikih jeklenkah. Čez dan se talina segreje do 400 stopinj Celzija in lahko oddaja toploto še tri ure po sončnem zahodu, zaradi česar je mogoče proizvajati elektriko tudi v večernih urah. Ko talina odda svojo toploto za segrevanje toplotnega stroja, je znova nared za segrevanje v sprejemni cevi na zrcalih.

Pri Nur III se uporablja tehnologija sončnega stolpa, okoli katerega je na posamičnih deset metrov visokih stebrih v krogu nameščenih okoli sedem tisoč sledilnih zrcal heliostatov v velikosti teniškega igrišča, ki usmerjajo sončno svetlobo v toplotni sprejemnik na vrhu 250 metrov visokega stolpa. Solna talina v stolpu se s pomočjo zrcal segreje na od 500 do 1000 stopinj Celzija, kar omogoča še daljše shranjevanje energije kot pri paraboličnih koritih in lahko elektriko proizvaja še sedem ur potem, ko zaide sonce.

Nur I so začeli graditi leta 2013 in ga dokončali leta 2016, ko ga je slovesno odprl in ga s pritiskom na stikalo zagnal maroški kralj Mohamed VI. Takrat se je uradno začela tudi gradnja Nur II in Nur III, ki sta bila končana v začetku in koncu leta 2018.

Za razvoj projekta je bil izbran konzorcij podjetij pod vodstvom savdske družbe ACWA Power, medtem ko nad izvedbo bdi Maroška agencija za trajnostno energijo (Masen), ki je pridobila sredstva države in tujih vlagateljev. Med njimi so pomemben delež posojil prispevali Afriška razvojna banka, Sklad za čisto tehnologijo, Svetovna banka in Evropska investicijska banka.

Pritisk na vodne vire

Slaba stran pri koncentriranih sončnih elektrarnah je potreba po uporabi velikih količin vode za hlajenje sistema in čiščenje zrcal, kar predstavlja težavo na sušnih območjih, kot je Maroko, ki je zaradi svoje lege še posebej občutljiv na posledice podnebnih sprememb.

Po predvidevanjih Programa za razvoj pri Združenih narodih lahko Maroko do konca tega stoletja pričakuje zvišanje temperature med dvema in petimi stopinjami Celzija, medtem naj bi se količina padavin zmanjšala od 20 do 30 odstotkov. To predstavlja velik pritisk na vodne vire v državi, ki se že na veliko izkoriščajo za intenzivno kmetijstvo in industrija.

Za prebroditev sušnih obdobij so zato že v preteklosti zgradili številne jezove, ki z vodnimi zajetji zagotavljajo oskrbo tudi ob pomanjkanju vode. Tudi za sončno elektrarno Nur so postavili jez Mansour Eddhabi, kamor se steka voda iz okoliških dolin in se iz njega prečrpava do elektrarne. Letošnje visoke temperature in katastrofalna suša pa niso prizanesle niti Maroku, saj je gladina vode v jezu 12 odstotkov pod trenutno zmogljivostjo, kar bi lahko predstavljalo težave, če bo tudi prihodnje leto sledilo sušno obdobje.

Da bi premostili težave s pomanjkanjem vode in znižali njeno porabo za delovanje elektrarne Nur, so se pri drugi in tretji fazi v nasprotju s prvo fazo odločili za sistem suhega hlajenja.

"Destinacija za obnovljivo energijo"

Za uporabo obnovljivih virov energije je potrebna tudi znatna politična podpora in Maroko jo ima v kralju Mohamedu VI., ki je velik zagovornik pridobivanja energije iz sonca in drugih obnovljivih virov. Kot je avgusta letos v pogovoru za Forbes dejala maroška ministrica za energetski prehod in trajnostni razvoj Leila Benali, si želi, da bi Maroko postal “destinacija za obnovljivo energijo”.

Po njenih besedah si vlada prizadeva za stoodstotno pokritost prebivalstva z elektriko s trenutnih 99,4 odstotka, saj želi, da ima elektriko vsaka šola, mošeja in dom. Poudarila je, da Nur ni edini projekt obnovljive energije, saj jih trenutno deluje že 52, še 59 pa jih je v načrtu ali v gradnji. Do zdaj je Maroko za projekte v povezavi s sončno energijo, vključno s sončno elektrarno Nur, namenil že 5,2 milijarde dolarjev.

Po podatkih analitične družbe GlobalData je imel Maroko leta 2020 za 3,9 GW inštalirane moči v obnovljivih virih energije in je leta 2021 dosegel 4,3 GW, medtem ko naj bi po napovedih do leta 2030 znašala skupna inštalirana moč že 9,6 GW.

V načrtu izvoz elektrike vse do Združenega kraljestva

Priseganje na zelene vire energije se Maroku že obrestuje, saj se je lani na lestvici boja proti podnebnim spremembam Climate Change Performance Index (CCPI) uvrstil takoj za Dansko, Švedsko, Norveško in Združenim kraljestvom.

Maroko se ne namerava ustaviti samo pri zadovoljevanju lastnih potreb po elektriki in zagotovitvi zanesljive oskrbe, ampak ima namen z njo oskrbovati tudi druge države v severni Afriki in tudi Evropo, s katero je že povezan z dvema podmorskima kablovodoma, v načrtu pa je namestitev tudi tretjega.

Eden od večjih trajnostno naravnanih energetskih projektov, ki se jih namerava lotiti Maroko, je tudi električna povezava z Združenim kraljestvom. Kot navaja portal Morocco World News, je ocenjena vrednost projekta Xlinks skoraj 22 milijard dolarjev, v sklopu katerega bodo postavili sončno elektrarno z zmogljivostjo 7 GW in vetrno elektrarno z zmogljivostjo 3,5 GW skupaj z baterijskim shranjevalnikom energije.

Sončna in vetrna elektrarna na jugu Maroko bosta z Združenim kraljestvom povezana s 3800 kilometrom dolgim podmorskim kablovodom, ki naj bi bil tudi najdaljši na svetu in bi prek njega zadostili več kot sedmim odstotkom britanskih potreb po elektriki.