Po januarski uveljavitvi prekinitve ognja v Gazi, ki je vsaj začasno omejila pobijanje in uničevanje, ki ga je tam 15 mesecev izvajala izraelska vojska, je ta medtem dodatno okrepila svoje napade na okupiranem Zahodnem bregu, predvsem na njegovem severu. Izraelske okupacijske sile so sprožile operacijo Železni zid, ki je še otežila življenje Palestincev na vzhodnem delu Palestine zahodno od reke Jordan, ki od leta 1967 živijo pod izraelsko vojaško okupacijo. Letos so izraelske sile na Zahodnem bregu ubile najmanj 70 ljudi, več deset pa ranile in pridržale; 44 so jih ubile samo po začetku zadnje vojaške operacije. Palestinsko ministrstvo za zdravje je sporočilo, da je med ubitimi tudi 10 otrok, ženska in dva starejša človeka. Palestinci so tudi tarče napadov izraelskih naseljencev, ki v palestinskih vaseh izvajajo pogrome.

O posledicah izraelske operacije za vsakdanje življenje Palestincev na Zahodnem bregu smo govorili s palestinskim predavateljem na oddelku za filozofijo in kulturne študije na univerzi Birzeit na Zahodnem bregu Abdaldžavadom Omarjem. Poudaril je, da je uničenje, ki ga spremljamo, del dolgotrajne izraelske politike do Palestincev kot avtohtonih prebivalcev, ki sega do samega začetka sionističnega gibanja. Sogovornik je kritičen do palestinske samoupravne oblasti, ki jo, kot opozarja, številni Palestinci dojemajo kot izdajalsko zaradi kolaboracije z okupatorjem.

O priznanjih Palestine kot neodvisne države meni, da so to predvsem simbolična dejanja, ki pa ne pripeljejo do konkretnih dejanj za ustavitev nekaznovanosti Izraela. Resnična rešitev izraelsko-palestinskega vprašanja bi po njegovih besedah pomenila "konec supremacističnega režima, ki zahteva izključno judovsko državo v deželi Palestini, kjer živijo tudi milijoni Palestincev". Kot je poudaril, je enakopravnost v okviru sionizma, judovskega nacionalističnega gibanja, ki je zahtevalo vzpostavitev judovske države v pretežno nejudovski deželi, nemogoča. "Če bi želeli enakopravnost zdaj, bi bilo konec Izraela kot judovske države," je dejal. Vprašanje Palestine ne zadeva samo Palestincev, saj bi imela njena osvoboditev pozitivne posledice ne samo za regijo, ampak za cel svet in človeštvo, je prepričan.

Kako stopnjevanje racij in napadi izraelske vojske na mesta in begunska taborišča na Zahodnem bregu vplivajo na vsakdanje življenje Palestincev, ki živijo tam?
Izrael je vzpostavil približno 900 nadzornih točk, kar ljudem otežuje premikanje med vasmi in mesti. Promet na teh točkah stoji tudi po več ur. To je del vsakdanjih težav potovanja po Zahodnem bregu. Za to nimajo nikakršnega razloga, razen da želijo pokvariti ta trenutek veselja Palestincev zaradi izpustitve zapornikov in konca pokolov, vsaj za zdaj. Namen nadzornih točk je tako zmotiti življenje Palestincev po vsem Zahodnem bregu. To je en razlog, drugi pa je izraelska vojaška operacija v Dženinu, še posebej v tamkajšnjem begunskem taborišču, v katerem je uničenje vse večje. Uničujejo domove in številni Palestinci iz taborišča so razseljeni, kar povzroča dodatne težave. Vse to se dogaja ob rednih vsakodnevnih operacijah, ki so se vedno izvajale, torej aretacije, občasno ubijanje na nadzornih točkah in drugo. Od začetka vojne sem na primer odšel iz Ramale samo enkrat, morda dvakrat. Skušaš se izogniti stiku z vojsko ali izraelskimi naseljenci, zato pač ostaneš v svojih okvirih, kar je oblika zapora. Ramala je majhno mesto. Ni sicer tako slabo, saj imam tukaj družino in prijatelje, a te omejitve gibanja terjajo davek, še posebej za družine, ki prihajajo iz Dženina ali Nablusa in tukaj delajo, ali za ljudi, ki imajo partnerja iz Jeruzalema ali pa katerih partner je državljan Izraela. Oni plačujejo visoko ceno, na poti se spopadajo s številnimi težavami in zdaj je to še težje kot doslej. Na ekonomski ravni je Izrael od začetka te vojne številnim palestinskim delavcem preprečeval odhod v Izrael, gospodarske težave se tako povečujejo, kar je tudi eden od vidikov trenutnega dogajanja na Zahodnem bregu.

