"Brez pisnega dovoljenja se iz Zimbabveja v druge države ne sme izvažati ruda, ki vsebuje litij, ali neprečiščen litij," se je konec decembra glasila odredba zimbabvejskega ministra za rudarstvo Winstona Chitande. "To smo naredili v dobri veri za rast industrije. Če bomo še naprej izvažali surov litij, ne bomo prišli nikamor. Želimo, da se v državi razvijajo litijeve baterije," pa je odločitev za prepoved pojasnil namestnik ministra Polite Kambamura.

Kot so sporočili z ministrstva, so nova pravila uveljavili, da bi zagotovili uresničitev vizije zimbabvejskega predsednika Emmersona Mnangagwe, ki si je postavil za cilj do leta 2030 pripeljati Zimbabve v skupino držav z višjimi srednjimi dohodki, predvsem na račun premika višje v vrednostnih verigah rudarskega in kmetijskega sektorja

Država na jugu Afrike se ponaša z enimi največjih zalog litija na svetu in je tudi največji afriški proizvajalec kovine, ki je med drugim ključni element v baterijah za mobilne telefone, prenosne računalnike in električna vozila. Prav zaradi skokovite rasti prodaje električnih avtomobilov in s tem povpraševanja po baterijah so cene litija v zadnjih letih poletele v nebo. Če je bila še leta 2020 cena za litijev karbonat 6.000 dolarjev na tono, je novembra lani že dosegla 84.000 dolarjev, trenutno pa se giblje pri 75.000 dolarjih, pri čemer ponudba le s težavo sledi povpraševanju.

Med največje

Zaradi velikega potenciala si je Zimbabve zadal ambiciozen cilj uvrstiti se med največje izvoznike “belega zlata” na svetu. Nato namerava ob pogoju, da se v celoti izkoristijo vsi do zdaj znani viri litija, v bližnji prihodnosti obvladovati petino svetovnega trga.

Trg električnih baterij je bil leta 2021 vreden več kot 40 milijard dolarjev in bi lahko glede na napovedi do leta 2030 presegel celo sto milijard dolarjev. Trenutno je večina proizvajalcev skoncentrirana v Aziji, predvsem na Kitajskem, v Južni Koreji in na Japonskem, ki tako nadzorujejo skoraj celotno vrednostno verigo baterij.

Afrika po drugi strani ne more preseči zapuščine kolonializma, ko je bila le vir surovin za industrijo na zahodu, ki je nato nazaj na celino izvažal svoje izdelke, kar se je nadaljevalo tudi po neodvisnosti afriških držav.

V tem tisočletju je Afriko za svoj gospodarski razvoj v velikem obsegu začela izkoriščati Kitajska in afriškim državam zagotovila prepotreben kapital, a ni vlagala v razvoj še bolj potrebne afriške industrije, kar pa naj bi se po zadnjih signalih kitajskih družb le začelo spreminjati.

Korak za korakom

Ker je Afrika še daleč od vzpostavitve lastne industrije, ki bi obsegala vse faze proizvodnje do končnega izdelka, je po mnenju ekonomistov smiselno postopno vstopanje v vrednostne verige oziroma prevzemanje vsaj nekaterih njihovih delov. In prav to naj bi bil namen Zimbabveja, kjer si sicer želijo sami proizvajati baterije za električne naprave, kar je lahko optimističen dolgoročni cilj, a bodo na kratki rok zadovoljni, če jim bo uspelo državi zagotoviti vsaj del predelovalnih procesov.

Predelava litija v zlitino, ki je primerna za uporabo v baterijah, je namreč dolgotrajen proces in poteka v več fazah. Litij se lahko pridobiva z izsuševanjem slanih jezer, kot je to v Južni Ameriki, ali pa iz kamnin in mineralov, kot sta v Zimbabveju spodumen in petalit. Ena prvih faz je pridobivanje litijevega sulfata ali karbonata iz izkopanih mineralov, vendar tudi ti koncentrati potrebujejo nadaljnjo predelavo, preden so primerni za industrijsko uporabo.

Velike naložbe kitajskih družb

Da ne bi prehitro vznemirili velikih vlagateljev, je namestnik ministra za rudarstvo Kambaura pojasnil, da nova pravila ne veljajo za rudarske družbe, ki načrtujejo ali že gradijo predelovalne obrate za litij iz svojih rudnikov.

