Glasovanje bo trajalo dva tedna, večina prebivalcev pa po javnomnenjskih anketah podpira neodvisnost (po nekaterih podatkih pričakujejo podporniki neodvisnosti celo več kot 90 odstotkov glasov). Izid sicer ne bo zavezujoč, saj bo končno odločitev sprejel parlament Papue Nove Gvineje.

Referendum je bil predviden že z mirovnim sporazumom leta 2001, s katerim se je končala trinajstletna državljanska vojna s Papuo Novo Gvinejo, v kateri je umrlo 20.000 ljudi.

In čeprav se porajajo strahovi, da bi neodvisnost Bougainvilla lahko sprožila še več pobud za neodvisnost v plemensko zelo raznoliki Papui (prebivalstvo Bougainvilla se kulturno močno razlikuje od Papuancev), bi država s preprečitvijo referenduma tvegala destabilizacijo mirovnega procesa, navaja AFP.

Izidi referenduma ne bodo znani pred sredino decembra, saj so številne skupnosti na otočju z 206.000 prebivalci zelo izolirane, del prebivalstva pa živi tudi na manjših sosednjih otokih.

V soboto zjutraj se je v prestolnici Buka pred voliščem zbralo najmanj tisoč ljudi, pri čemer so številni peli in plesali ter na splošno kazali veliko vznemirjenja pred morebitno neodvisnostjo.

A regionalni predsednik Bougainvilla John Momis svari pred prezgodnjim navdušenjem in poziva volivce k potrpežljivosti. "Ne smemo hiteti, moramo biti potrpežljivi, da bi zagotovili pozitivni izid," je dejal in dodal, da bi lahko do polne neodvisnosti lahko čakali tudi do pet let. To otočje v Tihomorskem oceanu sicer že ima delno avtonomijo in lastno lokalno vlado.

Baker in kri

Bougainville, ki leži 700 kilometrov vzhodno od celinske Papue, ima sicer izjemno rudno bogastvo, ima pa tudi turbulentno in krvavo zgodovino. Od konca 19. stoletja do prve svetovne vojne je bilo otočje del Nemške Nove Gvineje, po vojni ga je zasedla Avstralija, leta 1975 pa je postalo del Papue Nove Gvineje.

Glavna ruda je baker, prav ogromni odprti kop bakra v mestu Panguna, ki ga je upravljala Avstralija in je bil takrat celo največji na svetu, pa je bil v središču nasilnega konflikta konec 80. let, po katerem so rudnik zaprli.

Rudnik so odprli leta 1972, Papui Novi Gvineji je prinašal kar 45 odstotkov prihodkov od izvoza. Po odcepitvi Papue od Avstralije leta 1975 so se prebivalci Bougainvilla začeli spraševati, ali ne bi šlo otočju morda bolje na svojem, kot pa da jim viri odtekajo v Papuo.

"Panguna je številne prebivalce Bougainvilla spodbudila, da so se začeli spraševati, kaj točno imajo od rudnika in dobička. Njihovi viri so se popolnoma izkoriščali v dobro Papue," je za Guardian povedal Anthony Regan, pravni svetovalec vlade Bougainvilla.

Prav z dobički od rudnika Panguna si je Papua "kupila" neodvisnost od Avstralije, avstralska družba Rio Tinto je obogatela, lastniki zemljišča so ostali bolj ali manj praznih rok, za nameček pa so bile še njihove reke in zemlja povsem uničene od rudarskih odpadkov.

"Rudnik Panguna je ustvarjal družbene neenakosti, okoljske težave, socialna vprašanja in nepošteno porazdelitev bogastva, ki so zanetili iskro in željo po neodvisnosti Bougainvilla," je za SBS News povedal Sam Kauona, ki je bil kot general poveljnik Revolucionarne vojske Bougainvilla (BRA).

Novi časi?

Leta 1988 so se napetosti okoli rudnika stopnjevale do te mere, da je Papua na otočje poslala policijo in vojsko. Spopadi med BRA-jem in papuanskimi vladnimi silami so se razvili v krvavo državljansko vojno, v kateri je bila ubita okoli desetina celotnega prebivalstva.

"Spopadi so ponehali leta 1997, ker so voditelji na obeh straneh sprevideli, da to ne pelje nikamor," razlaga Regan. "Celo zmerni v bougainvillski vladi so dojeli, da bi lahko dosegli zgolj Pirovo zmago, ko bi Bougainville sicer zmagal, a tako razdeljen, da v resnici ne bi bilo ničesar za slaviti."

V naslednjih dveh letih sta nato obe strani sklenili mirovni dogovor, po katerem se je Papua zavezala, da Bougainville v naslednjih 10–15 letih izvede referendum o neodvisnosti.

Če se Bougainville osamosvoji, bi rudnik Panguna lahko znova odprli, s tem pa bi predstavljal dragocen vir prihodkov od izvoza, otok pa odprl virov lačnim vlagateljem.