Izraelska vojska poleg tega, da aretira in ubija vedno več ljudi, tudi uničuje civilno infrastrukturo. Omenili ste domove, a gledamo tudi posnetke izraelskih vojaških buldožerjev, ki načrtno uničujejo ceste. Ali se ta infrastruktura popravlja in kdo to počne, morda palestinska samoupravna oblast?
Trenutno operacija še poteka, zato ni popravil. Izrael izvaja neizrečeno, a dejansko politiko "ubijanja taborišč" in kolektivno kaznovanje, uničuje celotna urbana območja, energetsko in cestno infrastrukturo, tudi domove. To je del vsakodnevnega življenja na območjih, kot je begunsko taborišče v Dženinu, kjer obstaja organizirano odporniško gibanje, a takšna je bila tudi politika v Gazi, kjer je uničeno celo območje. Na Zahodnem bregu to počnejo na manjših območjih in počasi otežujejo življenje do te stopnje, da bi se Palestinci odločili za odhod ali obrnili proti odporniškim gibanjem in upom za osvoboditev. Zdaj popravil torej še nihče ne izvaja, razen prebivalci na lastno pobudo. Ko se izraelska vojska umakne, skušajo ljudje popraviti vsaj del uničenja in pomagati družinam, ki potrebujejo pomoč. To sta solidarnost in prostovoljno delo, bolj kot delo vladnih ustanov.

Tudi naseljenci izvajajo napade na palestinske vasi in njihove prebivalce. Kaj lahko poveste o teh napadih? Jih naseljenci izvajajo povsem avtonomno ali v koordinaciji z izraelskimi oblastmi?
Koordinacija bi pomenila, da obstaja nekakšna operativna soba za sodelovanje. Ni čisto tako. Vojska ne pravi naseljencem: "Vi naredite tisto, mi bomo pa to." A obstajajo neformalni dogovori in določena koordinacija, gre za to, kaj vojska dopusti, da se zgodi. Za sistematično nasilje naseljencev na Zahodnem bregu niso odgovorni izključno naseljenci in njihovo ekstremistično gibanje. To je del širše politike preganjanja Palestincev, napadanja vasi, izvajanja pogromov in glede tega je izraelska vojska pajdašinja naseljencev. To je razdelitev vlog. Naseljenci tako počnejo stvari, ki jih vojska ni pripravljena. In ne pozabimo, številni naseljenci so pripadniki vojske. Odidejo domov, slečejo uniformo in postanejo civilisti z orožjem, ki potem po Zahodnem bregu izvajajo nasilna dejanja, uničujejo oljke ali ubijajo Palestince. Vojska teh naseljencev ne aretira in jih ne preganja, tem naseljencem se ne sodi. Stopnja sodnih pregonov nasilnih naseljencev je zelo nizka, kar pomeni, da oblasti takšna dejanja ne samo dopuščajo, ampak jih spodbujajo. To je vladna politika, danes pa so naseljenci tudi del same vlade. Bezalel Smotrič in Itamar Ben-Gvir, ki je nedavno sicer odšel iz vlade, sta vodji širjenja nezakonitih naselbin na Zahodnem bregu in nasilja ter izraelsko državo in vojsko potiskata v spopade s Palestinci z namenom njihovega pregona z Zahodnega brega in iz Gaze.

Ali imajo ti napadi vojske in naseljencev kakšen premišljen strateški cilj ali pa so zgolj odziv na prekinitev ognja v Gazi in izraelsko notranjepolitično dinamiko?
Izrael povsem zavrača kakršno koli rešitev palestinskega vprašanja, ki bi temeljila na dveh državah ali eni, kakršno koli rešitev, ki bi zagotavljala pravice Palestincev in jim ponudila dostojanstvo in življenje, ki bi bilo enako življenju njegovih lastnih prebivalcev. Na palestinsko vprašanje gledajo kot na igro z ničelno vsoto v smislu "mi ali oni". Ko se naseljenec zjutraj zbudi v naselbini Beit El blizu Ramale in pogleda proti njej, pomisli, kot je pred desetimi leti dejal njihov župan, da je Ramala del Beit Ela, seveda Ramala brez prebivalcev. Ta želja, da Palestinci izginejo, je dobro artikulirana. Smotrič je na primer zapisal, da bi morali biti Palestinci pregnani iz Palestine, to javno govorijo voditelji naseljenskega gibanja. In oni izraelsko državo in družbo potiskajo v etnično čiščenje palestinskega prebivalstva. Spomnimo se, da tega ne počne samo verska sionistična desnica, ampak da je bil Izrael leta 1948 ustanovljen na ruševinah več kot 500 palestinskih vasi in mest. To je bila torej politika od samega začetka sionističnega gibanja in njegove vzpostavitve v Palestini in to je še vedno državna politika. Včasih ni povsem realistična iz mednarodnih ali regionalnih razlogov ter palestinskega odpora in vztrajanja na zemlji, a ta logika je inherentna izraelski državi in naseljenskemu gibanju, tako na Zahodnem bregu kot v Gazi.