Lani so trije kitajski rudarski velikani Zhejiang Huayou Cobalt, Sinomine in Chengxin Lithium Group po navedbah Reutersa v Zimbabveju kupili rudnike in vložili v projekte, povezane z litijem, v skupni vrednosti 678 milijonov dolarjev. Med njimi Huayou Cobalt in Chegxin Lithium že vzpostavljata predelovalne obrate, kar pomeni, da bosta izvzeta iz prepovedi.

Da bi začeli predelovati litij na domačih tleh in izvažati litijeve zlitine višje dodane vrednosti, bo potrebnega nekaj časa in predvsem več sto milijonov dolarjev vložka, je v pogovoru za South China Morning Post opozoril vodja svetovalne družbe House Mountain Partners iz New Yorka Chris Berry.

"Za izgradnjo obratov za kemično predelavo zunaj Kitajske je potrebnega veliko kapitala, da ne omenjam dve ali tri leta časa, ki je potreben za dejansko dokončanje gradnje in zagon predelave," je dejal.

Za Berryja je prepoved izvoza šolski primer nacionalizma virov. "Podoben primer smo videli v Indoneziji z nikljem, medtem ko je Čile pred nekaj leti celo poskušal vzpostaviti globljo dobavno verigo litija, čeprav so bile tam okoliščine drugačne in država ni poskušala prepovedati izvoza litija, temveč je proizvajalcem litija zaračunala visoke licenčnine," je pojasnil Berry.

Ob tem je opozoril tudi na širše posledice takih ukrepov, če bi Zimbabveju s podobnimi ukrepi sledile tudi druge države, saj bi se v tem primeru lahko povišale cene litija in drugih rudnin, kot je kobalt, ki je prav tako pomemben za izdelavo baterij.

Težave z elektriko

Velike tuje družbe za zdaj ne vidijo težav v novih pravilih in jih celo pozdravljajo, saj večina od njih že gradi ali pa načrtuje vzpostavitev predelovalnih obratov za procesiranje litija in izvoz njegovega koncentrata.

Huayou Cobalt je predlani v bližini Harareja od avstralske družbe Prospect Resources kupil rudnik litija Arcadia za 422 milijonov dolarjev in – kot so napovedali – nameravajo v razvoj rudnika vložiti 300 milijonov dolarjev z namenom predelave litija. Kot je lani poročal Reuters, se je družba znašla pod pritiski zimbabvejske vlade, ki je zahtevala, da v petih letih začnejo predelovati litij do stopnje, na kateri bo primeren za izdelavo baterij, a so v kitajski družbi zatrdili, da to ni mogoče zaradi različnih dejavnikov, predvsem zaradi pomanjkanja elektrike.

V največjem kitajskem proizvajalcu kobalta so pojasnili, da bodo v prvi fazi predelovali litijev koncentrat iz spodumna in petalita, ob tem pa zagotovili, da ne bodo izvažali nepredelanega litija. V drugi fazi merijo na proizvodnjo litijevega sulfata in – kot pojasnjujejo – je to tudi največ, kar je izvedljivo v trenutnih razmerah.

Raziskovalka odnosov med Kitajsko in Afriko Lauren Johnson z Južnoafriškega inštituta za mednarodne odnose je za South China Morning Post izpostavila problem, če bi se za prepoved odločile tudi druge z rudninskimi viri bogate države in zajezile izvoz surovin. To bi lahko iz različnih razlogov, kot so slabo vodenje države, pomanjkljiva infrastruktura, nezanesljiva dobava električne energije in kadrovski izzivi, privedlo do tega, da ne bi bile zmožne zagotoviti zadostne proizvodnje in dobave blaga, kar bi privedlo do še višjih cen na trgu.

Po drugi strani je Gordon Moyo z zimbabvejskega Inštituta za javne politike in raziskave prepričan, da taka prepoved že dolgo zamuja, saj je po njegovem mnenju nastopil čas, da Zimbabve in druge države prekinejo začaran krog blagovnega izvoza. Poudarja, da bi morala država z dobrim upravljanjem izkoristiti obsežne zaloge litija za obvladovanje dolga, ustvarjanje delovnih mest in zagon gospodarske dejavnosti.

Mali rudarji trn v peti oblastem

Na kar opozarja Moyo, ti pa so tudi glavna tarča vladnih prepovedi, saj jih uredba ministrstva omenja prav posebej, so mali obrtniški rudarji. Ti v velikem številu zasedajo zapuščene rudnike, ki za velike družbe niso več tržno zanimivi, in izkoriščajo prednost zimbabvejskih nahajališč, ki ležijo plitvo pod površjem in so dostopna že s preprostimi orodji, kot so krampi, lopate in motike. Tako nakopane rudnine se večinoma prodajo preprodajalcem, ki jih nato pretihotapijo v sosednjo Južno Afriko in Združene arabske emirate.