Tudi sile palestinske samoupravne oblasti so pred zadnjo izraelsko operacijo, imenovano Železni zid, izvajale obsežne racije proti oboroženim odporniškim skupinam v Dženinu. Kakšno vlogo ima tu palestinska uprava?
Najprej, Izrael vedno imenuje operacije na ta način, Železni zid, Železni meč, vedno gre za železo, za moč, poskušati prisiliti Palestince v podreditev. In ko si soočen s tako velikansko močjo Izraela, ki ga podpirajo zahodne države, ZDA in EU, ti pa si majhno prebivalstvo, ki živi pod to silo, ki te zapira, ubija, pohablja in ki lahko 15 mesecev vsakodnevno nekaznovano izvaja pokole, in poskušaš preživeti na vse načine. Nekateri Palestinci to poskušajo s kolaboracijo z Izraelom in ravno to predstavlja palestinska uprava. S to kolaboracijo in nekonfliktnostjo ta postaja nekakšen notranji upravni mehanizem, ki Izraelu omogoča nadaljevanje kolonializma brez trenj z avtohtonim prebivalstvom. Palestinska uprava tako zdaj skuša, kolikor lahko, napasti vse oblike odpora, a za večino palestinskega prebivalstva je njena politika izdajalska. Njeno sodelovanje z Izraelom vidijo kot nekaj, kar uničuje palestinsko družbo in povzroča dolgoročne težave na področju družbene povezanosti. Ljudje zavračajo tudi idejo, da sodelovanje zagotovi preživetje. Tudi če sodelujemo z Izraelom, ta še vedno noče palestinskega prebivalstva.

Sorodna novica "Južna Afrika bi lahko bila model preobrazbe Izraela, ki se mora odreči ideji judovske prevlade"

Od kod prihajajo pripadniki varnostnih sil palestinske uprave? So tudi sami z Zahodnega brega?
Da, so del družbenega tkiva Zahodnega brega. Palestinska uprava je zapleten režim. Temelji na nacionalistični politiki, a je bližje vichyjskemu režimu v Franciji, ki je v imenu francoskega ljudstva kolaboriral z nacisti. Enako počne palestinska uprava. V imenu palestinskega ljudstva sodeluje s silo, ki hoče palestinsko ljudstvo ubiti. Mislim, da večina Palestincev ne želi delati za palestinsko upravo, saj bi se imeli za izdajalce. A palestinska uprava prejema denar od Evrope in ZDA in elite, ki nadzira palestinsko upravo, naj bodo to stari kader Organizacije za osvoboditev Palestine (PLO), pripadniki varnostnih služb ali intelektualci, ki mislijo, da so Palestinci poraženi in da je edina možnost za preživetje sodelovanje, pri tem pa seveda pomaga, da dobro služijo in bogatijo. Ti ljudje so del družbe na Zahodnem bregu, povezani so s Fatahom kot politično organizacijo, ki je zagovarjala revolucionarne, antikolonialne politike, zdaj pa kolaborira v imenu palestinskega ljudstva.

Kritika palestinske uprave kot kolaboracionistične ima dolgo zgodovino. Je uničenje Gaze po oktobru 2023 na kakršen koli način spremenilo mnenje Palestincev na Zahodnem bregu o palestinski upravi?
Uničenje Gaze je na dveh ravneh pomembno za Palestince na Zahodnem bregu. Najprej jih opominja, da niso pridobili dovolj moči, da bi se tudi tu spopadli. Nimamo organizacijske strukture in zmožnosti, da bi se Izraelu uprli, kot so se Palestinci v Gazi v zadnjih 15 mesecih. Razlog za to je, ker je vodilna politična sila tu palestinska uprava, ki ob Izraelu izvaja aretacije in atentate, da bi preprečila vzpon kakšne organizacije, ki bi lahko vodila boj. Druga stvar pa je ta: Izrael izvaja pokole in uničuje celotno Gazo, ubije več deset tisoč žensk in otrok, seveda tudi moških, odziv držav sveta pa je zadržan, medtem ko Izrael krši mednarodne norme brez kakršne koli kazni, z neprestanimi dobavami orožja, in to številnim Palestincem vliva strah, da lahko Izrael počne, kar hoče. In mislim, da je to sporočilo, ki ga je Izrael hotel poslati še drugim Palestincem, ki živijo pod njegovim nadzorom, torej na Zahodnem bregu in v Jeruzalemu, ter palestinskim državljanom Izraela. Ravno ta strah govori v prid silam, ki zagovarjajo kolaboracijo kot možnost preživetja. A rekel bi, da Palestinci večinoma želijo biti svobodni, ne želijo biti pod nadzorom nekoga drugega, ne želijo, da se takšne pošastnosti dopuščajo, in hočejo spoštovanje svojih pravic. Kot da gledate, kako mučijo vašega bližnjega, vi pa glede tega ne morete ničesar storiti, obenem pa mislite, da ste lahko vi naslednji. Zato je palestinska uprava v tem trenutku med ljudmi precej osovražena, obenem pa ljudje nimajo druge možnosti.

Palestinska uprava ne napada le odporniških skupin, ampak aretira tudi aktiviste, novinarje in kritike predsednika Mahmuda Abasa. Kako svobodni ste na primer vi kot nekdo, ki dela na univerzi, pri javnem nasprotovanju in kritiziranju palestinske uprave?
Avtoritarnost je tukaj del življenja. Obstajajo primeri, kot je primer Nizarja Banata, aktivista, ki je govoril proti palestinski upravi in ga je ta ubila v Hebronu, obstajajo primeri ljudi, ki so jih aretirali in mučili zaradi njihovih kritik, a vendarle obstaja tudi bolj liberalen odnos do ljudi, ki zgolj govorijo in ne delujejo. Do neke mere se kritika torej dopušča. In mislim, da je tudi to del mehanizma nadzora. Lahko torej kritizirate palestinsko upravo, dokler tej kritiki ne sledijo dejanja. Včasih pa je, kot kaže primer Banata, dovolj že zgolj izražanje kritike ali zaskrbljenosti. Če so vaše besede dovolj močne, če dosežete dovolj ljudi, ste dovolj karizmatični in se palestinska uprava počuti ogroženo, potem se odzove z nasiljem.

Palestinska uprava ima nekakšno dvojno vlogo. Po eni strani zagotavlja ključne storitve za milijone Palestincev in je zelo velik delodajalec, po drugi pa je ovira za osvoboditev. Kaj bi bilo torej treba storiti z upravo? Kratkoročno je ni mogoče kar ukiniti, obenem pa ne more ostati takšna, kakršna je.
Se strinjam, ravno to je del njene moči. Nima nobene zveze z njenimi "mišicami", če se lahko tako izrazim. Njeni oboroženi pripadniki niso velik razlog za strah med Palestinci, saj ti ljudje ne verjamejo zares v to, za kar se borijo. Ko so se Američani umaknili iz Afganistana, smo videli, kako se je celotna afganistanska vlada preprosto zrušila, saj ljudje, ki so kolaborirali z ZDA, niso mogli ostati na oblasti in ohranjati režima pri življenju brez ameriške prisotnosti. Na Zahodnem bregu palestinska uprava upravlja palestinsko prebivalstvo, a Izraelci vdirajo v palestinska mesta, aretirajo in pobijajo ljudi. Izrael je vedno za vogalom. Ne živimo svobodni pred njim. Izrael neposredno nadzira 62 odstotkov Zahodnega brega, okoli mest ima naseljence, njegov vojaški in policijski režim pa je za vogalom. Tako obstajata dva med seboj povezana elementa zatiranja. Omenili ste glavni vir moči palestinske uprave, to, da zaposluje veliko ljudi in upravlja sisteme, kot sta šolstvo in zdravstvo. Zgodovinsko so Palestinci to počeli brez palestinske uprave, kar pomeni, da ta ni nujna za delovanje teh sistemov. Zdaj se številni Palestinci sprašujejo, ali je palestinsko upravo mogoče reformirati. In odgovor je, da ne. Elita, ki nadzira upravo, je šla s svojimi kolaboracionističnimi politikami predaleč, pravi celo, da je varnostno sodelovanje z Izraelom "sveto". Večina Palestincev gleda na palestinsko upravo kot na nekaj, česar se ne da spremeniti, in realnost, s katero so soočeni. Če se želimo res otresti vojaške okupacije in si zagotoviti drugačno prihodnost, se to ne začne s palestinsko upravo. Palestinska uprava je nekaj, proti čemur se je treba boriti, jo vsaj zamejiti ali ignorirati.