V Harareju trdijo, da zaradi tihotapljenja rudnin, predvsem zlata, letno izgubijo 1,8 milijarde dolarjev prihodkov. Pred dvema letoma je notranji minister Kazembe Kazembe postregel s podatkom, da mednarodne tihotapske združbe vsak mesec čez porozne meje iz Zimbabveja pretihotapijo za sto milijonov dolarjev zlata.

A Moyo je prepričan, da prepoved ne bo ustavila tihotapljenja, saj ni politične volje za prekinitev nezakonite trgovine z minerali, v kateri sodelujejo tudi vplivni posamezniki iz politike in vojske, zaradi česar imajo organi pregona pogosto zvezane roke.

Tihotapci med vplivnimi posamezniki

Kako razširjena je tihotapska dejavnost, kaže primer predsednice zimbabvejske rudarske zveze, ki so jo oktobra leta 2020 prijeli na letališču v Harareju, ko je skušala v torbi pretihotapiti več kot šest kilogramov zlata v Dubaj.

Henrietta Rushwaya, ki je nečakinja predsednika Mnangagwe in ki je bila v preteklosti predsednica zimbabvejske nogometne zveze, se je zagovarjala, da je pomotoma vzela napačno torbo, in je bila lani na sodišču oproščena obtožb o podkupovanju carinika. Veliko dragocenih kovin zaradi skorumpiranega letalskega varnostnega sistema pretihotapijo prav z letališč, tako z mednarodnih in regionalnih kot z zasebnih letalskih stez.

Po navedbah portala Africareport je v Zimbabveju več kot 1,5 milijona malih in obrtniških rudarjev, ki pretežno iščejo zlato, a je tudi njih zaradi visokega donosa zajela litijeva mrzlica.

Za Georgea Roacha, direktorja rudarske družbe Premier African Minerals, ki ima skupaj s kitajskim partnerjem v lasti rudnik litija na zahodu Zimbabveja, obrtniško rudarjenje ni nujno problematično, je pa težava ne samo to, da država izgublja prihodke, ampak so ti rudarji, za katere je nezakonito rudarjenje vir preživetja, predmet izkoriščanja, saj morajo nakopane rudnine krepko pod ceno prodajati preprodajalcem, ki nadzirajo lokalni trg.

Kot je Roach dejal za afriški portal, se mali rudarji ne bi smeli bati prepovedi in postavljanja predelovalnih obratov doma, bi pa morale oblasti po njegovih besedah bolj kot za ustavitev njihovega delovanja poskrbeti za to, da so primerno plačani za svoj izkop.

Vlagatelji stali v vrsti

Tako kot druge rudarske družbe, ki delujejo v Zimbabveju, tudi Premier African Minerals napoveduje vzpostavitev predelovalnega obrata za svoj rudnik litija na zahodu države in bo že letos začel izvažati litijev koncentrat. Ko je lani družba vstopila v projekt rudnika Zulu skupaj s kitajsko družbo Suzhou TA&A Ultra Clean Technology, je Roach povedal, da je bilo izredno zanimanje za vstop v lastništvo rudnika, ki naj bi skrival največje zimbabvejske zaloge pegmatita, v katerem se nahaja litij. “V nekem trenutku sem imel 11 ločenih pogajanj z ljudmi, ki so vsi hoteli Zulu,” je dejal takrat in pojasnil, da je bilo največ kupcev iz Kitajske, Evrope in Avstralije.

Zimbabve ni edina afriška država, ki se je odločila, da del dodane vrednosti pri predelavi litija v baterije zadrži doma. Lani je odmevala košarica, ki jo je Nigerija dala ameriškemu milijarderju Elonu Musku in njegovemu proizvajalcu električnih avtomobilov Tesla, ki je želel v zahodnoafriški državi pridobivati litij.

Kot je povedal nigerijski minister za rudarstvo Olamilekan Adegbite, so Tesli postavili pogoj, da v državi postavi tovarno baterij, če hoče izkoriščati tamkajšnji litij.

Pozneje so z ministrstva za rudarstvo pojasnili, da si želijo zadržati nekaj dodane vrednosti pri procesiranju litija, vendar pa to ne pomeni, da morajo vlagatelji nujno zgraditi tovarne baterij, ampak vsaj postaviti del proizvodnje za predelavo mineralov. Vseeno so se namesto srečanja z Muskom raje odpravili v Avstralijo na pogovore s tamkajšnjimi rudarskimi podjetji, ki naj bi bolj ustrezala Nigerijcem.