V 90. letih so palestinsko upravo predstavljali kot prehodno institucijo, ki naj bi vodila v vzpostavitev palestinske države, kar se še vedno predstavlja kot rešitev konflikta. Lani so štiri članice EU-ja, med njimi tudi Slovenija, priznale Palestino kot neodvisno državo. Kaj se s tem sploh priznava – ne samo v geografskem smislu, ampak tudi v političnem in zgodovinskem?
Mislim, da so priznanja zgolj simbolična dejanja. Ne želim podcenjevati te simboličnosti, a včasih zakrije bolj problematične politike. Vidimo države, ki so priznale Palestino kot državo, obenem pa še naprej dobavljajo orožje Izraelu ali z Izraelom še naprej gospodarsko tesno sodelujejo in mu v Združenih narodih zagotavljajo diplomatsko podporo ter izraelskim voditeljem, ki jih preganja Mednarodno kazensko sodišče, dopuščajo vstop na svoje ozemlje. Kar hočem reči, je to, da je vedno veliko nekaznovanosti za Izrael. Ta simboličnost tako ni ničesar rešila. Problem z zahodnimi vladami je, da niso pritisnile na Izrael, ki je od Zahoda odvisen. Izrael ne bi mogel biti te vojne 15 mesecev brez ameriškega orožja, brez tega, da so mu Srbija in druge evropske države prodajale orožje. Zahod vidi Izrael kot svojo strateško korist in ga podpira ideološko, politično, družbeno, kulturno, kakor koli in ni ga zmogel zadržati in prisiliti, da bi spremenil svojo računico v odnosu do Palestincev. Medtem ko so priznanja kot simbolične geste na neki ravno pomembna, niso pa dovolj, da bi spremenila dinamiko na terenu. Kar bi to doseglo, so konkretne politike, ki bi končale izraelsko nekaznovanost.

Obstaja razlog, da zahodni politiki nimajo težav z zagovarjanjem rešitve v obliki dveh držav. Ta namreč služi za izogibanje osrednjemu in izvornemu problemu, temeljni ideji Izraela in vprašanju sionizma. Z drugimi besedami, ali je pravična in celovita rešitev izraelsko-palestinskega vprašanja mogoča ob tem, da je Izrael judovska država, kar je inherentno ideji dveh držav? Pogosto se ta rešitev predstavlja kot edini način, da Izrael ostane judovska država.
Rešitev v obliki dveh držav Izraelu zgolj omogoča, da ostaja etnonacionalistična supremacistična država. V to rešitev ne verjamem. Bila je pragmatična izbira nekaterih palestinskih voditeljev, ki so mislili: "Izraela ne moremo premagati, je že tukaj, morda se lahko kako dogovorimo." A če želimo resnično rešitev za ozemlje med reko (Jordan) in (Sredozemskim) morjem, bi ta pomenila konec sedanjega supremacističnega režima, ki zahteva izključno judovsko državo v deželi Palestini, kjer živijo tudi milijoni Palestincev. Ta rešitev bi zahtevala tudi možnost vrnitve palestinskih beguncev. Glede rešitve v obliki dveh držav sem želel še reči, da sicer obstajajo razlike med evropskimi državami, obstaja razlika med desničarskim Orbanom na Madžarskem in stališči Slovenije, a na koncu je vse zgolj simbolično. Ni ukrepov za končanje izraelske nekaznovanosti. Tudi če države podpirajo rešitev v obliki dveh držav, jo podpirajo le na simbolni ravni. Resnična rešitev bi pomenila konec ideje judovske države na ruševinah palestinskih življenj in vasi. Kot Palestinec bi rad rekel, da nisem nujno proti judovski državi, če bi bila ta kje drugje. Za nas identiteta naših kolonizatorjev ni pomembna. Če bi bili Francozi, Nemci ali Slovenci, bi se še vedno upirali. Nismo obremenjeni z identiteto tistih, ki nas kolonizirajo, nas želijo zamenjati, etnično očistiti in ubiti. Če bi želeli Judje ustanoviti državo kje, kjer bi jim ljudje to državo rade volje dali, je to njihova stvar. A ker ta država temelji na našem zatiranju, na naši zemlji, na naših domovih, prihodnosti in upanju, se ji bomo pač upirali in upali na drugačno prihodnost, ko bi Izraelci prenehali biti naseljenci. Če želijo sobivati, prositi za odpuščanje za vse zločine, ki so jih storili od leta 1948, bi morda lahko živeli skupaj. To bi bila resnična rešitev, to bi odprlo nov horizont za celo človeštvo, ne samo v Palestini, ampak tudi drugje. Rad bi poudaril, da številni zahodni politiki, ki izražajo podporo za rešitev v obliki dveh držav, tega niso pripravljeni podpreti z dejanskimi politikami, ki bi do te rešitve pripeljale.

V zadnjem letu je opazen premik v diskurzu o Palestini kljub prizadevanjem zahodnih medijev. To vprašanje se vse bolj predstavlja in razume skozi prizmo kolonializma in antikolonializma. Kaj bi dekolonizacija Palestine pomenila in katero ozemlje je treba dekolonizirati?
Dekolonizacija bi pomenila končanje kolonialistične logike širjenja in zamenjave ter brisanja palestinskega prebivalstva. Pomenila bi torej konec politike brisanja in povrnitev pravic Palestincev, vključno s pravico do vrnitve, svobodo in enakopravnostjo. Ljudje na ozemlju med reko in morjem ne glede na to, kako se identificirajo, bodisi versko bodisi nacionalno, bi lahko živeli skupaj. To bi seveda terjalo priznanje zgodovine, od Palestincev morda radikalno odpuščanje, a odpustiš lahko samo nekomu, ki za to prosi. Izrael pa ne prosi za odpuščanje, ampak še krepi svoje politike ekspanzije, etničnega čiščenja in pobijanja v iskanju čistosti judovske države. Verski sionisti si ob tem prizadevajo za versko državo, torej ne samo za Izrael kot demokratično liberalno državo za Jude, ampak za judovsko državo, ki izvaja judovsko pravo. Dekolonizacija bi tako pomenila končanje struktur, ki nekatere izključuje, druge pa vključuje, ki vzpostavlja hierarhijo ljudi, ki živijo med reko in morjem. Pomenila bi iskanje drugačnega horizonta za sobivanje Palestincev in Izraelcev. Nisem prepričan, da se bo to zgodilo. Logika sionističnega gibanja od samega začetka je logika ničelne vsote. Vsiljuje logiko "mi ali oni". Tako nisem prepričan, da bi veliko sionistov želelo živeti z nami, če ne bi imeli privilegijev in nadrejenega položaja. Na kratko, zame bi dekolonizacija končala ta režim, ki izključuje Palestince, in vzpostavila povsem nove odnose med ljudmi.

Enakopravnost je pravzaprav antitetična sionizmu in temelju Izraela.
Seveda. Če bi želeli enakopravnost, bi bilo konec Izraela kot judovske države. Med reko in morjem je namreč od sedem do osem milijonov Palestincev, v to številko pa niso vključeni palestinski begunci iz leta 1948 (zunaj ozemlja Palestine, op. a.), ki jih je še dodatnih pet, šest milijonov. Izraelci, ki so Judje, bi tako morali živeti s Palestinci, ki so muslimani in kristjani, in drugimi manjšinami in treba bi bilo ustvariti nov režim, drugačen od tega, ki obstaja danes. In ravno to je argument sionistov, da bi enakopravnost pomenila enake pravice Palestincev in Judov, s tem pa uničenje Izraela kot judovske države. V tem je problem. Številni sionisti trdijo, da želimo mi uničiti judovsko državo. Še enkrat, ni nam mar, če bi želeli imeti Judje svojo državo na primer v Nemčiji. Problem je, ker so prišli vsilit državo obstoječemu prebivalstvu, katerega obstoj so zanikali, ga etnično očistili, uničili njegove domove in spremenili v begunce ter izključili s sistemom apartheida, ki ga še ohranjajo. Biti enakopraven pod vladavino Izraela je nemogoče. Tudi palestinski državljani Izraela, ki predstavljajo manjšino in imajo več pravic kot drugi Palestinci, niso polnopravni državljani kot judovski državljani v smislu tega, kako država razporeja s sredstvi. Enakopravnost v okviru sionizma je nemogoča.

Sorodna novica Jeff Halper: Dekoloniziranje Izraela, osvobajanje Palestine

Medijska terminologija nam veliko pove o dopustnih horizontih misli na Zahodu, kar se odraža tudi v najosnovnejših izrazih, ki se ves čas uporabljajo, na primer "palestinska ozemlja" namesto "Palestina". Zdi se, da obstaja sistematično nasprotovanje uporabi imena Palestina, kot da bi že samo to ime odprlo neželena vrata in zahtevalo bolj kontekstualen, zgodovinski pristop k vprašanju.

Beseda Palestina, beseda Palestinci povzročita med Američani in Evropejci veliko tesnobe, kot da je biti Palestinec problematično že samo po sebi in da je problematično priznati obstoj Palestine, njene zgodovine, kulture in ljudi. Mainstreamovski mediji si močno prizadevajo na drug način uokvirjati resnico o Palestini, da bi upravičili genocid, etnično čiščenje, apartheid, rasizirane oblike izključevanja. Naj podam primer. New York Times ni postavil v središče poročanja palestinskih zapornikov, vključno z ženskami, po njihovi izpustitvi, je pa postavil v središče zgodbe izraelske vojake, ki jih je zajelo odporniško gibanje, in predstavil njihove zgodbe ter vključil vse elemente za vzbujanje naklonjenosti in sočutja. Palestinske zapornike so povsem ignorirali. Takšni mainstreamovski mediji do nas niso bili nikoli pošteni, vedno so upravičevali in ohranjali podporo Izraelu, bodisi iz strateških razlogov zahodnih odločevalcev za ohranjanje hegemonije Zahoda v regiji bodisi iz ideoloških razlogov in občutka krivde za judovsko zgodovino ali želje po odrešitvi s podporo izraelski državi, kot to počne Nemčija, ali pa gre zgolj za prezir in sovraštvo do muslimanskega in arabskega Drugega, ki je sestavni del te delitve Zahod-Vzhod oziroma Zahod-islam, v okviru katere Zahod podpira Izrael proti barbarskim muslimanom in Arabcem. A vprašanje Palestine ni samo vprašanje Palestincev, ni samo zunanjepolitično vprašanje. Pove nam tudi nekaj o svetu, v katerem živijo Britanci, o elitnih in razrednih zavezništvih, ki dejansko nadzirajo britansko državo, o svetu, ki so mu mediji, kot New York Times ali Washington Post, zvesti. Postavlja se vprašanje, zakaj je tako težko priznati pravico, zakaj obstaja toliko dezinformacij glede Palestine. Zakaj je tako problematično sprejeti Palestince, ki samo želijo živeti v miru, svobodi, enakopravnosti in biti prepoznani kot del človeštva? Veliko je prelaganja krivde na žrtve in obtožb zoper Palestince, da so nasilni in se upirajo. Nas se poskuša okriviti za našo lastno kolonizacijo, naše lastno etnično čiščenje. Vsak resnični človeški horizont za vse nas je povezan tudi s Palestino. Zato Palestina ni palestinsko vprašanje, ampak je vprašanje za vse, ki želijo drugačen svet in drugačno človeštvo.

Kaj bi bilo treba storiti na palestinski strani v političnem in institucionalnem smislu? Kakšna reorganizacija je potrebna – reforma PLO-ja ali postaviti odpor v središče političnih dejavnosti? In še podvprašanje – ali lahko izkušnja genocida pomaga doseči te spremembe?
Delitev med silami, ki želijo sodelovati z Izraelom, in tistimi, ki se želijo upirati, bo ostala. Mislim, da se ne bodo mogle združiti, razen če se ena stran ne odreče svoji politični paradigmi. Medtem ko Hamas še vedno vztraja in stavi na idejo odpora, predvsem oboroženega, Fatah stavi na sodelovanje s samoupravno oblastjo. Spopad med tema silama bo ostal. Odpor je poskus preživeti, ampak na proaktiven način z osvoboditvijo palestinskega prebivalstva od izraelske države in njene vojaške okupacije, sodelovanje pa je oblika pasivnega preživetja s sporočanjem Izraelcem, da mi nismo problem, da želimo samo živeti in v ta namen bomo z vami sodelovali in aretirali kogar koli, ki bo povzročal težave. V vsaki kolonizaciji so obstajale oblike kolaboracije. V političnem smislu ne vidim PLO-ja kot vodilne organizacije v nacionalistični politiki. Večjo priljubljenost imajo sile, ki se na terenu upirajo in izvajajo oborožen odpor. Te vključujejo Islamski džihad, Hamas, PFLP (Ljudska fronta za osvoboditev Palestine) in druge skupine zunaj PLO-ja ali pa imajo s PLO-jem določene povezave, a so se distancirale od trenutne politične elite, ki ga nadzira. Paradigmo bi spremenila sprememba znotraj Fataha, če je to mogoče, ali pa bi nastala sprememba – ne zato, ker bi si jo Palestinci želeli, ampak ker bi naseljenci in vojska napadali Zahodni breg do točke, da bi ljudje eksplodirali, in bi palestinska uprava izgubila argument za kolaboracijo.

Ne pozabimo, reforma palestinske uprave je zahodna zahteva, ki se ves čas postavlja, kot da je ta uprava problem. Američani vsake toliko časa pridejo in zahtevajo reformo palestinske uprave, a oni so jo ustvarili in jo podpirajo. To seveda ne pomeni, da vloge nimajo tudi ljudje, ki delujejo znotraj palestinske uprave, ne pomeni, da ti ljudje ne lažejo in potvarjajo, a palestinska uprava opravlja nalogo, ki jo od nje zahtevajo Američani in Izraelci. Podpirajo palestinsko upravo in ne ponujajo drugačnega horizonta za Palestince, življenja brez vojaške okupacije, brez vsakodnevnega ubijanja, nasilja naseljencev in zaplembe virov. V okviru te paradigme pa je palestinska uprava vse šibkejša, saj temelji na kolaboraciji in ne more zaščititi prebivalstva pred dejanji naseljencev in zaplembo zemlje. Nato pa njeni podporniki pridejo in zelo nesramno zahtevajo njeno reformo. To je trik, saj poskuša ustvariti vtis, da je problem Palestincev njihovo trenutno vodstvo. A problem nikoli ni bil v palestinskem vodstvu, kar ne pomeni, da so bili naši voditelji vedno čudoviti ljudje in dobri voditelji. Ne, problem je v Izraelu, ki je rasističen konstrukt, supremacističen režim, ki nasprotuje enakopravnosti, Zahod in tamkajšnje vlade, vključno z diplomati, ki zagovarjajo reformo palestinske uprave, pa so tisti, ki podpirajo ta rasistični, apartheidski in genocidni režim, ki izvaja etnično čiščenje, z denarjem, orožjem, ideološko podporo, diplomatskim in političnim kritjem. Če bi res želeli spremeniti stanje na terenu, bi končali izraelsko nekaznovanost, voditeljem Izraela pa bi povedali, da morajo spremeniti računico. Morali bi jim povedati, da če želijo živeti v miru z regijo in Palestinci, morajo priznati svoje zgodovinske napake, zločine, ki so jih storili zoper avtohtono prebivalstvo, morajo nehati rasistično gledati na Palestince in druge Arabce v regiji.

Omenili ste morebiten premik znotraj Fataha. Je to morda razlog, zakaj Hamas od Izraela zahteva izpustitev Marvana Bargutija iz zapora? Bi bila njegova izpustitev pomembna za krepitev odpora in združitev palestinskih skupin?
To bi lahko imelo neki učinek, a ne pomeni, da bi Bargutijeva izpustitev, čeprav ga predstavljajo kot odrešenika, kar naenkrat vse rešila. Vsi Palestinci, ki so vključeni v odpor, si prizadevajo za izpustitev palestinskih voditeljev, ne gre samo za politične kalkulacije v smislu, da bi Barguti prišel ven in rešil Fatah pred samim seboj. Hamas sporoča, da ne bodo pustili palestinskih voditeljev, da zgnijejo in umrejo v zaporu, naj bodo iz PFLP-ja, Fataha ali drugih skupin. Obstaja še druga plat. Obstaja namreč upanje, da bi se z Bargutijem nacionalistična, bolj pragmatična struja, ki vidi odpor kot koristen, konsolidirala znotraj Fataha in predstavljala izziv za Mahmuda Abasa, a mislim, da se to ne bo zgodilo tako, kot ljudje pričakujejo. Obstajajo strukturne komponente, ki presegajo osebnosti, kot sta Mahmud Abas ali Marvan Barguti. Ob tem nisem prepričan, da bi Bargutija sploh izpustili na Zahodni breg, če pa bi ga, bi ga tam lahko ubili ali pa bi ga Izrael spet zaprl. Ta cikel bi se lahko v nedogled ponavljal. A Barguti vendarle pomeni upanje, nostalgijo za Fatahom, ki je tudi odporniško gibanje in je preoblikovan okoli antikolonialnih politik.

Rad bi še povprašal o osvoboditvi Palestine v regionalnem okviru. Je ta mogoča brez širše regionalne demokratizacije? Vpliv Zahoda v regiji namreč temelji na nedemokratičnih oblasteh in režimih, od Izraela do Egipta, Savdske Arabije in naprej. Osvobojena in demokratična Palestina bi tako lahko postala svetilnik in bi pomenila grožnjo tej hegemoniji.
Številni režimi v regiji obstajajo zaradi potrebe po ohranitvi Izraela, kakršen je, tudi zato, ker so tamponska cona, recimo Jordanija. Osvoboditev Palestine bi spremenila regijo, imela bi odmev po svetu. Mislim, da bi pomagala osvoboditi tudi ljudi v Pensilvaniji, New Yorku, Kanadi in drugje, ravno zaradi preseka tako veliko elementov, ideoloških, političnih in gospodarskih, ki so tako tesno povezani z vprašanjem Palestine. Druga vrsta človečnosti, ki bi nastala v Palestini, bi imela na primer globlje posledice za odnose med islamom in Zahodom, sprostila bi se demokratična energija in nihče se ne bi bal demokratičnega arabskega sveta. ZDA in Izrael pa se bojijo demokratičnega arabskega sveta, saj bi ta podpiral palestinsko osvoboditev. Demokratizacija ne bi pomenila nekakšne nirvane, bi pa omogočala drugačne odnose v regiji in onkraj nje.

Ta regionalni in svetovni potencial, ki ga v sebi nosi osvoboditev Palestine, na neki način torej dela proti Palestincem.
To je res. Če bi bil ta boj lahek, bi bili že zdavnaj svobodni. Zahod in imperializem bosta skušala na vse načine preprečiti možnost palestinske osvoboditve ravno zaradi posledic, ki bi jih imela za svet. In tukaj se vrnemo na rešitev v obliki dveh držav, ki naj bi skušala Palestincem zagotoviti državo, v kateri bi lahko živeli, a je bila poskus ohraniti režim, kakršen je. Nekateri Palestinci so to želeli, ker bi lahko tako vsaj živeli brez vsakodnevnih aretacij, zapiranj in drugih težkih izkušenj, a to ni bila resnična osvoboditev. Palestinski boj ni omejen na Palestince. Gre za vse nas in svet, v katerem želimo živeti. Ko se borimo v Palestini, se borimo za in – upam – tudi skupaj z ljudmi po svetu, ki želijo videti vzpon drugačnega človeštva na ruševinah in žrtvah Palestincev za bolj enak in boljši svet za vse nas.